Številka ena v Veliki Britaniji, Evropi, »tam spodaj« in v Združenih državah Amerike v času, ko je Bruce Springsteen na ves glas vpil, da je rojen tam, ko nas je Prince poškropil s škrlatnim dežjem ali Madonna prepričevala, da se še vedno počuti kot devica. Poskočna budnica Wake Me Up Before You Go Go je na obeh straneh Atlantika kraljevala na vrhu lestvic spomladi, vročična balada Careless Whisper poleti, dve stopnici pod vrhom ameriške lestvice Billboard se je jeseni ustavila le mala plošča Freedom. Do popolnega leta sta potrebovala samo še nekaj: božično uspešnico številka ena. In imela sta jo! No, skoraj. »Slaba fanta« nista računala na to, da bo Bob Geldof na programu BBC-ja 23. oktobra gledal poročilo novinarja Michaela Buerka iz Etiopije o svetopisemski lakoti v 20. stoletju, kar ga je tako ganilo in prizadelo, da je v dobrem mesecu dni sestavil ad hoc superskupino Band Aid ter z njo posnel dobrodelno skladbo Do They Know It's Christmas?, ki je njuno pesem Last Christmas ne glede na izjemno prodajo male plošče pet tednov zadrž(ev)ala tik pod vrhom. Na prvo mesto za božič se je povzpela šele leta 2023.

Fantastična barabina

Whamovca nikoli nista bila navadna fanta. Na angleškem govornem območju se je uveljavil izraz »pain in the ass«, ki je najlepše opisal karakter dveh najstnikov, ki sta že od začetka hotela vse. Uspeti na svoj način. Za dosego cilja nista imela namena izbirati nobenih sredstev ali sklepati tržnih kompromisov, saj sta imela v ustvarjalnem talentu Georgea Michaela odličen adut. Zato sta si lahko privoščila hedonistične izpade, jezikanje, provokacije tu in tam, s katerimi sta šla celo tako daleč, da se ju je oprijel sloves protestne plesne skupine. Na naslovnici prvenca Fantastic (1983) sta ovekovečena tako, kot da bi pravkar pobegnila iz tolpe Marlona Branda iz filma Divjak, da bi se odpravila na avdicijo za film Ognjene ulice (1984), kjer bi se pridružila bandi Willema Dafoeja. Poleg užitkarstva – nekateri so še danes mnenja, da se pesem Club Tropicana lahko posluša večplastno, kot Perfect Day Louja Reeda – sta na albumu izpostavila tudi problem brezposelnosti mladih v Veliki Britaniji in se s tem neposredno obregnila ob politike Margaret Thatcher. Čeprav se je album dva tedna obdržal na prvem mestu britanske lestvice in sta fanta resno posegla v troboj z Duran Duran ter Culture Club za največjo britansko pop skupino, sta bila George in Andrew nezadovoljna. Njuna želja je bila predvsem umetniška svoboda, s katero bi se skladateljski talent Georgea Michaela lahko povsem sprostil in razmahnil.

