Med tistimi, ki zatopljeni v svoje misli obsedijo na klopeh, je pomešanih nekaj Arabcev. Nehote človeka spreleti misel (ki jo težko sprejmeš za lastno), da se bo nekdo vrgel v zrak, in v isti sapi se zgroženo zaveš, kako neobvladljivo si podvržen vplivu medijev, ki jih zgrešeno vsrkavaš v upanju, da boš morda za korak bliže razumevanju in resnici. Šele ko se oddaljiš od območja, ki ga sprejemaš in dojemaš kot varnega, morda res narediš kakšen korak več, da bi razumel izvore predsodkov do drugačnosti, pomislim med tem, ko že drvimo iz Tel Aviva v Jeruzalem.

Drvimo. Dobesedno drvimo. Šerut je neke vrste taksi za dvanajst ljudi, ki odpelje proti cilju šele, ko so vsi sedeži zasedeni. Voznik seka ovinke, cesta in stavbe švigajo mimo z zamikom, razpotegnjene in zamegljene, kot da bi nas poganjal nitroglicerin in kot da to ni vozilo, ki mu navaden smrtnik na pogled ne bi pripisal več kot sto kilometrov na uro. So vozniki v Izraelu, ob katerih se ti od strahu in osuplosti tresejo hlače, a to ni le tamkajšnja značilnost. Tudi v Ljubljani najdeš kakšnega norca.

Nekoč me je peljal mladi taksist, ki si je za volanom zvil džojnt, puhal skozi okno in divjal kot razjarjen bik po Dolenjski cesti, vmes pa kot ob kavici razlagal, kako se vsako leto vrača za dva meseca v Slovenijo in vozi taksi, ker mu je to kul, sicer pa službuje na ladjah, in da Svetlana Makarovič še vedno zaseda najtoplejše mesto v njegovem srcu, v podkrepitev pa vzhičeno zrecitiral nekaj njenih stihov. Tale naš ni črhnil besede med vožnjo, pljuča je globoko razprl le enkrat, ob štirih zjutraj na letališču v Tel Avivu, preden nas je polno napakiral v svoj šerut. "Jeruzalem, Jeruzalem, Jeruzalem, šerut do Jeruzalema, šerut do Jeruzalema," je kakšne pol ure kričal na ves glas.

Drugačnost je nato utonila v dremotno vožnjo, dokler se šerut ni ustavil in je prvo sonce že barvalo ulice Jeruzalema.

Seveda me v Jeruzalemu zanima vse, a daleč pred vsem komuniciranje z mladimi, kar pa sploh ni tako lahko, če ne znaš razlikovati mladih katoliških Arabcev od mladih muslimanov. Sovražnost med njimi se zdi kot nekakšna oblika obnovljivega vira energije, ki poganja mlada življenja. Prostor za umestitev svojih prepričanj nekateri najdejo, še preden izveš, kako jim je ime.

"Ali imate pri vas muslimane?" me z malo priškrnjenimi očmi vpraša Mike.

"Imamo. Ne veliko, Slovenija je država z večinsko katoliškim prebivalstvom, vendar imamo tudi muslimansko skupnost, ki želi v prestolnici države zgraditi mošejo."

"Fuj, potem pa nikoli ne pridem v Slovenijo."

"Zakaj fuj?" potipam.

"Sovražim jih."

"Zakaj jih sovražiš?"

"Ker oni sovražijo nas. Ker nam ne dajo miru."

Neizurjenemu očesu in ušesu je težko presoditi, pod katero veroizpoved se podpisuje sogovornik. V svetu trenj, ki je v svoji zaznamovanosti z religijo tako zelo drugačen od našega, se hitro naučiš paziti na besede in da je samo previdni "zakaj" edino res nevtralno vprašanje, vsakršen poskus dialoga nasprotnih mnenj pa skoraj brez izjeme konča v slepi ulici neizprosne enostranskosti pogledov.

Ampak ali je to, ko mlad človek reče "sovražim", zares sovraštvo? So stvari, ki jih človek težko razume, čeprav so v svoji osnovni matematiki preproste. Kako razumeti vkoreninjeno nestrpnost do sosedskega naroda in moč konflikta, ki je na tej zemlji prisoten že tisočletja? Kako lahko mlad človek to razume? Sosed je vedno potencialni sovražnik, četudi zgolj na ravni diskurza. Zemlja je tista, ki ponuja preživetje, in če položiš v lonec krvoločno tradicijo te zemlje, jo pomešaš z geografsko in genetsko zasnovo in tamkajšnjim temperamentom, čezenj pa povezneš še težek pokrov zgodovine, je končna zmes sod smodnika, na katerem sedi svet. Tovrstno sovraštvo je ukoreninjen diskurz, ki sega v čase Filistejcev in Mojzesa, ki je svoje pleme popeljal na današnje konfliktno ozemlje.

