Že prestavitev koncerta je bila zanj olajšanje, nato je ministrstvo za naravne vire in prostor sredi minulega tedna razveljavilo zavrnitev izdaje soglasja za izvedbo koncerta v Tivoliju oziroma glasbeniku izdalo dovoljenje za izvedbo. Vseeno bo koncert v Stanežičah, velja pa poudariti, da je pogovor potekal pred zadnjo odločitvijo ministrstva, srečala sva se pred njegovim delovnim prostorom, v nekdanjem Studiu Tivoli, oziroma na robu nesojenega tivolskega travnika.

Obudimo osnove. Zakaj se vam je porodila ideja, da priredite koncert na tivolskem travniku pod sankališčem?

Kakor da te prostor pokliče sam. Zadnjih petnajst let sem itak tukaj, vendar se nisem jaz spomnil tega, da bi bil koncert tukaj. V bistvu sploh nisem navdušen, da bi tukaj kaj bilo. Vsako leto gledam prireditve z ozvočenjem na tem travniku in moram reči, da imam v času, ko trajajo, osebno kar more. Seveda se nisem pritoževal, je pa prišlo do ideje, da bi tudi jaz imel prireditev. Celo z isto ekipo, ki dela DM tek, smo se zmenili, da bi oni postavili konstrukcije, ker jim je vse že jasno.

Ko se je izvedelo za vašo namero, je marsikdo, ki je kdaj gledal film Woodstock in torej ve, kakšna trata je bila tam, pomislil: »Končno!« Končno koncert na travniku, ki je čakal na priložnost desetletja. Boljšega naravnega amfiteatra Ljubljana nima.

Ljubljana tako in tako nima prostorov za prireditve na prostem. Če hoče Ljubljančan na koncert na prostem, mora nekam drugam. V Zagreb recimo.

Razen hipodroma Stožice morda?

Hipodrom je narejen za papeža, za 150.000 ljudi, ne pa za koncerte. Enkrat so bili tam The Killers. To pač ni dobro. Open air zahteva pravi prostor, ki je seksi, ki ponuja neko romantiko in svobodo. Pravice sploh ne potrebujem. Svobodo mi daj. In nisem slutil nobene ovire, ki bi se lahko pojavila v primeru Tivolija.

Kako so se hrošči sploh pojavili? Kje in kako najprej?

Za odločbo smo izvedeli iz Mladine, kjer so jo imeli pred nami, naslov članka je bil Gazi Tivoli. V zadnjih dveh mesecih pa ne vem, ali me v kakšni številki niso raztrgali. Drugi, kot Mladi za podnebno pravičnost, in pismo intelektualcev raznih profilov, od rektorjev prek glasbenih kolegov do krajinskih arhitektov zvenečih imen, so prišli pozneje.

V nekem trenutku me je vse to nehalo zabavati, kajti dojel sem, da se dogaja nekaj večjega. Potem ko smo dobili prvo odločbo in smo se pritožili, sem pričakoval, da bomo dobili pogoje, pod katerimi lahko koncert izvedemo, tako kot so jih dali vsem drugim. Torej omejitve ljudi in podobno. Ko sem dojel, da nam sploh ne postavljajo pogojev, ampak da enostavno ne smem imeti koncerta, sem bil presenečen. Obenem se je dolgo časa vleklo. Igrali so igro zavlačevanja, ker so vedeli, da jaz ne morem čakati.

Naj vprašam prostodušno: medtem ko ste vi prijatelj Zorana Jankovića, ta velja za zaveznika Roberta Goloba, torej vlade. Od kod potem težave?

Kdo bi vedel. Domače politike ne poznamo dovolj dobro, da bi lahko kaj rekel.

Kot da se je zgodil neki upor strokovnjakov ali intelektualcev zoper Zorana Jankovića oziroma kot da so nekateri uvideli priložnost, da se prek tega primera od njega distancirajo?

