Iransko zunanje ministrstvo je dan po uboju vodje političnega krila Hamasa Ismaila Hanije na pogovor povabilo predstavnike diplomatskih misij v Teheranu. Srečanje je bilo namenjeno »razčlenitvi dimenzij terorističnega napada cionističnega režima, ki se je zgodil v zgodnjih urah 31. julija 2024«. Iranski politični jezik je rad metaforičen in uporablja baročno govorico, to pot pa so bili na zunanjem ministrstvu še kar direktni. »Naš odgovor bo dokončen in odločilen. Iranska republika Iran se bo sama odločila, kako naj odgovori na izraelsko agresijo.« Cionistični režim je v iranski politični terminologiji Izrael, ki ga Iran ne priznava kot državo.

Besede so v mednarodni politiki izgubile mnogo teže. Nič neobičajnega ni, če ob soočenju z velikimi tragedijami in tudi z genocidom slišimo samo prazen čvek. Včasih pa besede proizvedejo dejanja. Ta stavek je bil dovolj, da so Združene države vojaško prisotnost v morjih okrog Irana dodatno okrepile z letalonosilko USS Abraham Lincoln in njenimi spremljajočimi fregatami. Odplule so, da bi branile Izrael pred iranskim napadom. Običajna procedura v takšnih okoliščinah. Vendar okoliščine niso običajne.

Ponovno je moderno vprašanje, ki se je z nekaj zdrave paranoje postavilo ob invaziji vojske Ruske federacije na Ukrajino. Se bo naslednji teden začela svetovna vojna? Ne nekaj obmejnih spopadov in lokalnih množičnih likvidacij manjšinskega prebivalstva. Tista resnična svetovna vojna, v kateri padajo ena država za drugo in gori nebo. Le kje lahko vidimo znake, da smo prišli do točke, ko je treba iz kleti izkopati preverjene analogne aparate, ker bo najprej crknil internet, z njim pa vse drugo? Brez vsega drugega zmoremo, interneta pa ne damo. Pričakovanje svetovne vojne je zelo priročen izhod v sili. Lokalne konflikte tudi velikih dimenzij je mogoče omejiti, jih razvozlati s političnimi manevri ali zamrzniti z intervencijo mednarodnih mirovnih sil. Če so bili nerazrešljivi, se jih je v preteklosti prepustilo Združenim narodom, ki so bili izumljeni, da upravljajo nerešljive konflikte. Svetovne vojne pa ni mogoče prepustiti nikomur. Gleda se v nebo in čaka na znake njenega začetka.

Na nebu pa znakov zagotovo ne vidimo. Treba je gledati na zemljo. Svetovne vojne so kot segrevanje ozračja. Vsi vedo, da je v zraku nekaj neprijetnega. Jasno je tudi, kaj je narobe. Že vsakemu otroku je jasno, kaj bi bilo treba narediti. Pa vendar na koncu vsi kupijo še en ventilator in termostat hlajenja zraka v zaprtih prostorih nastavijo nekoliko nižje. Dolgoročne napovedi so vedno usodne, udobno preživetje pa je kratkoročno opravilo. Nekako se zdi, da do velike vojne mora priti, ker nobeden od mednarodnih mehanizmov, ki bi jih lahko preprečili, ne deluje. Združeni narodi, OVSE, Svet Evrope, Evropska unija in Arabska liga so ohromljeni in ne morejo vzpostaviti konsenzualnih mehanizmov, ki bi lahko ublažili eskalacijo spopadov. Ne zmorejo več spodobno organizirati niti redne oskrbe s hrano, vodo in medicinsko opremo za oblegane civilne prebivalce Gaze. Pa so to zmogli v Sarajevu, Južnem Sudanu in Siriji, kjer so bile okoliščine res komplicirane. Ljudje, ki to znajo narediti, sedaj vijejo roke, ker jim jih z vseh strani poskušajo zvezati z žico.