O tem razpredam sama zase v skorajšnji tišini na strehi v starem delu mesta, ki je pred vsem sodobnim odmaknjeno za visokim zidom. Jeruzalem je lepo mesto. Z jeruzalemskih streh se oči pasejo kot po pokrajini. Le da drevesa zamenjajo bele, smetanovo okraste barve pročelij hiš, ozko ušpičeni minareti nad okroglimi kupolami mošej in zlati križi vrh cerkva. Tam zgoraj, med pticami in mačkami, so edini zvoki, ki se občasno prikradejo skozi noč, udarjanje zvonov, petje iz bližnje cerkve in oster, melodično hipnotičen glas mujezina iz zvočnikov minareta. Mirno je.

Spodaj pa buči.

Vse strani neba se prepletejo med sabo, prebivalci vseh četrti starega mesta, judovske, muslimanske, katoliške in armenske, gomazijo po ozkih, skoraj neprehodnih ulicah. Vreščanje, kričanje, barantanje na vsakem koraku, za vsakim vogalom. V osrednjem delu, ki služi kot neke vrste vsestranska tržnica, barva ob barvi, vonj na vonj, žuborenje besed. Mimogrede mi mlad fant za roko ponudi deset tisoč kamel, direndaj, hrana, blago, oblačila, gospodinjski pripomočki, sodobna tehnološka oprema, čevljarji, zlatarji, gostilničarji, vsak ima odmerjen svoj rajon. Tako živahno, živo je!

Predstavniki vseh veroizpovedi drvijo drug mimo drugega in na večer, ko labirint zapre vrata barvitosti in gneči, kot da bi se zagrnila zavesa teatra, vse potihne in se skrije za vrata svojih domov.

A v Jeruzalemu živi tudi nenavaden, majhen prostor, nekaj korakov desno in potem spet levo, ko s Ceste katoliške četrti zaviješ v ulico sv. Frančiška. Tu je studio za tetoviranje, kjer se stikajo vse vere in vse barve kože.

Usama, po domače Sam, je pred dobrim letom odprl obrt. Strank ima toliko, da lahko večino dneva namaka iglo v črnilo in praska po tuji koži. Že res, da je edini mojster tetoviranja v Jeruzalemu, ampak ali se res toliko turistov, ki so tako in tako povečini romarji, odloči, da se bodo ob obisku svete zemlje podvrgli uram bolečine? Da bi se za to odločali domačini, mi sprva sploh ne pade na misel.

Usama je star 19 let, čeprav jih kaže kakšnih 28. To mu pride prav pri poslu, pravi, drugače dvomi, da bi se ljudje kar prepustili še skoraj otroški roki, ki jih bo zaznamovala na veke vekov. Pred dvema letoma je bil v resnem precepu, ali naj se poda na ustaljeno pot, študij, služba in potem vse ostalo, ali pa se poskuša preživeti s tem, kar ima rad in obožuje. Riše že od rane mladosti, po zidovih Jeruzalema je slikal pobožne motive, doma izdeloval keramično posodo in slikal z olji.

"Ampak pri nas nihče ne ceni, če znaš risati." Malce se mi zatakne v grlu, ampak nadaljujem s svojim zdaj že svetim vprašanjem. "Zakaj?" "Umetnost ni spoštovana, ker nima vrednosti, od nje nimaš nič. Nihče ne vidi smisla v tem, da imaš doma sliko, ki jo morda gledaš dvajset minut, potem pa se naveličaš in ne veš več, kaj bi z njo. Umetnost ni uporabna," mi ne najbolj navdušeno razloži. "Kako pa je potem s glasbo? Ali tudi glasbe ljudje ne dojemajo kot umetnost?" "Ah, glasbo lahko poslušaš, ob njej nekaj začutiš, glasba te pomiri ali poživi, medtem ko od gledanja slike nimaš nič. Žalostno, ampak tako to naši vidijo."

