Vsi javni zdravstveni sistemi se spopadajo s čakalnimi dobami, ki so posledica omejenega javnega financiranja. Porast samoplačništva pomeni, da država zanemarja skrb za javno zdravstveno službo. Zagovorniki privatizacije zdravstva v Sloveniji jo razlagajo kot posledico, pravzaprav popravek neučinkovitega zdravstvenega sistema, ki nespremenjeno vlada že trideset let (na šestdeset let podlage). Vendar ta trditev ne pojasni, zakaj čakalne dobe v Sloveniji vse do leta 2014 niso predstavljale večjega problema in zakaj smo Slovenci vse do tega leta med vsemi državami EU najlažje prišli do zdravstvene obravnave, danes pa najtežje. To se je zgodilo, čeprav danes v primerjavi z letom 2014 dela skoraj dva tisoč zdravnikov več, med njimi polovica v javno-zasebnem partnerstvu. Količina storitev, ki jih plačuje zdravstvena blagajna, se ob tem ni bistveno spremenila, čakalne dobe pa so se podvojile, kar pomeni, da se je storilnost v javnem sektorju bistveno zmanjšala in da zasebna dejavnost ne skrajšuje čakalnih dob.
Kritiki javnega zdravstva se bodo morali bolj potruditi, da bodo razložili vzroke zdravstvene krize: ne gre za kulminacijo desetletja dolgega slabšanja, temveč za razmeroma hiter zasuk navzdol v zadnjem desetletju po zavidljivo dobrem stanju pred tem. Kar se mene tiče, je odgovor na dlani: obrat je posledica sistematičnega in z več interesnih strani podprtega spodbujanje zasebništva, ki za svoj razcvet potrebuje dolge čakalne dobe – in pospeševalci zasebništva med zdravniki so poskrbeli zanje z izsiljenim znižanjem delovnih normativov v javnem sistemu, v zasebnem pa z izvajanjem profitabilnih storitev, ki na čakalne dobe nimajo pomembnejšega vpliva. Zasebniki potrebujejo javnega plačnika, saj je na povsem zasebnem trgu denarja premalo. Le tretjino svojih prihodkov, kakšnih dvesto milijonov, dobijo zasebniki od zasebnih pacientov, kar dve tretjini pa od javne blagajne. Zato je glavna oblika zasebne dejavnosti v Sloveniji partnerstvo z javnim sektorjem v obliki koncesionarstva in dela v dvojni praksi (dvoživkarstva). To je razlog za vik in krik ob napovedanem zakonu: drastično bo zmanjšal dostop zasebnikov do plačil iz javne blagajne.
Kratko besedilo ne more našteti zlorab, ki se dogajajo v škodo javnega sektorja v partnerstvu z zasebnim, našteval sem jih v drugih prispevkih. Prepričan sem, da privatizacija javnega zdravstva ni posledica krize javnega zdravstva, temveč njen vzrok. Jasna ločitev javnega in zasebnega sektorja je zato pravi korak in prvi pogoj, brez katerega se ne bo mogoče lotiti nobenega drugega reformnega ukrepa.
Ključni razlog za delo v zasebni praksi je višji zaslužek; drugi razlogi so v izraziti manjšini. Slabe strani so finančno tveganje, odvisnost od povpraševanja, osiromašenje strokovnega dela na nezahtevne storitve in manjša možnost strokovnega razvoja, predvsem pa moralni madež zaradi dejstva, da je zdravnikovo delo namenjeno zgolj tistim, ki so ga sposobni plačati, kar izničuje njegovo socialno poslanstvo in ga v očeh pacientov postavlja v položaj trgovca, ki mu ni mogoče v celoti zaupati.
Javni zdravniki se vsak dan soočajo z dejstvom, da se po zaslužku nikoli ne bodo izenačili z zasebniki. Ampak obstajajo tudi prednosti. To so stabilna zaposlitev, socialne ugodnosti, možnost usposabljanja in poklicnega razvoja ter dela na razvojni konici stroke. In pa to, kar mnogim zdravnikom odtehta zamujene priložnosti za bogatenje in slabše delovne pogoje: visok družbeni ugled, avreola altruizma in priznavanje bolnikov, da javni zdravniki brez osebnih interesov skrbijo za vse, ki potrebujejo njihovo pomoč.
Ali bodo zdravniki zaradi zakona res množično odhiteli v zasebni sektor? Majhna kupna moč večine Slovencev ne more nasititi finančnih pričakovanj napovedanih osemsto novih zasebnikov. Kaj pa odhodi v tujino? Tam zdravnika čakajo večji pritiski na storilnost, status tujca, socialna izolacija, težka pridobitev ugleda in spoštovanja okolja, izkoreninjenost v vseh oblikah. Je boljši dohodek tega vreden?
Nekateri zdravniki menijo, da si zaradi izobrazbe in zahtevnosti poklica zaslužijo visok materialni status, ki jim ga javni sektor ne more zagotoviti. Taki posamezniki so iz javnega sistema že doslej izstopali, čeprav so že dosegli najvišje dohodke v javnem sektorju. Kako bodo ravnali poslej? Pravzaprav bo tragično, če bodo posamezniki s strokovno avtoriteto in ugledom zamenjali svoj položaj v družbi za lastništvo večmilijonskega stanovanja ali jahte. Mislim, da jih ne bo veliko, ker verjamem, da večino zdravnikov še vedno motivira želja, da prispevajo k zdravju vseh, tudi tistih, ki si zasebne oskrbe ne morejo privoščiti. Treba pa bo poskrbeti, da bo vztrajno in učinkovito delo zdravnikov v javnem sektorju hitreje prepoznano in ustrezneje nagrajeno. Za skrajševanje čakalnih vrst ne bo zadoščalo iskanje notranjih rezerv; potrebna bodo dodatna sredstva za povečanje količine storitev z dolgimi čakalnimi dobami. Brez njih zakon ne bo učinkoval.
