In preživeli so padli na kolena in se zahvaljevali bogovoma.

Da, bogovoma: za obsežno in izjemno zapleteno operacijo reševanja kipa, knjige in nekaj kitajske bižuterije namreč ni bil dovolj samo en Vsemogočni, ampak dva.

Zgodba se je začela v noči s četrtka na petek, 4. oktobra, ko je osrednjo Bosno zajel naliv brez primere in se je v eni uri zlilo skoraj 150 litrov vode na kvadratni meter, zaradi česar so začele groziti katastrofalne poplave. Gospod Vsemogočni Jahve je v svojem uradu šokiran gledal izredne novice, ko je zazvonil telefon.

»Halo, jaz sem,« je dejal glas na drugi strani. »Si videl novice?«

»Ravno jih gledam,« je odgovoril Jahve.

»Povej, je to tvoje delo?«

»Moje?! Od kot ti takšna ideja?«

»Ja, tvoj rokopis je. Biblijski potop.«

»Ne bodi smešen, dobro veš, da se s tem ne ukvarjam več že štiri tisoč let in da sem zdaj na internetu,« se je zdrznil Jahve. »Moji tukaj na primer mislijo, da si ti to pripravil.«

»Od kod ti takšna ideja?« se je začudil glas iz slušalke.

»Ampak Bosna je pod tvojo jurisdikcijo, kajne?«

»Ne govori neumnosti. Imam pametnejše delo v Palestini.«

»Kdo pa je bil potem? Buda?«

»Nimam pojma, a nekaj morava storiti, ljudje tam spodaj to pričakujejo od naju!« je odgovoril Usmiljeni Alah.

Tako je – da skrajšam zgodbo – v Jablanici, kjer je narasla Neretva odnesla vse, kar se je znašlo na njeni poti, nezakoniti kamnolom pa je sprožil plaz kamenja, ki je popolnoma uničil Donjo Jablanico, sredi apokalipse nedotaknjen ostal samo en izvod Korana. »Čudež v Donji Jablanici!« so poročali bošnjaški mediji po kataklizmičnih poplavah in kazali knjigo Koran s prevodom, dar savdskega kralja Fahda bosanskim muslimanom, ki so jo svetniško nepoškodovano izvlekli iz povsem potopljene lokalne džamije.

Trideset kilometrov naprej, v cerkvi svetega Jakoba Markijskega v Deževicah pri Kreševu, je sredi apokalipse, ki je povsem razdejala cel kompleks, ostal nedotaknjen samo majhen bronasti kip svetega Jakoba. »Čudež v Kreševu!« so poročali hrvaški mediji po kataklizmičnih poplavah in kazali svetniško nepoškodovani kip, obdan z ograjo iz kovanega železa, na kateri je prav tako svetniško nepoškodovanih ostalo petdeset rožnih vencev, ki so jih tam pustili romarji.

Nepojmljivo deževje, podivjana Neretva, hudourniške poplave, zdrsi zemlje, zemeljski plazovi in cel hrib, ki se je sesul skupaj z nezakonitim kamnolomom, so, glejte, zbrisali z obličja zemlje cele vasi, na stotine hiš ter kmetijskih objektov in površin, ceste, mostove, daljnovode in železniške proge, gospodarja vesolja, Vsemogočni Jahve in Usmiljeni Alah, pa sta z združenimi močmi rešila, samo trenutek, da preštejem, torej skupaj en izvod Korana s prevodom in en bronasti kip svetega Jakoba Markijskega s plastičnimi rožnimi venci.

»Bravo, mojstra!« je, pravijo, navrgel kolega iz gorske reševalne službe.

Dvaindvajset oseb, a razumete, je umrlo v živem blatu in ruševinah lastnih domov, še dve sta na seznamu pogrešanih, gasilci, reševalci, policisti in prostovoljci so tvegali lastna življenja, ko so iskali preživele – neka nesrečna ženska v Buturović Polju je skočila iz tretjega nadstropja hiše in tri kilometre plavala po blatu, da bi rešila svojo trinajstletno hčerko – Jahve in Alah pa sta medtem v fluorescentnih rdečih jopičih po okoliških prepadih mrzlično iskala neko debelo knjigo, napisano v arabščini, en manjši kip svetnika in petdeset kosov poceni katoliškega nakita iz lokalne cerkvene prodajalne spominkov.

In preživeli so seveda padli na kolena.

Bravo, mojstra.