Izrael je doslej trikrat posegel v Libanonu, vedno znova je šlo za varnost severnega dela države oziroma pokončanje njegovih nasprotnikov. Leta 1978 so z enotedenskim vdorom kopenskih sil do sedaj vnovič ključne reke Litani poskušali z juga države pregnati pripadnike PLO, ki so izvajali čezmejne napade. Posledica tega prvega konflikta je bila prva resolucija varnostnega sveta, ki je terjala umik izraelskih sil iz Libanona in je ustanovila še danes prisotne modre čelade.
Po štirih letih so se Izraelci vnovič vrnili. Cilj operacije Mir za Galilejo je bil dokončno uničiti PLO, namestiti prijateljsko vlado in pregnati sirske vojake. Takrat Izrael v Libanonu ni ostal teden dni, temveč 18 let. Po treh letih so se Izraelci umaknili iz večine države v varnostno cono na jugu. V tem času je bil kot odgovor na izraelsko okupacijo ustanovljen Hezbolah. Ne glede na to je izraelska vojska ostala do leta 2000, ko se je umaknila s svojimi zavezniki krščanske milice. Nato je bil šest let mir, dokler se ni Izrael s 34-dnevno vojno spet lotil položajev Hezbolaha za zagotovitev miru na severu države. Vojna se je končala s prekinitvijo spopadov, obe strani pa sta razglasili zmago. Varnostni svet je sprejel resolucijo 1701, katere mirovna določila se ponavljajo tudi pri tokratni prekinitvi spopadov: Hezbolah se mora umakniti za reko Litani, nadzor nad jugom države pa mora prevzeti libanonska vojska. Pred 18 leti so na takratnega premierja Ehuda Olmerta leteli isti očitki, kot jih mora Benjamin Netanjahu sedaj poslušati od predstavnikov severnoizraelskih občin: da je izpustil priložnost za popolno uničenje Hezbolaha.
Želje po popolnem uničenju Hamasa, Hezbolaha ali Islamskega džihada Netanjahuja seveda ni treba učiti. Kakor tudi premierja z najdaljšim stažem ni treba učiti mojstrstva v političnem preživetju. Obstajajo indici, da je bil del zakulisnega mešetarjenja o prekinitvi spopadov v Libanonu tudi dogovor z nekdanjo kolonialistično silo tega območja – s Francijo, da kot podpisnica Rimskega statuta ne bo spoštovala poziva Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) za aretacijo Netanjahuja in nekdanjega obrambnega ministra Galanta. Takšnih kravjih kupčij se velike zahodne sile niso lotevale niti pri sklepanju Daytonskega mirovnega sporazuma. A pljuvanje v skledo ICC je očitno priljubljeno orodje za podkrepitev pragmatizma velikih sil in uničevanje na pravu temelječega mednarodnega reda. Ameriški zunanji minister Blinken, katerega država ne priznava jurisdikcije ICC, denimo zagovarja stališče, da podpisnice Rimskega statuta izpolnijo svojo dolžnost in ob morebitnem prihodu na njihovo ozemlje aretirajo Vladimirja Putina, za katerim je razpisana tiralica. Seveda kaj podobnega glede Netanjahuja in Galanta za ZDA ne pride v poštev.
Da bo Netanjahu zaradi vojnih zločinov v Gazi in Libanonu pristal na zatožni klopi, je ta čas podobno neverjetno kot to, kot da bo sklenjena prekinitev spopadov v Libanonu pripeljala do skorajšnjega premirja v Gazi. Obe fronti in z njima povezani interesi so močno različni. Vse do lanskega začetka izraelske povračilne genocidne vojne v Gazi za teroristični napad Hamasa na severu Izraela ni bilo večjih napetosti. Hezbolah se je kot ena izmed samooklicanih sil upora – ki je z leti v Libanonu s pomočjo iranskega financiranja postala država v državi in se iz uporniškega gibanja preoblikovala tudi v karitativno organizacijo ter nazadnje še v politično stranko – pridružil napadom na Izrael v solidarnosti s Hamasom. Ta druga fronta izraelskemu premierju Netanjahuju v obračunu z Gazo nikakor ni bila pogodu. Terjala je dodatne okrepitve in je sedaj vojsko pripeljala do njenih meja. In vendar se je Netanjahu lotil obračuna s Hezbolahom, ki je zaradi večje tehnološke sofisticiranosti svojega raketnega arzenala vedno veljal za večjo grožnjo kot Hamas.
Širitev vojne je bila priložnost za odvračanje pozornosti od neuspešnih poskusov osvoboditve talcev v Gazi in od Netanjahujeve nepripravljenosti, da s Hamasom sklene mirovni dogovor. Kajti v nasprotju z zdajšnjim mirovnim dogovorom s Hezbolahom utegne nekoč v prihodnosti sklenjena prekinitev spopadov s Hamasom pomeniti dokončen propad njegove koalicije, v kateri hočejo skrajna desnica in verske stranke popolno uničenje Hamasa ter vnovično gradnjo judovskih naselbin vsaj v delu Gaze. Koalicija lahko dogovor o prekinitvi spopadov morda preživi le, če mu bo prijatelj Trump v zameno za končanje napadov v Gazi ponudil veliko regionalno nagrado: dolgo želeno normalizacijo odnosov s Savdsko Arabijo.
Vojna s Hezbolahom je bila za Netanjahuja priložnost, da po večmesečnih napadih na sirske cilje in tudi Iran spremeni podobo Bližnjega vzhoda. Vojno je videl kot priložnost, da z likvidacijo voditelja Hezbolaha Hasana Nasrale in precejšnjega dela vojaško-političnega vodstva organizacije ter omejenim kopenskim vdorom do reke Litani Hezbolah pošlje desetletja v preteklost. Gazo je poslal v leto 1955. Tega v Libanonu ni ponovil. Se pa po prvih grobih ocenah poleg 3700 mrtvih in v celoti porušenih vasi na jugu države vojna škoda giblje do višine osmih milijard dolarjev. Položaj Hamasa je sedaj oslabljen, saj se Hezbolah ne more več vključiti v vojno, ne da bi bil Libanon še enkrat napaden. A zaveza, da se bo upor nadaljeval, pri Hezbolahu ostaja. Tako Izrael kot Hezbolah sta s prekinitvijo spopadov sedaj dobila priložnost za premor in reorganizacijo lastnih vrst. V širši mirovni enačbi Bližnjega vzhoda z vsemi znanimi neznankami se s sklenitvijo zadnjega dogovora o prekinitvi spopadov ni nič spremenilo.
