»Seveda ne bo vojne,« sem takrat odgovoril, medtem ko so okoli Knina kot gobe po dežju rasle barikade, s hribov nad Šujico pa so se priplazili prvi tanki. »Kako si tako prepričan?« so me potem vprašali, jaz pa nisem utegnil odgovoriti, ker so nas v tistem trenutku prekinile sirene za splošno nevarnost, bobnenje tankov, detonacije in bliski na obzorju.

Katere so potemtakem razlike med današnjimi dvajsetimi in davnimi devetdesetimi leti? Ena je ključna in se loči od drugih: izkušnja vojne. Tanki, ki smo jih videli na hribih nad Šujico, so bili prvi, ki smo jih videli v življenju: dobro se še spomnimo, kako smo v devetdesetih naivno verjeli, da vojne ne bo, čeprav je s te zgodovinske distance povsem jasno, da je vse – naše odločitve in vse, kar smo počeli – nezgrešljivo vodilo k vojni. Danes pa so celo s to izkušnjo in zgodovinsko distanco vse naše odločitve popolnoma enake in vse delamo povsem enako. Potem pa iščemo nekoga, ki se spozna na te stvari, da ga vprašamo: »Bo vojna?«

O tem – o zgodovinskem spominu, zgodovinski neumnosti in drugih zgodovinskih stvareh – obstaja neka čudovita poučna zgodba iz Žrnovnice, mesteca na vzhodnem robu Splita. Žrnovnica leži na samem koncu udora med planino Mosor in hribom Perun, v dolini z davno zapuščenimi polji in terasami, poraslimi s suho travo, nizkim grmičevjem in borovim gozdom. V suhih in vročih poletjih, kot je letošnje, ima ta naravni lijak zaradi divje suhe vegetacije, konfiguracije terena in lokalne rože vetrov prav laboratorijsko popolne pogoje za požar. Seveda je pred nekaj dnevi po dolgi suši prišla nevihta, seveda je grom zažgal suho travo in se je ogenj, ki ga je raznesel veter, hitro razširil po vsej dolini, tako da je prišel do same Žrnovnice, kjer so ga gasilci in lokalno prebivalstvo po nadčloveškem dvodnevnem boju zaustavili dobesedno meter ali dva pred prvimi hišami.

Posnetki, ki so jih naslednji dan objavili mediji, so bile srhljivi, eden pa je sprožil pravo senzacijo: sredi obronka pred Žrnovnico, povsem zgorelega in črnega, stoji nedotaknjeno posestvo z nedotaknjeno kamp prikolico, obkroženo s tridesetimi nedotaknjenimi starimi oljkami, kot da so se je bogovi ognja usmilili in preskočili majhno zeleno oazo. Seveda se je na koncu izkazalo, da rešitelji niso bogovi ognja, ampak lastnik parcele Niko Barbarić, ki ta oljčni nasad dobro vzdržuje in je vsega dva, tri tedne pred požarom, kot vsako poletje, pokosil travo. Brez suhe trave in divjega rastlinja, ko ni mogel nikamor preskočiti, je požar preprosto zaobšel Nikovo posestvo!

Pametni Niko je tako postal lokalna senzacija, fotografije njegove nedotaknjene zelene oaze sredi črne apokalipse so postale viralna »lekcija za prihodnost«, on pa novinarjem pojasnjuje, da je stari oljčni nasad in trik s košnjo trave podedoval od pokojnega očeta Nikše, ki je njihovo družinsko posestvo na popolnoma enak način – z redno košnjo trave – ohranil, ko je nekoč katastrofalni požar na povsem enak način opustošil dolino, na vsej požgani zemlji pa je ostala samo njegova majhna zelena oaza z nedotaknjeno kamp prikolico in nedotaknjenimi starimi oljkami. »Kdaj je to bilo?« vprašajo radovedni novinarji. Dobrodušni Niko odgovori: »Pred sedmimi leti.« »Oprostite, zdelo se nam je, da ste rekli 'pred sedmimi leti',« ga vljudno prekinejo novinarji, Niko pa ponovi: »Ja, pred sedmimi leti, leta 2017.«

Samo da požar pred sedmimi leti, ki je poleti 2017 opustošil dolino nad Žrnovnico, ni bil samo še en poletni požar, bil je najhujši požar v vsej zgodovini Splita, kolikor je ostala v spominu, ogenj pa je prek Žrnovice dosegel mesto, gasilci in vojska so branili bencinske črpalke, samoorganizirani prebivalci so ognjeno stihijo gasili z gasilskimi cevmi iz svojih nebotičnikov. Posnetki, ki so jih tedaj objavili mediji, so bili še bolj apokaliptični, a eden je bil na enak način senzacionalen in postal je viralna »lekcija za prihodnost«: sredi planinskega obronka pred Žrnovnico, povsem zgorelega in črnega, je stala majhna zelena oaza – nedotaknjeno posestvo z nedotaknjeno kamp prikolico, obkroženo s tridesetimi nedotaknjenimi starimi oljkami.

To je bilo, saj ste razumeli, posestvo Nikše Barbarića, čebelarja in oljkarja, ki je tiste dni šokiranim novinarjem razlagal, da to svojo parcelo dobro vzdržuje in da je samo dva ali tedne pred požarom, kot vsako poletje, skupaj s sinom Nikom pokosil travo. Brez suhe trave in divjega rastlinja, ko ni mogel nikamor preskočiti, je požar preprosto zaobšel njuno posestvo! Spomnim naj, da je bilo to pred komaj sedmimi leti! Sedem let je bilo, glejte, povsem dovolj, da se pozabi tudi najbolj katastrofalni požar v zgodovini Splita in »lekcijo za prihodnost« skromnega čebelarja Nikše Barbarića, ki je umrl tri leta pozneje.

Kmalu bo, glejte, jesen, požgano zemljo bo spral dež, črni obronki bodo spet ozeleneli, in že naslednje poletje bodo znani in neznani Žrnovničani in Splitčani prihajali na posestvo tistega tipa, ki se menda spozna na te stvari, počakali bodo, da Nikšev sin pokosi travo pod svojimi oljkami, in ga spraševali: »Bo požar?«