Četudi vemo, da je po zadnji oceni zaradi poplav v najslabšem primeru ogrožena desetina, zaradi potresov pa najmanj polovica prebivalcev Slovenije, se tudi pri zaščiti pred potresi vrtimo v krogu. Državni zbor je sicer leta 2023 sprejel resolucijo o krepitvi potresne varnosti do leta 2050, s katero se je država zavezala pripravi zakonov za zmanjševanje tveganja tam, kjer pričakujemo najbolj uničujoče potrese. Na tak način naj bi zagotovili finančna sredstva za projektiranje in izvedbo utrditve konstrukcij tistih stavb, kjer bi bilo ob močnejših potresih največ žrtev. Minilo je eno leto. Narejeno še ni bilo veliko konkretnega.
Bomo tudi potrese zamudili?
To je zgodba o potresih in zaščiti pred njimi, ki se začenja pred več kot štiridesetimi leti, ko je prof. Blaž Vogelnik po načelu »nič znotraj, vse zunaj« patentiral svoj izum »naknadne ojačitve protipotresno nezadostno dimenzioniranih obstoječih stavb«. Že takrat je predlagal, da bi bilo smiselno in gospodarno ob večjih prenovah zgradb izvesti tudi zunanje utrditve potresno nevarnih konstrukcij, tako da se ohrani njihova prvotna arhitektura, pridobijo pa uporabne površine, da pokrijejo stroške. Po tej metodi je arhitekt pripravil tudi predlog protipotresne sanacije »roških stolpnic« z dodanim armiranobetonskim plaščem po obodu stavbe. Od takrat se s problemom, kako utrditi te in druge stolpnice, ki bi se v močnejšem potresu zanesljivo podrle, še vedno ukvarjamo in zapletamo.