Hank Gonzalez je napovedal zgraditev mreže cestnih osi, ki bi mesto prepredle s štiri- do osempasovnicami, kar bi za seboj v propad potegnilo številne soseske, parke, šole in neštete drevorede palm, ki so takrat krasile čudovite bulvarje. Konservativnih glasov je bilo nešteto, vendar je prevladal njegov glas, ki je na vprašanja o ogromnem kapitalu, ki si ga je nakopičil v času svoje politične kariere, odgovarjal zgolj s: »Slab politik je pač slab politik.«
* * *
Letos je minilo petdeset let, odkar je pisatelj in novinar Robert Caro objavil knjigo Posrednik moči (The Power Broker), biografijo o vplivnem javnem uslužbencu, ki je bil »večji od življenja«, njegovem soimenjaku in sodržavljanu Robertu Mosesu. Ta impresivna knjiga je obsegala 1336 strani (a zgolj tretjino prvotnega rokopisa) in je bila rezultat obsežnih raziskav: več kot petstotih intervjujev na terenu, sedmih intervjujev z Mosesovim biografom, podrobnimi študijami dokumentacije. Leta 1975 je bila nagrajena s Pulitzerjevo nagrado in še vedno velja za eno najpomembnejših ameriških biografij 20. stoletja, zdaj, po petdesetih letih, pa je referenčna knjiga za vse, ki se želijo posvetiti raziskovanju delovanja posameznikov, ki delujejo v zakulisjih struktur oblasti.
Vsebino je mogoče zelo preprosto povzeti: gre za zgodbo o idealističnem birokratu, ki je kaj kmalu spoznal, da svojih idej ne bo mogel uresničiti brez podpore politične moči, in o tem, kako si je ta ameriški urbanist ob koncu kariere pridobil toliko vpliva, da je postal pravi buldožer, ki je v imenu javnih interesov uničil življenja na tisoče sodržavljanov.
Robert Moses se je rodil leta 1988 v Connecticutu v premožni družini nemško-judovskega rodu. Bil je odličen študent in član plavalne ekipe na univerzi Yale, že od zgodnjega otroštva je kazal nagnjenost k služenju javnim interesom, ki je v očeh njegovih vrstnikov mejila na ekstremni idealizem, vendar je šele v prvi službi v javni upravi spoznal, da svojih zamisli o reformah in modernizaciji ne bo mogel uresničiti, če se ne nauči obvladovati nitk moči, ki potekajo v ozadju načrtovalskih odborov in političnih kampanj za pridobivanje glasov ljudstva. Ta priložnost se mu je ponudila, ko ga je newyorški guverner Al Smith povabil, naj se pridruži njegovi ekipi.
Prva velika poteza Roberta Mosesa je bila razlastitev zemljišča in hiš premožnih prebivalcev na obali Long Islanda, kjer je zgradil park z dostopom do plaže za delavce in revne prebivalce New Yorka ter parkirišča za tisoče avtomobilov, ki so imeli dostop do velikih cest, speljanih po parku, poimenovanih parkways.
* * *
Ob prihodu v Slovenijo me je presenetilo posebno nagnjenje do oboževanja jeklenih konjičkov. Avtomobila ne le kot predmeta družbenega razlikovanja, temveč tudi kot edinega zanesljivega sredstva za prevoz na daljših razdaljah po državi. Prepoved avtomobilov v središču prestolnice, ki sem ji bil priča kot prebivalec središča Ljubljane, je neznatna izjema tega pravila; povsod drugod, tudi v Ljubljani zunaj strogega starega mestnega jedra, kraljujejo avtomobili. Cena, ki jo v Sloveniji zato plačujemo, je nameren ali nenameren program, v katerem so javni sistemi prevoza in infrastruktura postali zastareli, neprilagojeni sodobnim potrebam in neučinkoviti.
* * *
Robert Moses ni nikoli naredil vozniškega izpita, pa vendar je bila prednostna naloga njegovega programa prenove New Yorka gradnja novih dovoznih in izvoznih cest v državi New York, zaradi česar si je pridobil nešteto sovražnikov med prebivalci sosesk, ki jih je preprosto prečrtal s peresom in jih razglasil za neobstoječe. Njegova ozkoglednost in gradbena vnema mu nista dopuščali, da bi videl, da ne uničuje le starih objektov, ki niso več ponujali storitev, ki so jih prebivalci začeli iskati v predmestju, temveč da obenem uničuje tudi bogato socialno tkivo razširjenih družin, sosedov in prijateljstev, ki se je na teh območjih gradilo več generacij.