Tudi to je mogoče, vse pride v poštev. Ampak to je brezveze. Ko sem hotel koncert, ni bilo nobenega govora o Jankoviću, razen da mi je MOL dovolil koncert. Vsi so igrali tukaj, od Helene Blagne, Šifrerja, Čukov, Umeka, samo jaz ne.

Kako ste se počutili, ko je Janković najavil, da bo dal na glasovanje v mestni svet spremembo pravil, po kateri bi bil koncert mogoč, kar je seveda blizu avtokratičnemu, s čimer je koncert postal neposredno politiziran?

Če bi imel moč, da me Janković posluša, bi mu rekel, naj tega ne počne, ker mi je res samo še tega manjkalo. Ampak on dela svoj posel na svoj način, jaz sem pa vpadel v ta klinč in poskusil zadržati pokončno držo in čisti obraz. Obraza mi ni uspelo ohraniti čistega, hrbtenico sem pa zadržal vzravnano.

Zakaj obraza niste ohranili čistega?

Malo so me oflekali. Zaflekan sem. Ampak dobro, se bomo umili.

Ste imeli v dneh največje krize težave s spanjem?

Tudi sicer jih znam imeti, take stvari pa človeka vznemirijo, sploh če si občutljiv, kar muzikantje praviloma smo. To, da se bo iz ideje, da bi bil samo koncert, razvila tolikšna pizdarija, res nisem načrtoval, niti si nisem želel, obenem pa tudi nisem mogel biti tiho in dovoliti, da z menoj počnejo, kar hočejo, ker to pa tudi ne gre.

Ste imeli občutek, da je ogrožena vaša priljubljenost kot taka?

Da sem zafrknil pri občinstvu, so nekateri menili že prej, obenem pa to ne more biti razlog, da izgubljaš publiko. Publika se sama odloča. Ne merim rejtingov. Ljudje so si primer razložili po svoje oziroma kakor so si pač ga.

Koliko znaša investicija za tako prireditev?

Po grobi oceni je vložek v tak koncert med 400.000 in 500.000 evri.

Pozitivna ničla je pri koliko gledalcih?

Nekje pri 12.000 ali 13.000.

In do ničle se treseš?

V tem primeru je bil odziv občinstva tako izjemen, da smo se prepuščali razmišljanjem, kaj vse bi naredili, ponudili, priredili. Imel sem cel scenarij, ki pa sem ga moral zdaj spremeniti.

Kar je verjetno zoprno?

Še vedno mi gre na živce, da ne morem imeti koncerta tukaj. A potem, ko smo iskali alternative in po nekem naključju prišli v Stanežiče, se mi je ob pogledu na prizorišče začelo smejati, ker je prekrasno prizorišče. Če bi prej vedel za Stanežiče, bi verjetno šel najprej tja, ker so za sam koncert boljše prizorišče. Zaradi parkirišč, kompletne infrastrukture, vse je lažje postaviti, zemljišče je tam bolj utrjeno, medtem ko je v Tivoliju ob dežju lahko mehko. Desno Šmarna gora, na zahodu Alpe, levo je gozd, po tleh pa angleška travica.

In v bistvu boste nastopili še bolj na svojem terenu.

Seveda. Šentvid je moj teren. Tja sem hodil v gimnazijo. Šiška je to. Želel sem si, da bi me nekaj razsvetlilo, in Stanežiče so me. Odleglo mi je. Imeli smo plan B in C.

Zakaj je odpadel centralni stadion za Bežigradom?