Usama se je odločil, da bo počel, kar ima rad, doma so ga gledali postrani, a se ni vdal. Sposodil si je malo tu, malo tam, in odprl svoj studio, čeprav se neredko spopada z za nas nepredstavljivimi težavami. Največja je dobava materiala, saj kadarkoli naroči kaj iz tujine, paket prispe na glavno pošto v oddaljeni Tel Aviv. Dostava pošte na domači naslov ni tako zelo samoumevna, kot si radi domišljamo, in potem je še marsikaj odvisno od razpoloženja uslužbencev. Včasih je kakšno blago pač preveč sumljivo za izročitev prejemniku. Usama je katoliški Arabec. To morda pojasni izvor katere od težav.

Materiala ima vseeno dovolj, da lahko nemoteno dela. Paleta iskalcev njegovih ročnih spretnostni je neobičajna. S cerkvijo ima sklenjeno pogodbo. Ta ga vpokliče na dolžnost, kadar v mesto prispe večje število romarjev, ki bi ob prvem obisku Jeruzalema domov radi vzeli ne le izkustvo v duhu, temveč permanentni žig, spomin in opomin, da so tam res bili in da se, če jih kdaj zanese s poti služenja bogu, vedno spomnijo, katera pot je prava. Največkrat si dajo na roko vtetovirati datum, ko so njihova stopala prvič stopila na sveto zemljo.

Ni treba omenjati, da so to večinoma starejši, ženske in moški. Potem so tu muslimani, ki v Usamovo tetovirnico hodijo naskrivaj in tudi nasploh v dnevnem življenju tatuje skrivajo. Vera jim tetovažo prepoveduje, saj je telo sveto in od Boga in človek nima pravice posegati vanj, poleg tega je nesmiselna in brez vrednosti, saj te ne naredi boljšega človeka.

Poleg datuma si kristjani radi vtetovirajo podobo Jezusa ali Marije, splošno priljubljeni so tudi krvavi prizori iz Svetega pisma. Judje, ki so najpogostejši obiskovalci Usamove delavnice, so bolj odprti, čeprav mora biti vsaj eden izmed tatujev povezan z vero, drugo so navadno prizori iz akcijskih filmov. Najpogostejši tatu, ki je skupen prav vsem in skoraj ne najdeš junaka, ki ga ne bi nosil, pa je Only God can judge me (samo Bog mi lahko sodi). Seveda se tu in tam v tetovirnici, ki jo zasedajo večinoma fantje, prikaže tudi kakšno pogumno dekle, vendar so dekleta tako kot pri nas bolj naklonjena delfinčkom, vrtnicam, srčkom, inicialkam svojih fantov in podobnim nežnim formam.

Čisto poseben fenomen pa so starejše ženske, ki pridejo po tako imenovani permanentni make-up. "Ne boš verjela, koliko starejših žensk si da vtetovirati črno obrobo okoli oči," mi hiti razlagati Usama. V komplet spada tudi nepogrešljiva obroba ustnic. Razlog je povsem praktične narave: tako so od trenutka, ko se zbudijo, do trenutka, ko omahnejo v spanec, vedno urejene. Ni se jim treba vsak dan znova ličiti in tudi večerno odstranjevanje lepotilnih sredstev odpade. Sanje vsake ženske, pomislim.

Medtem ko poslušam njegovo pripovedovanje, močno potrka na vrata studia. Skozi pomična vrata se prikaže visoka, sloka postava v vojaški opravi. Ismael, star je 24 let. Videti je jezen in napet. Premika se hitro, ostro, govori trdo in odrezavo. Ismael je sicer Jud, ampak je okej, ker je Samov prijatelj, ga v opravičljivem tonu predstavi Mike, ki ne mara muslimanov in mu očitno tudi Judje ne dišijo preveč. Mike je Usamov prijatelj, devetnajstletnik, ki živi v Betlehemu pri starših, odkar je pustil službo tu v Jeruzalemu, ker ga je sedenje v trgovini spravljalo ob živce. Zdaj pomaga Usami in samoiniciativno skrbi, da so lačni siti in da iz bližnje trgovinice vedno prinese vodo za obiskovalce. Bister mladenič z ameriškim in izraelskim potnim listom, podkovan v zgodovini, govori šest jezikov in sploh nadvse dinamičen sogovornik, razen ko nanese pogovor na veroizpoved, takrat se mu oči zasučejo naokoli in nazaj. Za razliko od njega Usama ob takšni priložnosti le mirno pripomni, da ga vse to sranje okoli religij ne zanima in da smo zanj vsi samo človeška bitja.