* * *
Da bi dokončal knjigo, za katero je sprva mislil, da mu jo bo uspelo napisati v enem letu, je Robert Caro v ustvarjalnem zavezništvu z ženo, ki mu je pomagala pri raziskavah, prodal svojo hišo na Long Islandu in se preselil v stanovanje v Bronxu, kjer se je žena zaposlila kot učiteljica, kar mu je omogočilo nadaljevanje projekta. Prav v Bronxu, kjer je zaradi gradnje hitre ceste Cross Bronx Expressway Roberta Mosesa izginil velikanski del te četrti in se je moralo izseliti več kot 540 družin, je nekaj najdražjih kilometrov ceste, kar jih je bilo kdajkoli zgrajenih. Preračunano na danes bi bila cena izgradnje tega odseka (v dolžini ene milje!) 454.956.522 dolarjev, takrat je znašala 40 milijonov dolarjev. Caro je v reviji Newsday objavil in zanjo napisal pravo disertacijo o tem, zakaj Mosesovega predlaganega mostu čez Long Island Sound ne bi smeli zgraditi. Njegov študijski pristop in sklepi so bili tako prepričljivi, da se je v nekem trenutku celo zazdelo, da utegne z njimi prepričati vplivnega guvernerja zvezne države Nelsona Rockefellerja, toda ko se je sestala skupščina, ki je o projektu odločala, je večina vseeno glasovala za gradnjo mostu. Caro je takrat doživel razsvetljenje, podobno kot leta pred njim Moses; odločil se je namreč zbrati moč, da bi uresničil svojo zamisel, le da se Caro ni odločil za vlečenje niti, ki bi mu omogočale, da bi zbral še več moči, temveč za pogum, s katerim bi vrsti veljakov poskušal odvzeti vpliv. Caro je bil namreč vnet zagovornik mnenja, da so velike odločitve o razvoju mest odvisne od pritiska, ki ga ljudje in civilna iniciativa izvajajo na javne uslužbence, težava pa je bila v tem, da Moses ni opravljal nikakršne javne funkcije. Odločil se je, da je nesmiselno vztrajati pri kritiziranju birokratskih odločitev, ne da bi javnost prej izvedela za resnične niti, ki se spletajo za zavesami velikih odločitev, in napisal izjemno delo.
* * *
V mojem rojstnem mestu so sčasoma zgradili še več cestnih osi, zaradi česar je Ciudad de México postal manj prijeten na pogled, nekoliko manj gostoljuben za sobivanje, vendar izjemno učinkovit za pretok avtomobilov. Mnogo let pozneje, v času svojega županovanja, je Andrés Manuel López Obrador – sedanji predsednik države v odhajanju, ki je svojo politiko ljudske pomoči uveljavljal s krepitvijo novoustanovljene vladajoče stranke – zapovedal izvesti megalomansko urbanistično delo z zgraditvijo dodatnega, prvega nadstropja »expresswaya«, ki je obkrožil mehiško prestolnico.
O profesorju Hanku Gonzálezu in njegovih strategijah kopičenja moči in izvajanju projektov doslej še nihče ni napisal knjige, prav tako še nihče ni napisal celovite študije o političnem delovanju Andrésa Manuela Lópeza Obradorja, in to je poleg avtomobilskega imperija, ki nam vlada, ena od težav, s katerimi se soočamo v Mehiki: pomanjkanje resne in inteligentne politične analize, ki se izgublja v običajni medijski navlaki.
* * *
Kritika je knjigo Posrednik moči dobro sprejela. Poleg Pulitzerja je knjiga prejela tudi nagrado Francisa Parkmana, ki jo podeljuje Društvo ameriških zgodovinarjev. Ko je Barak Obama skoraj pol stoletja po izidu Robertu Caru podelil ameriško nacionalno priznanje za humanistiko, je v govoru dejal, da je prav branje te knjige odločilno preoblikovalo njegov način razmišljanja o politiki.
Prvi zvezek dela je vseboval nekaj več kot milijon besed, ki jih je Caru pod nadzorom železne roke velikega urednika Roberta Gottlieba uspelo zmanjšati na 700.000; a ko je Gottlieb Caru predlagal izdajo knjige v dveh zvezkih, mu je Caro odgovoril: »Mislim, da mi lahko javnost uspe prepričati, da se začne zanimati za Roberta Mosesa, zgolj enkrat, dvakrat ne bo šlo.«
Jasno mi je, da imamo tako v Mehiki kot v Sloveniji politike, ki prav tako kopičijo moč in odločajo o megalomanskih projektih, ne vem pa, ali smo opremljeni s pravimi orodji, da bi se tej moči lahko uprli tako, da bi izoblikovali potrebno protiutež, kot je to storil Caro.
Vpliv ZDA lahko sicer merimo po njeni vojaški moči, medijskem dosegu, zlatih rezervah, velikosti svetovnega dolga ali bojnih ladjah na oceanih, po mojem občutku pa jo lahko merimo tudi po moči glasu in tem, da se je vsaj v 20. stoletju del tiskanih medijev vedno zmogel upreti politični eliti z deli, ki so imela ne le raziskovalno, ampak tudi literarno vrednost.
Ker je vpliv svetovnih tiskanih medijev vedno šibkejši in v mnogih državah, kot je moja, ne obstajajo platforme, ki bi podpirale prizadevanja za objavo poglobljenih poročanj in raziskovalnih reportaž, še vedno ne verjamem, da bodo zmogle nove medijske in socialne platforme postati resnična protiutež političnim silam, ki so povezane z vladarji visoko razvitih tehnologij.
Zato slavim petdeset let te izjemne knjige. Čestitke, Robert Caro!