Kako spoštljivo ubijati z nekaj stila

Ta veščina je pozabljena. Napovedi vojn so šle iz mode. Formalna vljudnost, s katero so si še na začetku druge svetovne vojne imperiji napovedovali medsebojno uničenje, je pozabljena. Winston Churchill je decembra 1941 priliznjeno naročil japonskemu veleposlaniku v Londonu, naj domov sporoči, da sta državi v vojnem stanju. »Imam čast ostati z vsemi izrazi spoštovanja vaš ubogljiv služabnik, Winston S. Churchill,« je končal napoved vojne, ki je določila dvajseto stoletje. V parlamentu so protestirali, da je bila ceremonialnost nepotrebna. »Če že morate koga ubiti, vas na koncu koncev nič ne stane, če to naredite s stilom,« jim je odgovoril premier.

Današnje napovedi vojne so izrečene v suhoparnem jeziku sporočil za javnost. Sploh ne zvenijo kot napovedi, ampak bolj kot opozorila. Države si tudi ne izmenjujejo protokolarno urejenih pisnih dokumentov, ampak namesto njih to počnejo drugi. Nič neobičajnega ni, če državniki na družbenih omrežjih izvedo, da so v oboroženem konfliktu. Doleti jih, da so v spopadu, pa sploh ne vedo, da so bili cilj vojne napovedi. Ali pa jim napovedujejo, da bodo v kratkem napadli, čeprav samo o tem še niso resno razpravljali. Napoved vojne izvedejo drugi. To se ta teden dogaja Iranu.

»Iran bo 12. avgusta z vso močjo napadel Izrael,« je na začetku tedna sporočila Bela hiša. Za njo so napoved ponavljali vsi, ki so imeli po uboju Ismaila Hanije pet minut časa. Atentat je bil velika reč. V Teheranu so med slovesnim ustoličenjem novega predsednika države Masuda Pezeškjana v spektakularnem atentatu ubili politika, ki je bil gost države in pod njeno zaščito. Izraelci so izbrali pravi kraj in pravi trenutek za sprožitev konflikta velikih dimenzij, ki bi lahko zasenčil dokončno rešitev vprašanja Gaze.

V Iranu so se ukvarjali z notranjimi političnimi vprašanji. Prejšnji iranski predsednik Ebrahim Raisi je umrl v helikopterski nesreči in na hitro so morali organizirati nove volitve. Zmagal je reformist Pezeškjan, ki je obljubljal spremembe v generacijski sestavi vlade, bolj enakopravno vlogo žensk in razrahljanje najradikalnejših predpisov v ženski modi. Pripravljali so državniško praznovanje, pa je eksplozija odnesla morda še zadnjega funkcionarja Hamasa, ki se je bil pripravljen z Izraelom pogajati o rešitvah spopada in je za to imel mandat. Namesto praznovanja so dobili pogreb. Tudi med Izraelu naklonjenimi opazovalci ni bilo nikogar, ki bi dvomil o tem, da je napad izvedla ta država. Z vseh strani so govorili, da bo Iran odgovoril z vso močjo. Američani so določili tudi datum, 12. avgust. Dvanajsti avgust je minil in opozorilo je postalo bolj splošno. »Do napada bi lahko prišlo ta teden,« so v naslednjih dneh iz Bele hiše nekoliko znižali ton opozoril.

Enkrat smo to že videli

Po izkušnjah v Ukrajini je treba paniko, ki jo delajo ameriške obveščevalne službe, jemati resno. Februarja 2022 so cele tedne opozarjali, da bo vojska Ruske federacije iz treh smeri izvedla invazijo na Ukrajino. Vsakič ko se je napetost zvišala, je nastopilo razočaranje. Napovedani datum je minil, ofenzive pa ni bilo. Presenečenje je nastopilo, ko so se že vsi norčevali iz ameriških napovedi, ruski taktični bataljoni pa so ob pol petih zjutraj v treh smereh začeli prodirati proti Kijevu. Pričakovanja so bila, da bo v treh dneh ofenzive konec, Ukrajina bo kapitulirala, Volodimir Zelenski bo pobegnil iz države, na strehi vrhovne rade pa bo zaplapolala ruska zastava. Tudi te napovedi se niso uresničile. Ukrajinska vojska je v prvih urah nevtralizirala padalski desant na letališče v Gostomelu blizu Kijeva in zaustavila prodor ruskih čet na vzhodu in severu države.