Štirikrat smo šli tja, vendar se tam ne da narediti ničesar. Tribune dejansko razpadajo, pri čemer so v njih kar luknje, kar je neugodno in nevarno. Objekti so opuščeni, kot kaki Hitlerjevi bunkerji. Nič kaj prijeten občutek ni tam. Potem ne veš, kje bi parkirali avtomobili, da ne govorim o dovozu, ki je za kamione mogoč samo iz Dunajske, tam, kjer so nekoč med tekmami prišli rešilci oziroma bili tam parkirani. Potem je bila opcija stadion Ilirija, ki ima podobne probleme, obenem pa si sredi naselja. Gledali smo tudi stadion Kodeljevo, pa stadiona Ljubljana in Stožice, kjer pa ni dovolj prostora, da bi postavil oder, ki bi bil globlji od petih metrov. Stožice so za nogomet, ne pa za muziko, in tako nasploh mislim o stadionih. Ti so za šport. Glasba potrebuje koncertno dvorano ali pa open air. Športne dvorane so ogabne. Župan je ponudil Kongresni trg in park Zvezda skupaj, vendar pa tam ne moreš postaviti odra, ki bi pokril cel prostor.

Poleg tega ne bi bilo nič novega oziroma posebnega.

Da, vendarle gre za idejo koncerta na prostem, kar pomeni, da lahko prižgeš, če se ti kadi, piješ, se premikaš, krožiš.

Pravite, da so vam športne dvorane ogabne. Stožice ste napolnili štiri leta zapored. Zakaj ste letos nehali?

Ne maram preveč ponavljanja. Vsako leto ob istem času na istem mestu.

Ste na četrtem koncertu morda začutili stagnacijo, ponavljanje?

Nikakor. Četrti koncert je bil verjetno najboljši, ker smo že obvladali prostor. Ne, enostavno mi ideja športnih dvoran ni blizu. V njih je težko narediti zvok in jaz osebno na primer nikdar ne bi šel v Stožice na koncert nikogar. Ampak, eto. Ljudje so se navadili in mi jim to ponujamo.

Kolikšna je bila do zdaj največja množica, pred katero ste nastopali?

To, kar se pripravlja, bo zagotovo največja množica, pred katero sem nastopil sam. Drugače pa na Ušču v Beogradu, kjer pride med 80.000 do 100.000 ljudi, v konkretnem primeru je šlo za Beer Fest in bil sem eden od nastopajočih. A ne maram festivalov. Semenj so. Kuponko sistem. Za majhen denar vidiš številne ansamble. Ne maram tega povzemanja glasbe, ko ljudje krožijo od odra do odra.

Ljudje se vživijo v hipijado?

Vem, ljudje imajo to radi, tudi sam nastopam, vendar pa nisem ljubitelj tega.

Ste si kot mladenič privoščili kak velik koncert?

To, kar je bilo v Hali Tivoli.

Na Rolling Stones v Zeltweg in podobno niste hodili?

Ma kaki! Edino enkrat sem soprogo peljal v Zagreb na Davida Bowieja.

Dotakniva se 30-letnice kariere. Od katerega momenta se začne štetje?

V tem primeru gre za odštevanje od začetka samostojne kariere, torej po tistem, ko smo s skupino U'redu posneli dve plošči, nato je prišla vojna in potem sem začel sam.

Od kdaj ste profesionalec?

Od leta 1987 ali 1988.

Poznam anekdoto, a povejte, ali je resnična. Je res, da vam je Šeki Gayton oziroma Predrag Rakić, bobnar skupine Zabranjeno pušenje, ki je v drugi polovici 80. let prišel v Ljubljano, rekel, da je pripravljen postati vaš menedžer šele, ko boste prinesli potrdilo, da ste dali odpoved v službi?

Da, res je. In prav čakal sem, da mi to nekdo reče in da tako dobim razlog, zakaj to počnem, čeprav ni bila neka velika obljuba, da se bo kaj velikega zgodilo. Dal mi je vedeti, da če se mislim ukvarjati z muziko, naj se ukvarjam z muziko in neham razmišljati, da bi imel službo in denarček, zraven pa bi še muziciral. Ker se tako ne dela. To mi je pomagalo in me zbrihtalo, da je življenje težje, kot sem si mislil. Prvič sem imel resno dilemo, kaj bom počel v življenju, in odločil sem se biti muzikant, pri čemer mi prav nič ni kazalo, da bi lahko pri tem uspel. Imel sem samo željo. To je bila najbolj bistvena odločitev. To so dvajseta leta, ko se odločaš. Iz srca, iz hrbtenice in še najmanj iz glave. Vsaj v mojem primeru je bilo tako.

