Kdo bi ji zameril to kaprico, časi so zahtevni in negotovi. Ne obstajajo natančnejša pravila, kdaj, kje in kako države članice predlagajo kandidate/kandidatke za komisarje/komisarke in kaj lahko zahteva predsednica. Naš nepotešeni kompleks majhnosti je ob ekspresni rošadi kandidata s kandidatko eksplodiral v občutku zapostavljenosti, pritiska, ponižanja in podobno.
Prikrajšani za vso zgodbo
Upam, da je gospa Marta Kos prebrala knjigo Življenje evropskega mandarina (Derk Jan Eppink, 2008), ki je dober priročnik za razumevanje koridorjev moči v labirintih evropske komisije, ki vplivajo na življenje pol milijarde ljudi. Življenje in delo komisarjev in komisark primerja z mandarini, temi simboli trdnosti, profesionalnosti ter urejenosti državne (nad)oblasti. Od kdaj natančno je Kosova ponovno postala Golobova prva izbira za slovensko komisarko, še ne vemo. Morda bo to sama razkrila na zaslišanju v parlamentu. Se ta juha kuha že dlje časa, kot bograč, ali pa gre resnično za instant iz vrečke? Odgovor na to vprašanje je za nadaljnji postopek v resnici irelevanten. Je pa pomemben za razumevanje globine oziroma plitvine domačega političnega močvirja.
Na eno najpomembnejših evropskih delovnih mest, ki je, vsaj potencialno, pomembno tudi za državo, iz katere prihaja, in ki je tudi v vrhu najbolje plačanih delovnih mest, premier Golob pošilja kandidatko, za katero verjame, da ima primerne kvalifikacije in da bo »dobro opravila nalogo«. Njena mednarodna teža sta dva bilateralna veleposlaniška mandata v Nemčiji in Švici. Preostalo naj bi nadoknadila njena »evropska prepričanost«, kar je dokaj izmuzljiva profesionalna karakteristika. Marta Kos ni profesionalna diplomatka, obe imenovanji sta bili iz kvote političnih imenovanj. V javnosti niso bili do kraja razčiščeni namigi o problemih vodenja in medčloveških odnosov na obeh veleposlaništvih. Multilateralnih izkušenj, zlasti takšnih, ki bi ji bile lahko v pomoč pri razumevanju in delu v Bruslju, nima. Nima niti omembe vrednih notranjepolitičnih pozicij niti notranjepolitične kilometrine. Na zunanjem ministrstvu dela plejada profesionalnih diplomatk, ki primerneje ustrezajo zahtevi von der Leynove glede visokih diplomatov – večkratni mandati tako v bilateralnih kot v multilateralnih okoljih, še zlasti v evropskih vlogah. Kakor koli že obračamo to premierjevo odločitev in brezrezervno podporo oziroma strinjanje koalicijskih partnerjev, ostaja občutek, da smo prikrajšani za vso zgodbo.
»Zastopanje Slovenije v evropski komisiji,« je svoje prihodnje mesto v Bruslju v prvem odzivu opredelila Kosova. Oba slovenska komisarja, dr. Janez Potočnik (2004–2014) in dr. Violeta Bulc (2014–2019), sta po končanem mandatu nadaljevala kariero pretežno v tujini, dr. Potočnik v International resource panel v okrilju United nations environment programme, dr. Bulčeva pa v okviru globalne organizacije Ecocivilisation. Njuno komisarsko znanje, izkušnje, vezi in poznanstva po službi v Bruslju ne prispevajo kaj dosti k nacionalni politiki, da bi bolje razumeli, se bolje vpeli ter bolje izkoristili finančne in vsakršne druge blagodati članstva v Uniji. Če nimamo trdnih gradnikov o pomembnosti te pozicije za nas same, za nacionalno politiko, zakaj bi se potem tako zelo pehali za tem položajem? Če to pomeni zgolj bajno službo, osebni prestiž, iz tega ni treba delati nacionalnega cirkusa.
Kaj pa koristi?
Z novo kandidatko je postalo pomembno, kaj naj bi dejansko delala, za kaj naj bi bila odgovorna, kateri resor naj bi dobila. Pa je res? Kateri resor bi bil najbolj v nacionalnem interesu Slovenije? Kaj sploh to pomeni, če odmislimo denar? Doslej smo imeli poleg komisarja/komisarke visoke in najvišje EU-uradnike na Balkanu, v Makedoniji, na Kosovu, v BiH in Črni gori. Koliko so v tem času prispevali k slovenski politiki v regiji? So bili tihi igralci iz ozadja? Ne, niso bili. V glavnem so bili odrinjeni od tekoče politike, še posebno če so prihajali iz »napačne« politične opcije. Pravi nebodijihtreba, primerni za kletne prostore Mladike ali v najboljšem za grad Jable. Zakaj naj bi bil poseben slovenski interes širitev EU? Pozabimo Balkan, resnični izziv, ki utegne do obisti spremeniti samo Unijo, predstavlja Ukrajina. To so zelo veliki čevlji, tudi za najidealnejšega kandidata. Vsa ta ponesrečena saga okrog iskanja primerne nacionalne kandidatke za komisarko v zadnjem trenutku meče senco na obisk ter udeležbo von der Leynove na Blejskem strateškem forumu. Čisto po nepotrebnem deluje, da je bil BSF zgolj prikladna forma, v katerem zakulisju se je kuhala in zakuhala ta ekspresna menjava nacionalnega kandidata, ki je v nemoči, da na hitro spremeni spol in popravi še nekaj malenkosti, izpadel iz igre, medtem ko je že pripravljal svoj zagovor Bruslju.
V našem poudarjenem evrocentrizmu smo še posebno ponosni na dosežke evropske demokracije. Imamo jo oziroma imamo se, z nekaj izjemami (ki potrjujejo pravilo), kar za etalon – merilo resnične demokracije. Najboljše od slabih ureditev družbe, kot jo je cinično definiral Winston Churchill. Kako je videti »izbor« slovenske kandidatke za komisarko z zunanje perspektive Pekinga, Moskve, Washingtona ali od koder koli drugod s svetovnega juga? Čudno, nenavadno, nedemokratično, kaotično, izgubljeno, naključno, nesistematično, improvizirano, zagotovo pa ne demokratično. Naša visoko organizirana in prebirokratizirana evropska družina je v svojem osnovnem organizacijskem gradniku prepuščena divji improvizaciji, ki dopušča in omogoča najbolj neverjetne politične in kadrovske salte, ki se zato v nadaljevanju, v fazi delovanja evropske komisije, prepogosto končajo kot salti mortale.
Podobno kot je Mario Draghi pripravil kritično poročilo o ekonomski (ne)moči in (brez)perspektivnosti Evropske unije, bi Unija potrebovala tudi krutega analitika njenega političnega modela. Brez tega sta njena samodeklarirana demokratičnost in dobro vladanje (good governance), ki ga prodaja svetu, zgolj politični balon, ki bo prej ali slej počil. Morda je ta bizarni hokus pokus rokada ob koncu vročega poletja v idiličnem okolju Bleda priložnost, da ta problem resno vzame v obravnavo. Način, kako Evropa izbira svoje politične prvoligaše – mandarine, kaže, da se moramo za svojo prihodnost bati ne samo zaradi ekonomije, temveč tudi politike. Novi kandidatki želimo, da uspešno preživi zaslišanja doma in v Bruslju ter dobi resor, ki si ga najbolj želi. Nam pa, da bi od tega imeli kaj koristnega tudi vsi skupaj.