Tudi napovedi o superiornosti ukrajinskih taktičnih bataljonov nad ruskimi oklepnimi brigadami so se hitro razblinile, ko so se enote vkopale vsaka v svojih jarkih in vojno nadaljevale s strategijami iz prve svetovne vojne. Nobena od naslednjih vojaških operacij ni bila napovedana. Vse ruske napovedi bliskovitih zmag so izpuhtele ob ukrajinski obrambi, most čez ožino Kerč pa še vedno stoji in tudi Krim je, kljub napovedim osvoboditve, okupiran. Tretja svetovna vojna z jedrskim orožjem je še vedno na obzorju. Je pa res, da so navdušene napovedi o njenem skorajšnjem začetku med Kijevom in Kurskom vedno bolj redke in zadržane.

Anksioznost se je ponovno preselila v Perzijski zaliv, kjer velja latentna nevarnost, čeprav je Iran edina vpletena država, ki nima atomske bombe. Vendar se je že pri Sadamu Huseinu pokazalo, da se je proti jedrski katastrofi najlažje boriti v vojni z državami, ki jedrskega orožje nimajo. Stopnja vznemirjenosti je v politični govorici najvišja, možnost, da bi se konvencionalno oborožena napadena država uspešno branila, pa minimalna. Edina karta, ki jo ima Iran zares v rokah, je državna meja z Afganistanom. Talibani so edina konvencionalno oborožena vojska, ki je zmagala v dveh vojnah z jedrskimi supersilami. Vendar vojaškim analitikom 21. stoletja ni uspelo prepričljivo razložiti, kako je bosonogi osvobodilni vojski uspelo pregnati sovražne vojske, se v enem velikem zamahu znebiti okupacije in ponovno vzpostaviti absolutno oblast v državi, v kateri dvajset let ni bilo samostojnih političnih subjektov. Samo z globoko vero njihove strategije in taktike ni mogoče smiselno razložiti. V 21. stoletju so bile poražene že veliko bolj fanatične državne in zasebne vojske. O afganistanski epizodi vzpostavitve svobode in demokracije z modernimi vojaškimi sredstvi se vljudno molči. Tudi med predsedniško kampanjo v ZDA je izkušnja preveč travmatična, da bi jo postavili v središče razprav o stabilnosti sveta. Vojna politiko moti v njenem nervoznem predvolilnem ritmu.

Če ni na instagramu, se ni zgodilo

V Iranu pa se zdi, da politično življenje teče v specifičnem ritmu te države. V trenutku, ko so iz Bele hiše opozarjali pred veliko nevarnostjo iranskega napada na Tel Aviv, je iz Teherana prišla novica iz mirnih časov, ki je preskočila običajne civilizacijske predsodke. Nekdanji zunanji minister Mohamed Zarif je na instagramu sporočil, da je odstopil s položaja predsednikovega namestnika za strateške zadeve. Na tem položaju je bil dva tedna, toliko kot novi predsednik države na svojem. Zarif je reformist starega kova, ki se zavzema za spremembe v razporeditvi politične moči v državi. Kar na instagramu se je pritožil, da ni mogel udejanjiti priporočil strokovnih komisij, ki so pripravile sezname ustreznih kandidatov za ministrska mesta v novi vladi. Kar na družbenem omrežju je razložil, da njegov spor ni s predsednikom Pezeškjanom, ampak z drugimi političnimi silami v državi. »Nisem zadovoljen z rezultatom svojega dela. Sram me je, ker nisem mogel uresničiti strokovnih mnenj komitejev ter vključitve žensk, mladih in etničnih skupin, kot sem obljubil.« Predsednik Pezeškjan je napovedal, da bo v njegovi vladi več kot polovica ministrov mlajših od petdeset let. Med petnajstimi sta mlajša samo dva, v vladi pa bo tudi ena sama ženska. Upoštevani so bili samo trije njegovi predlogi, deset novih ministrov pa sploh ni bilo na njegovem seznamu. Večina ministrov je konservativcev, ki so jih reciklirali iz prejšnjih dveh vlad. Obljubljenih reform ne bo, čeprav je bil na volitvah izvoljen predsednik, ki jih je napovedoval. Tako deluje iranska politika.