To je bilo še pred U'redu?

Da, preden sem startal U'redu. Naredil sem band, nekaj posnetkov ...

... ki pa niso ravno uspeli?

Tukaj ne. Bili smo bolj sarajevski band. Tam smo vse počeli. Prvi resen koncert je bil tam, bil je razprodan za nekih 500 ljudi, tukaj pa tega niti niso vedeli. Takrat in tam sem spoznal Sarajevčane, od Đura do Loše. Besedila so bila v srbohrvaščini in bili smo izrazito jugoslovansko usmerjen bend. Prva plošča je izšla pri ZKP RTV, druga pa pri Jugotonu, s katerimi sem dobil super pogodbo, vendar pa se je v istem času zgodila vojna.

S prve plošče je relativna uspešnica Probaj me sad, pa vendar ste vsaj v Sloveniji opozorili nase predvsem s priredbo skladbe Na nebotičniku?

To je bila edina skladba z druge plošče, ki je bila v slovenščini, ker je bila tudi druga plošča v srbohrvaščini, nato sem jih nekaj prevedel v slovenščino in pri Helidonu izdal ploščo. Nekako na silo je bilo.

In to je bil konec skupine U'redu. Zakaj?

Država je razpadla in imeti bend se mi je zdelo brezveze. Razmišljal sem tudi, da bi šel kam ven, vendar pa sem prelen in sem samo razmišljal o tem ter ostal tukaj.

Kam vas je mamilo?

Italija in Francija sta se mi zdeli primerni.

Lahko bi živeli v Italiji?!

Morda bi tam še edino lahko živel. Nekako so mi netuji. Ugajata mi njihov način razmišljanja in temperament. Strašna nacija so. Najbolj razumejo hrano, najboljše se znajo obleči, krasno muziko imajo, krasne stripe. Saj je bila cela Juga navlečena na Italijo, v veliko stvareh.

Sploh tako imenovana šminkerska populacija ...

... ker največji šminkerji so oni. Bolj kot vsi. Oziroma, O. K., morda ne toliko kot anglosaksonski svet, ki je bil vendarle najbolj vpliven, vendar pa so takoj za njimi Italijani.

Bi lahko rekli, da imate te čase italijansko pričesko?

Kot ostareli in sivi Dario Diviacchi. V 80. sem sodil med šminkerje in nasploh je bila Šiška bolj šminkerska. Vespe, espadrile, majčke s črtami, gatsby hlače. Espadrile imam še vedno.

Kaj pa ko si z njimi stopil v lužo na WC-ju diskoteke?

Si nekje vzel nove.

Kakšne barve espadrile so vam bile najljubše?

Modre so bile osnovni model.

Kako ste začeli igrati kitaro?

Z očetom sva šla v mesto v Supermarket kupit čevlje, potem je pa zagledal kitaro in me je vprašal, ali bi jo imel, čeprav se o tem do tedaj nisva nikdar pogovarjala, pa sem imel deset let. Kupil jo je, ker je znal dva akorda, da je šminkiral pred mamo, potem je kitara kakšni dve leti stala. Pri bratrancu v Beli krajini se je veliko muziciralo in tam sem dobil neko voljo, potem ko sem dojel, kaj se dogaja, me je pa muzika povsem očarala. Odtlej sem ure in ure sedel s kitaro in nekaj poskušal, a prav vadil nisem nikdar. Soliranje se mi je zdelo nepomembno. Bolj me je zanimalo iskanje harmonij.

Pri vašem igranju, pri tem, kako in kakšne akorde menjate, se da opaziti nekaj, čemur bi se reklo narodnjaška šola.