Wham! ali Wham! in George Michael

Ni bilo treba dolgo čakati. Spor z založbo Innervisions sta obrnila sebi v prid in v manj kot letu dni docela obrnila ploščo. Njuna nastop in podoba sta bila vse manj uporniška in vedno bolj prijazna najširšemu občinstvu. »Choose life,« sta razplesana sporočala v video spotu Wake Me Up Before You Go Go. Ta je napovedal mega uspešen album Make It Big, ki je na police prodajaln s ploščami prišel konec oktobra in v začetku novembra. Že na prvi posluh je album prinesel bolj kompleksne pop funk rešitve, saj sta si whamovca zadala nalogo, da zvokovno ne bosta stopicala na mestu, temveč iskala nove smeri. Naslednja mala plošča in številka ena Careless Whisper je najlepši primer te ustvarjalne »prisege«. To jima je omogočala na novo izborjena umetniška svoboda, saj so odgovorni pri novi založbi Epic Records očitno imeli dovolj posluha, da se niso vtikali v njuno skladanje. George Michael je prevzel nadzor tudi nad produkcijo, s čimer je končni zvok zares lahko izoblikoval na način, kot sta si ga z Andrewem v demo fazi zamislila. Umetniška svoboda pa se ni manifestirala samo navzven, temveč tudi navznoter. Že v zgodnji fazi oblikovanja prvega albuma sta spoznala, da je George precej bolj talentiran in ploden skladatelj, zato je – tudi zato, da sta ohranila stabilno razmerje v duetu – prevzel odgovornost za pisanje pesmi. Poleg izjemnega občutka za melodijo je tudi odlično uporabljal notranjo rimo, zato so njegove pesmi delovale preprosto, čeprav v resnici niso bile take. Kasnejši skladbi A Different Corner (1986) in Praying For Time (1990) sta vzorčna primera tega posluha. Pri tem je najbolj zanimivo, da edino skladbo z albuma Make It Big, pod katero sta podpisana skupaj z Andrewem Ridgeleyjem, Careless Whisper, danes štejejo za prvo solistično pesem in napoved samostojne kariere Georgea Michaela. Mala plošča je v Združenem kraljestvu in Evropi izšla samo z njegovim podpisom, v ZDA pa pod »znamko« Wham! featuring George Michael.

Neprevidno šepetanje uspešnic

Življenje, poleg romana, piše tudi pop uspešnice in George Michael je imel zanje izjemen posluh. Melodije je koval predvsem takrat, ko je bil na poti. Da bi si krajšal čas na avtobusih in vlakih, je skušal nekatere spomine iz otroštva povezati z glasbo. Tako je pri rosnih sedemnajstih zložil Careless Whisper, balado o napuhu in krivdi, ko se je videval z dvema dekletoma hkrati, ki ji je Andrew kasneje na svoji kitari določil zaporedje akordov. Med plačevanjem vozovnice je zaslišal tudi melodijo za saksofonske solo vložke, s katerimi je kasneje Steve Gregory pesem povzdignil visoko nad navadno uspešnico kratkega diha. Zato nedavna ponovna izdaja ob jubileju v obliki EP-ja s štirimi različicami skladbe, tudi s še neobjavljenim koncertnim posnetkom iz leta 2008, ni nobeno presenečenje. Še manj presenetljivo je, da bo oziroma je v predbožičnem času po enakem principu in kontekstu (izvirna pesem, instrumentalna izvedba, remiks in neobjavljena koncertna verzija) podobno »usodo« doživela tudi pesem Last Christmas, ki z božičem kot takim pravzaprav nima nobene zveze. Požrešna glasbena industrija, proti kateri se je, tako kot Prince, dobro desetletje kasneje tako vneto boril, namreč ne izpusti nobene priložnosti za dodaten »nepričakovan« zaslužek. Računa na spomine in ti so še vedno donosni. Pesmi namreč skoraj 40 let po uradnem izidu 3. decembra 1984 uspeva tisto, kar ji ni uspelo takrat. Že drugo leto zapored je božič pričakala na prvem mestu britanske lestvice.