V javni podobi Irana velja vtis, da država v resnici nima politike, ampak vlada hierarhična teokracija, kjer o vsem odloča šiitski kler z ajatolo Hamenejem na čelu. To je res, vendar to ni vse, kar je res. Iran je zanimiva država. Včasih se zdi, da v njej delujeta vsaj dve državi, pogosto tudi kakšna več. Njen uradni naziv je islamska republika. V resnici je republika. Volilci res izvolijo predsednika republike in parlament. Tako kot marsikje drugje je država razdeljena med klerikalce in liberalce. Na predsedniških volitvah praviloma zmagajo liberalni kandidati, ki gladko premagajo kandidate konservativnega klera. Tako je vsaj od leta 1997, ko je na volitvah zmagal Mohamed Hatami s programom obsežnih socialnih reform in liberalizacije strogih verskih pravil obnašanja. Konservativnega protikandidata je premagal s 70 odstotki glasov. Vendar je v njegovih dveh mandatih vladalo zgolj reformistično vzdušje, kjer se je veliko govorilo o pravni državi, civilni družbi, pravicah žensk, demokraciji in vključitvi vseh slojev in vseh spolov prebivalstva v odločilne institucije iranskih oblasti. Hatami je Huntingtonovemu spopadu civilizacij zoperstavil iniciativo dialoga civilizacij in postal ljubljenec Zahoda. Napovedovalo se je odprtje Irana svetu in konec sankcij. Ostalo je pri vzdušju.

Iran ni samo republika, ampak je hkrati teokracija, kjer ima verski vrh vedno pravico do veta na vse odločitve laične države in pravico, da namesto njih vsili svoje odločitve. Pa še bolj zapleteno je. Politično moč imajo poleg klera veteranske organizacije borcev iz iraško-iranske vojne, različni rodovi vojske, tajna policija, paravojaške milice, gospodarska združenja, bazaristi, ki obvladujejo trgovino, in niz interesnih skupin, ki so izšle iz verske revolucije imama Homeinija. Rezultat njihovih pritiskov je vedno znova zmaga konservativne politike in konec iluzij liberalizacije države. Tudi ko je leta 2009 tri milijone ljudi na aveniji svobode v Teheranu protestiralo, ker je konservativni predsednik republike Mahmud Ahmadinežad ponaredil volilni rezultat, je na koncu zmagala trda roka klerikalne države.

Kapitulacija ne pride v poštev

Iran bi mirno lahko živel življenje nekoliko bolj avtokratske bližnjevzhodne države, če ne bi imam Homeini politike svoje države nastavil tako, da ne pristaja na diktat Združenih držav glede sinhronizacije zunanje politike z interesi države, ki ima v regiji monopol vpliva. Evropska unija se praviloma zgolj pridruži parametrom te politike. Ena njenih ključnih postavk je zaščita Izraela pred vsem svetom. So še druge, vendar se je o njih mogoče pogajati. O Izraelu pa ne. Tam bližnjevzhodne države ne smejo politično delovati tako, da bi resno ogrozile vojaški monopol te države. Cena za prekršitev tega pravila je politična izolacija, gospodarsko izsiljevanje in grožnja z vojaško silo. Prej ali slej vsi kapitulirajo. Egipt, Jordanija, Irak, Sirija in niz drugih na koncu pristanejo na sinhronizacijo svoje zunanje politike s strateškimi interesi, ki jih predstavljajo ZDA. Pristati morajo na to, da za Izrael veljajo drugačna pravila kot za vse druge države. Pristajajo na zahtevo, da je mednarodno pravo vključno z ženevsko konvencijo suspendirano. Iran je edina med njimi, ki je kot država brez ozemeljskih izgub preživela sovražno politiko do Tel Aviva. Za samostojnost plačuje visoko ekonomsko in razvojno ceno. Dejansko pa je med resnimi državami v regiji Iran edina država, ki vodi samosvojo zunanjo politiko. Razširila je svoj politični in vojaški vpliv v Iraku, okrepila zavezništvo z vladavino dinastije Asad v Siriji in v Libanonu vojaško podpira oboroženo krilo stranke Hezbolah, ki je edina neporažena arabska vojska.