Narodnjaška šola zato, ker samo narodnozabavni kitaristi pri nas, poleg kitaristov v big bandih, igrajo naswingano. Vse v slovenski narodnozabavni glasbi je naswingano, swing pa je obenem osnova jazza, funka, kot tudi diska in še česa. Bolj od soliranja mi je bila kitara zanimiva kot ritmični inštrument. Nisem imel niti živcev niti tehnike v levi roki, desno roko imam pa še kar hudo.

Kdo vam je pokazal akorde?

Študiral sem jih in dojel po neki svoji logiki, kajti glasbene šole nimam, prideš pa do podobnih zaključkov, a po drugi poti.

Kdaj ste dojeli, da lahko delate svoje skladbe?

Od nekdaj. Čim sem prijel kitaro, sem predvsem komponiral, kaj kmalu sem tudi dojel, da so kompozicije enostavne. Da imaš znotraj G-, D- in C-dura celo plejado komadov.

Vam je bil kdo vzornik glede tega, kako pristopiti do glasbe? Je šlo za šefa kakega benda, kajti vi dajete predvsem vtis človeka s talentom biti šef benda.

To je predvsem najlažja pot, ker sem pogosto imel v glavi cele komade, je bilo najlažje, da sem ljudem povedal, kaj bi rad. Če je imel kdo kaj pripomniti, sem se pa tudi hitro vtaknil zraven – seveda če mi je bilo všeč. The Beatles so res moj bend, za katerega bi lahko rekel, da poznam cel njihov opus, kot tudi off opus. Jugoslovansko ali slovensko glasbo sem začel poslušati s skupino Buldožer. Oni so se mi prvi zdeli zanimivi, v nadaljevanju pa beograjska scena s plošče Paket aranžman, ki je bistveno vplivala na mene. Šarlo akrobata in Idoli. Šminkerska poza Idolov se mi je zdela prekrasna. Pri nas so mi bili blazno super Videosex, kot mi je bil v Sarajevu všeč novi primitivizem. Tudi ime Magnifico sem si dal po sarajevskem vzoru, ko so si tam dajali razna imena tipa Elvis J. Kurtović. Neka impozantna imena brez razloga. Ko sem si dal ime Magnifico, me je zanimalo, ali mi bo res kdo kdaj rekel Magnifico. In potem se je zgodilo, da mi je nekdo rekel gospod Magnifico. Kar obrnil sem se vstran in si rekel tih zmagoslavni: »Yes!«

To je bila vaša ideja –​ Magnifico?

Da, čeprav ne vem, kje sem jo pobral. Smešno je, da si nekdo da takšno ime na začetku kariere, ko še nihče ne ve zanj

Kar nekaj modnih slogov se je prav tako zvrstilo pod tem imenom. Začenši z glam slogom iz 70. let, iz časa U'redu, v katerem so se pojavili Dee Dee light in je izpadlo, kot da jih kopirate.

Sploh jih nismo kopirali! Šele pozneje sem izvedel za njih. Oni so izdali ploščo leta 1990, mi pa 1988. Niti nisem vedel, da obstajajo. Ko so se pojavili, sem si rekel, da bi moral glasbo narediti tako, vendar pa nisem znal. To, kar so naredili oni, se mi je zdelo pravilno, vendar se sam tega nisem lotil tako dobro. Oni so tedaj že samplali in proizvajali disko beat, mi smo bili pa še vedno v nekem rokerskem zvoku, ker drugega nismo znali.

Verjetno je bilo težko dobiti glasbenike. Pri nas so pop glasbeniki praviloma rokerji?

Sploh v tistih časih je bilo tako. Zato sem se hitro začel družiti z Iztokom Turkom in Janezom Križajem oziroma z ljudmi, ki so videli malce širše in jim je bila glasba tudi izraz nekega artizma, ne pa samo nekega poštenega rokerstva.

Kaj pa slovenski šminkerski bendi tistega časa?

Videosex ...

... ti so bili prej postpunk pop.

A zdaj si boste Videosex prisvajali, da je punkerski band? Ni punkerski. Šminkerski je.

Turk je bil iz Kuzel, torej iz punk benda.

Razen če je bil punk šminkerski, dobro, lahko.