Ismael se vrže na stol, sleče uniformo, z roko tleskne po hrbtu in reče: "Dajva, dajva to porihtat, tega na hrbtu." Usama si natakne sveže rokavice in strojček zabrni, medtem ko ga povpraša: "Si počel danes kaj pametnega?" "Klinc, celo dopoldne sem kopal neke jebene luknje in potem prenašal iz ene v drugo še večje jebene gore kamenja. Da jih jebeš, ko končam s to vojsko, jih bom vse skupaj zažgal."

Ismael je Kanadčan. V Izrael je prišel služit vojsko. Kaj več ni želel povedati, le da čez en teden začenja urjenje v bojni enoti. Za njim na stolu sedi hiperaktiven dvaindvajsetletni mladenič. Danijel govori kot teče voda. Pred tremi meseci je iz Miamija prišel v Izrael, kot Ismael, služit vojsko. Tukaj ne pozna nikogar, vsa njegova družina je v Ameriki in nihče od njih v resnici ni verujoč. Razlog, da se je odločil pripotovati v oddaljeno deželo, katere jezika se je šele pred kratkim sam naučil, je v denarju. Malo pa tudi v tem, da so v Miamiju možje postave začeli pritiskati nanj zaradi preprodaje drog.

Problematičen fant, pod rebrom ima konkretno brazgotino od vboda z nožem. S služenjem vojske bo dobil 20.000 šeklov nepovratnih sredstev, ker se je pogumno odločil, da pride iz druge države služit v rodni Izrael, dobival bo mesečno plačo, ki jo lahko samo nalaga na račun, saj je v vojski pač za vse poskrbljeno. Ko bo končal služenje, mu bo država plačala še šolnino za študij. To se mu zdi dober izkupiček, zamenjava miamijskega prekupčevalskega adrenalina za vlogo padalca in nato vojaka specialne enote, ki naj bi po predorih v Libanon pošiljala svoje vojake pod krinko, pa več kot zadovoljiva. Medtem ko se mu na prsih vedno bolj jasno in vedno bolj črno izrisuje napis Only God can judge me, se pred vrati tetovirnice nabere gruča mladih fantov, ki Usami kot v kanonu in kot bi jih kdo iz kože dajal, kričijo: "Izdajalec, izdajalec, ki tetovira Žida."

Ta glasna sovražnost me spomni na zgodbo, ki mi jo je nekoč pripovedoval Azim. Azim je šestdesetletni gospod, musliman, ki si je kruh služil z izdelovanjem umetelno izvezenih zaves za bogataše, danes pa je upravitelj marine v majhnem mestecu Akko na severozahodu Izraela. Na praznih stenah v njegovem domu sta viseli le dve sliki. Portret rabina, njegovega najboljšega prijatelja, in ogromno platno dva metra v širino in tri in pol v dolžino. Prelepa skladnja barv in čudovito zapletenih ornamentov, med bujno favno in floro pa podobe človeštva, ljubezni, smrti, prijateljstva, izdajstva, Jezusa, Mohameda, Krišne, Bude in svetnikov, ki jim ne poznam imen. Z vrha vse stvarstvo obliva in objema bela svetloba.

Kako lahko vse to, kar se v našem svetu tako izključuje, biva na eni sliki, povprašam Azima, ki se s sijočimi očmi postavi pred sliko, in ko s prstom drsi med podobami, pripoveduje zgodbo o zablodi človeka, ki je bogu nadel nešteta imena, čeprav je bog samo en in od vseh ljudi, ki jih enako ljubi, tako kot živali in rastline. In ko bo človek spoznal, da živi v zmoti, se bo ves svet povezal v eno samo ljubezen in v naših dušah bo sijalo večno sonce in prebival mir.

Sovraštvo ni človeška predispozicija. Sovražiti pomeni biti naučen sovražiti. Ali le biti rojen tam, kjer biti v konfliktu pomeni preživeti. Da zavaruješ sebe in svojo ideologijo, jo je treba otroku položiti že v zibko, saj bo samo tako lahko ista stališča zagovarjal še naprej. Korenina, iz katere se vsaka v svoje deblo bohotijo te tako izjemne tradicije in ideologije, islam, judaizem in krščanstvo, je premočna in konflikt tega ozemlja transgeneracijski.

A dokler je imeti več bogov ali ideologij pragmatično, ker koristi sistemu, bomo še naprej sedeli na sodu smodnika in ideologije bodo še naprej bogastvo in prekletstvo našega sveta, zato so morda trenutki v Usamovi tetovirnici kot permanentni pečati zavezanosti k nečemu, kar je onkraj vsega, ne glede na to, ali se pod temi pečati pretaka judovska, muslimanska ali krščanska kri.