Izraelu to zares ni všeč. Za to državo bi bil problem rešen, če bi se Iran zapletel v neposreden vojaški spopad z Združenimi državami. Vendar kljub vsej strahoviti politični retoriki neposredno soočenje ameriških in iranskih vojsk ni v interesu Združenih držav. Američani gredo po Vietnamu na države, ki imajo okrog trideset milijonov prebivalcev ali manj. Irak, Sirija, Libija in Jemen so idealne tarče. Afganistan je bil s štiridesetimi milijoni nerešljiv problem. Do vojne z Rusijo ne sme priti. Zato mora Ukrajina sama opraviti z njo. Iran ima devetdeset milijonov prebivalcev in nekaj zavezniških skupin v regiji. Američani se umikajo pred neposrednim konfliktom z njim.

Tudi Iran noče spopada z Združenimi državami. Govori strašno, v dejanjih pa je presenetljivo skromen. Odgovori na redne likvidacije jedrskih znanstvenikov, politikov članov oboroženih sil so prepuščeni zaveznikom v Jemnu, Siriji ali Libanonu. Odgovori na velike atentate so tudi simbolični. Leta 2020 so na letališču v Bagdadu ubili generala Kasema Solejmanija. Iranci so izstrelili nekaj neškodljivih raket na ameriško oporišče v Iraku. Odgovor na razrušenje iranskega konzulata pri veleposlaništvu v Damasku je bil roj raket, ki pa so jih pripadniki petih ali šestih vojsk večino sestrelili še nad morjem. Za uboj Hanije bi morala biti simbolika nekoliko težja.

Ah, končno slovenski varnostni svet

»Uboj Ismaila Hanije v Teheranu in uboj Fuada Šukra Bejrutu sta zločina, ki sta tesno povezana z razvojem dogodkov v okupirani Palestini,« so na sestanku postavili temelje odgovora. Nadaljevali so s pritožbo, da je bil Hanija napaden na varnem ozemlju Islamske republike Iran, kjer je bila izvedena protizakonita kršitev suverenosti in nacionalne varnosti Irana. To je običajno dovolj za casus belli. »Očitno je, da je v takšnem položaju odgovornost in suverena dolžnost Islamske republike Iran do njene nacionalne varnosti in ozemeljske integritete ustrezno in po lastni presoji reagirati.«

Teren za veliko svetovno vojno je zamejen. Preden pa je Iran posegel po orožju, se je pritožil na varnostni svet Združenih narodov in zahteval, da najvišji organ mednarodne skupnosti ukrepa v skladu z mednarodno zakonodajo. To je najbolj simpatično pri čakanju na svetovno vojno. Obstaja institucija, ki je bila izmišljena posebej za to, da svetovno vojno prepreči. Reče se ji varnostni svet Združenih narodov. Treba jih je samo obuditi v življenje z eno dobro nastavljeno resolucijo. Vsi instrumenti so nastavljeni, procedure predpisane, ukrepi znani. Kakšna sijajna priložnost za slovensko diplomacijo, ki na začetku septembra v svoje roke prevzema predsedovanje najvišje svetovne institucije za zagotovitev miru. Krim, Kursk, Harkiv, Gaza, Palestina in Perzijski zaliv tvorijo politični zemljevid za začetek velike vojne. Torej hkrati tudi politični zemljevid svetovnega miru. Srečnejšega trenutka v slovenski zunanji politiki še ni bilo.