Na neki način je še najbolj. Ne, ne mislim na to. Na Pando in podobne zasedbe mislim?

Pa to niso bili šminkerski bendi! Nismo se tukaj ne slišali ne videli.

Kdo bi bil na prvo pomisel dokazano prvoligaški ljubljanski šminker?

Eden od vidnejših je bil zagotovo Vinči (Vogue Anžlovar), zelo kreativen znotraj šminkeraja, s svojimi oblekami, pojavnostjo, seksi tip, kot iz filma.

Nadaljujva z glasbo. Ko ste šli solo, ste šli na slovenski trg. Besedila ste pisali v slovenščini tudi že prej?

Sem, vendar pa težko rečem, da sem bil s kakim tekstom res zadovoljen. Na prvi plošči je bilo malenkost bolje, se mi pa sem ter tja kaj posreči.

Neko formulo v smislu Magnifico angleščine in rim kot »revolution-solution« bi se lahko reklo, da ste dognali.

Za take domislice imam kar talent. Ko sem šel snemat prvo ploščo, sem bil v zadregi zaradi vokala, kajti ko smo z U'redu snemali prvo ploščo, sem mislil, da bom pel jaz, a ko smo posneli, je Mustafa Čengić, ki je ploščo produciral, rekel, da je glasba super, da mu pa vokal zveni, kot bi koza scala na pleh. Zatohel tanek vokal. Bil sem zgrožen in zato je začel peti pokojni Matjaž Šemrov, s katerim sva bila prijatelja od osnovne šole. Imel je stoodstoten posluh in dobro je pel. Z vokalom sem bil torej v težavah in poklical sem Ramba in se mu potožil, da zvenim ko kurac, on mi je pa svetoval, naj samo spustim višino. Da začnem torej peti nižje. Še vedno zvenim zatohlo, vendar pa vokal dobi karakter, zato sem se v nadaljevanju zelo držal spodnjih leg. Kolikor se je dalo.

Imate priljubljen akord?

G-dur ali mol. Največ komadov imam v G-ju.

Kateri so prelomni komadi v vaši solo karieri?

Prva plošča je bila smash hit, veliko sem je tudi prodal, glavna uspešnica je brez nadaljnjega Baci. Zato je bila pa naslednja plošča Kdo je čefur prav tako prelomna, ker je to moj največji kiks. Po njej nisem mogel sestaviti enega špila.

Zakaj je bila neuspešna?

Ni bila komercialna. Malenkost jo je reševala skladba In ko enkrat bom umrl, sicer pa slabo.

Je bil problem komad Kdo je čefur?

Nam se je zdelo noro dobro, kar smo naredili, urednikom pa ravno ne.

Zakaj se vam je zdelo potrebno izjaviti, da ste čefur?

Ker sem rokenrol in moram peti o zadevah, ki se dogajajo. Takrat so bile na dnevnem redu problematike kot nacionalizem, izbrisani. To je bil moj glasbeni komentar. Mislil sem, da bo komad povzročal ugodje, da bo šlo na smeh, vendar pa se to ni zgodilo. In mislim, da zato, ker je v molu, moral pa bi biti v durovskem akordu. Iztok je insistiral pri molu.

Sam imam občutek, da je komad vsaj malenkost na silo.

Možno. Od celega komada mi je najbolj všeč nagovor, ki ga je povedal Šemrov.

Če se vrneva k videzom, skozi katere ste se sprehajali, jih je bilo kar nekaj. Vključno s kreacijami Alana Hranitelja, pa potem videz iz spota za Silvijo?

Na začetku ja, ker je bila neka njegova razstava. Spoprijateljila sva se, in kadar sem se s kom spoprijateljil, je ta začel vplivati name. V tem primeru sem začel nositi njegove perjanice, ki sem si jih natikal na glavo, kar me je zabavalo. Ekstravaganten tip z veliko okusa in »šlifa« je. Nasploh so mi obleke všeč.

