No, v našem času, 2000 let pozneje, o Grčiji tako ali tako govorimo kot o zibelki Evrope in ves svet še danes vsaka štiri leta sodeluje na olimpijskih igrah, a saj veste, kaj sem mislil: kaj če bi danes živeli v grški Evropi ali evropski Grčiji in bi bile olimpijske igre tiste originalne grške? Si lahko to predstavljam namesto vas?

Hvala. Torej, olimpijske igre v Parizu je cel helenski svet pričakoval z velikim vznemirjenjem, kar ni presenetljivo, saj gre za zgodovinski jubilej: naj vas spomnim, v grški Evropi časa ne merimo v koledarskih letih, ampak v olimpijadah, v štiriletnih ciklih med igrami, tako da so letošnje olimpijske igre sklenile okroglo 700. olimpijado. Pričakovanja so bila zato precej visoka, vedelo se je, da so organizatorji v Parizu za sedemstote igre pripravili neverjeten spektakel, podrobnosti pa so skrivali v najstrožji tajnosti.

Ko se je tako v noči prve polne lune po poletnem solsticiju končala sedemstota olimpijada – pozabil sem vam povedati še, da se tisto, kar vi imenujete »leto«, pri nas v Grčiji končuje sredi poletja v mesecu skirophorionu – je ves helenski svet v noči prvega hekatombaiona in prvi dan nove olimpijade pred televizijskimi ekrani gledal slovesno otvoritev olimpijskih iger. In ostal brez besed. Za dolgo mizo je stalo 12 povsem oblečenih moških likov in se gostilo s hrano in vinom, trinajsti – markanten dolgolas mladenič z opaznimi semitskimi obraznimi potezami, očitno migrant z Bližnjega vzhoda – pa je vzel kos kruha in rekel: »Vzemite in jejte od tega vsi, to je moje telo, ki se daje za vas!« Potem je dvignil kelih z vinom in rekel: »Vzemite in pijte iz njega vsi, to je kelih moje krvi, nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov!« Že v naslednjem prizoru pa so dolgolasega migranta obsodili na smrt, ga razpeli na nekakšen leseni križ in strpali v grob, iz katerega je kmalu vstal zelo živ, ob velikem veselju tistih kanibalov, ki so »jedli njegovo telo in pili njegovo kri«. Gledalci so bili šokirani, družbena omrežja pa so pregorevala od besa. Prizor je bil očitno parodija dionizijskih svečanosti, dolgolasi glavni junak skeča brez dvoma parodija boga Apolona, vse skupaj pa demonstracija kulta tako imenovane »evharistije« in promocija vzhodnega krščanstva, nove religije, ki se je v zadnjih letih precej razširila med mladimi­.

Konservativna helenska desnica je seveda takoj napadla organizatorje zaradi bogoskrunske promocijo modne woke krščanske kulture z vzhoda in uničevanja tradicionalnih grških vrednot, in to ravno na otvoritvi olimpijskih iger, najsvetejšega dogodka helenske Evrope. »Ljudje, ki 'slavijo' Dioniza, jedo človeško meso in pijejo človeško kri?! Kakšna bolna 'umetnost' je to?« se je vprašala predsednica Helenske fronte Marine Le Pen: »Dvanajst oblečenih moških?! Na otvoritvi grških olimpijskih iger, na katerih slavimo lepoto moškega telesa, nam organizatorji vsiljujejo dvanajst popolnoma oblečenih in do grla zapetih moških, in to migrantov z Vzhoda, da se v srcu helenske Evrope odkrito norčujejo iz Apolonovega in Dionizovega kulta!« se je zgražal vrhovni svečenik Apolonovega svetišča v Parizu.

»Jasno je, da ni bilo nobene namere, da bi pokazali nespoštovanje do katerekoli verske skupine. Slovesnost otvoritve je bila zamišljena kot slavje tolerance v skupnosti, in verjamemo, da smo to ambicijo uresničili. Če so bili nekateri ljudje prizadeti, nam je zelo žal,« je jezno javnost prepričevala govornica olimpijskih iger Anne Descamps, umetniški direktor uvodne slovesnosti Thomas Jolly pa je pojasnil, da so »v slovesnost hoteli vključiti vse«: »Hoteli smo govoriti o različnosti, saj to pomeni biti skupaj.«

Takšna bi bila, glejte, pred nekaj dnevi slovesna otvoritev olimpijskih iger v Parizu, če bi Aleksander Veliki s 30.000 pešaki in 5000 konjeniki tistega dne namesto na vzhod, proti Perziji, odšel na zahod in če bi šesto olimpijad pozneje osupla grška Evropa govorila o škandalu brez primere z oblečenimi krščanskimi kanibali na najsvetejši dan helenskega sveta. Namesto tega so nam od celotne stare Grčije ostale bolj ali manj samo filozofija, demokracija in olimpijske igre, tako da je na slovesni otvoritvi v Parizu pred nekaj dnevi izbruhnil velikanski škandal s performansom na pol golih pripadnikov skupine Drag Race France, katerih provokativno evokacijo starogrških dionizijskih svečanosti so konservativci in desničarji takoj prebrali kot bogoskrunsko parodijo Jezusove zadnje večerje.

Brezsramna golota in dionizijske svečanosti na otvoritvi olimpijskih iger sredi krščanske Evrope? Kaj sledi? Ali nas bodo promotorji bolnih »različnosti« in pisane »inkluzivnosti« zdaj prepričevali, da so nekoč, kaj jaz vem, tudi sami olimpijski športniki tekmovali popolnoma goli? Ali bi nas radi organizatorji iger v Parizu prepričali, da so tudi same olimpijske igre starejše od krščanstva in da so si jih izmislili v Grčiji?