V Band Aidu pomagal sam sebi prekrižati načrte

Čeprav v popularni glasbi poznamo umetno ustvarjene ekipe in tovarne uspešnic, kot je na primer naveza Stock Aitken Waterman, je uspešnico vnaprej nemogoče določiti. Na koncu imajo nož in platno v rokah še vedno mediji in poslušalci – in obratno. Več dejavnikov je vpletenih in prepletenih, tudi načrtovanih, vendar je prava uspešnica s ščepcem naivnosti še vedno stvar navdiha, talenta in na koncu izvedbe. Tega Georgeu Michaelu nikdar ni primanjkovalo, če smo ga seveda poslušali brez predsodkov. Ko se je neke nedelje leta 1984 neopazno umaknil v svojo otroško sobo, kjer je v eni uri zložil Last Christmas, in ko je potem ves navdušen pritekel po stopnicah dol, je točno vedel, kaj mu je uspelo. Vedel je, da ima uspešnico za na vrh lestvice, prav tako pa se je ob prihodu v Sarm West Studios 25. novembra zavedel, da bo misija najverjetneje spodletela, kar je mogoče videti v dokumentarnem filmu Band Aid – The Making Of The Original »Do They Know It's Christmas?«. V pogovoru s Paulo Yates, kjer ji premierno tudi odpoje refren do takrat neznane melodije Last Christmas, se priduša, da je dobrodelna pesem zelo »catchy« in kot taka velika nevarnost njunemu četrtemu zaporednemu prvemu mestu na lestvici. Ena redkih užitnih romantičnih komedij Pravzaprav ljubezen (2003) nam v praksi pokaže, da je številka ena na božič v Veliki Britaniji zares velika in prestižna zadeva. Njegova slutnja se je uresničila in ne glede na odlično prodajo je Last Christmas dolgo časa veljala za najbolj prodajano malo ploščo (1,9 milijona fizičnih izvodov), ki se nikoli ni povzpela na prvo mesto britanske lestvice. To ji je uspelo šele 1. januarja 2021. Georgeu Michaelu je lahko bilo v tolažbo to, da se je leta 1984 na vrh lestvic povzpel kot solo izvajalec, kot član dueta Wham! in kot del humanitarnega projekta Band Aid. Preko te fundacije sta z Andrewem lačnim v Etiopiji tudi podarila svoj delež dohodka od prodaje male plošče Last Christmas.

Zadnji božič

V omenjenem dokumentarnem filmu George Michael tudi omeni, da njuna nova pesem zveni zelo božično, kar je glede na sladkobnost melodije in cingljanje zvončkov na saneh celo res, medtem ko besedilo s prazničnim časom in njegovimi klišeji nima prav nič skupnega. V njem ne srečamo debelušnega moža v rdeči opravi, ki sedi na saneh, polnih daril, prav tako ni nobenih severnih jelenov, okrašenih drevesc, religioznih ali umetno ustvarjenih družinskih motivov, temveč z vidika neiztrohnjenega srca tekst govori o neuresničeni ljubezni, ki se med spogledovanjem v noči s 25. na 26. december ni razvila v nič več. Po tem scenariju je bil v švicarskih Alpah posnet tudi videospot. Neizpeta ljubezen je nasploh nekaj, kar je Georgea Michaela spremljalo vse življenje, ki se je tragično končalo prav na božični dan leta 2016, kar je pesem, s katero je čisto zares – saj je v njej sredi avgusta v božično okrašenem studiu vse odigral in odpel sam – napovedal lastno solistično kariero, postavilo v povsem drugačen kontekst brez srečnega konca. Na isti dan leta 2019 je podobna usoda dohitela tudi njegovo sestro Melanie. Navdahnjen s pesmijo in glasbo Georgea Michaela nasploh je istega leta izšel tudi film z istim naslovom.

Kakorkoli obrnemo – pesem imamo lahko radi, lahko jo sovražimo, vendar brez nje v predprazničnem decembrskem času enostavno ne gre. V tem kontekstu se mi še vedno najbolj dopade spletna igra Whamageddon, ki igralce spodbuja, naj se med 1. in 24. decembrom pesmi, če je le mogoče, izognejo. Pravila so preprosta: ko od kjerkoli zaslišite izvirno različico Last Christmas (remiksi in priredbe ne štejejo), ste izpadli, poraz pa priznate na v ta namen ustvarjeni spletni strani. Pravilo prav tako ne dopušča, da bi z namernim pošiljanjem pesmi sotekmovalce zvabili v past. Ni treba posebej poudarjati, da je naloga zelo težka. Sam sem izpadel že zelo zgodaj, pa to ni povezano s pisanjem tega besedila.