Je opaziti. Na primer dandanes, ko ste, kot bi se reklo, etabliran zvezdnik, nadvse radi nosite belo obleko. Podobno tudi Bregović?

In še marsikdo.

Ali ima bela obleka v svetu glasbe kak poseben status?

Svetloba je bele barve, božja milost je bele barve, glasba je bele barve. Ko se oblečeš v belo, spuščaš ljubezen neposredno v eter. Stoodstotno. Barva ni kar tako. Bela obleka naredi nekaj posebnega, sploh če ti pristaja.

Romi jih prav tako cenijo.

Svečana je.

Obenem je bela največji odmik od nečistoče. Od blata na primer, iz česar izhaja tudi paradigma belih nogavic. Bela je najbolj neposreden dokaz, da si čist.

Hitro se vidi, da si umazan. Kdor nosi bele spodnjice, je verjetno čist in urejen.

Če greva naprej po prelomnih hitih.

Ne gre pozabiti Sexi Boya in Silvije.

Predvsem pa ne Halo, gospodične z izjavo »Magnifico je peder«, kar je skladba, s katero, bi rekel, ste zajeli tedaj nekaj mlajše občinstvo, ki ga do tedaj še niste docela prepričali, je pa do dandanes ostalo bistven del vašega občinstva.

Tudi Silvija je bila s te plošče velika uspešnica, potem smo šli pa snemat filme.

Dobro ste se znašli kot igralec.

Da, sem tudi dobil nagrado za igralca leta s filmom Stereotip, vendar me je bilo kar malo sram. Imel sem občutek, da sem se vsilil igralcem, zato ker sem bil pač priljubljen. Ni se mi zdelo prav. Obenem gre pri snemanju filmov za neko disciplino in fokus, ki ga nisem vajen, čeprav mislim, da imam povsem dober občutek, kaj narediti s kamero. Nimam kondicije. Če sem posnel film, sem bil utrujen še celo leto. Veliko časa in pozornosti zahteva od mene. Muzika gre iz mene bistveno bolj lahkotno.

Kje ste te čase z glasbeno produkcijo?

V pripravi imam novo ploščo, ki sem jo načrtoval že prej.

Celo ploščo in ne samo ene skladbe?

Da, deset komadov.

Jo delate s kakšnim zavestnim konceptom?

Bolj ko razmišljam o konceptih, slabše se mi zgodi, zato potem popustim glasbi. Šele na koncu, ko vse posnamem, vidim, ali gre za kak koncept ali ne. Ne znam ga narediti vnaprej oziroma se začnem vrteti kot maček okoli vrele kaše, pa ne pridem nikamor.

V finiš poletja se torej gre vedro. Via Stanežiče. Koliko ljudi boste imeli na odru?

Veliko. Samo godalni orkester ali veliki disko šlager orkester šteje 19 članov, potem bo prisoten moški pevski zbor, pa štiri ljubljanske pihalne godbe, kar zveni posebno spektakularno in bodo dale posebno svečano noto. Predstavljam si prireditev, ki bo mešanica sokolskega zleta, veselice in proslave. Šarlatan de Balkan Arena, z vrtiljakom, šotorom s šlogarico in še čim. Tako si predstavljam.

Kako ste izvedeli za Stanežiče?

Nekdo z Radia Aktual je dejal, da so imeli tam roštiljado, kar me v samem začetku nikakor ni ganilo, češ, kaj mi bo to, da ste imeli vi tam roštiljado. Potem ko je vse propadalo, smo pa šli pogledat.

Gre podobno kot v Tivoliju za naravni travnik?

Ne, v bistvu gre za golf igrišče. Ne gre za tisto najbolj fino travo, ampak tisto, na kateri vadijo.

In kjer hroščki niso problem?

Ne vem. Gasilci so rekli, da je v redu. Kajti najprej sem šel do njih in jih vprašal, ali se strinjajo.

Če si z gasilci kul, potem si kul, mar ne?

Z gasilci sem bil vedno kul in še vedno sem kul z njimi.