Kar pozabili smo na čas, ko smo govorili o enem svetu – globalni vasi oziroma megapolisu, o globalizaciji, ki te svetove ne samo zbližuje, temveč tudi združuje. Nasprotni proces – deglobalizacija odmika meje med nami do dimenzij, ki jih ne bomo več zmogli premostiti. Hkrati pa nas približuje na dimenzijo konflikta in vojne. Dr. Davorin Kračun, profesor mednarodne politične ekonomije, deglobalizacijo vidi kot retrogradni proces, ki politično vodi v obnovitev hladne vojne, ekonomsko v protekcionizem ter varnostno v konfrontacijo.
Blejski strateški forum (BSF) se dogaja na prostoru Prešernovega Krsta pri Savici. Iztok Simoniti v sklepnem eseju Vode svobode (Cankarjeva založba, 2019) v interpretaciji, kaj nam je želel Prešeren povedati, izhaja iz podobnega koncepta vzporednih svetov, ki požirajo svoje žrtve, ki niso sposobne kvantnega preskoka sobivanja in razumevanja. Suhl-i-kul – univerzalni mir, kot ga je že v šestnajstem stoletju opredelil mogulski imperator Akbar I., ni mogoč, pa vendar si je zanj vredno vedno znova in znova prizadevati.
Zgolj verodostojni kritiki
Strateške resničnosti posameznih svetov lahko verodostojno predstavijo samo resnični člani teh svetov, ne njihovi razlagalci, bodisi podporniki bodisi nasprotniki. Problem z načelom vabljenja verodostojnih predstavnikov ali vsaj govorcev različnih svetov in njihovih resnic, je njihov učinek v času vojn. Resnih, dolgoživih, kruto krvavih in uničujočih vojn, ki ne uničujejo samo na bojnem polju, temveč kjer koli dobijo priložnost. Je prav, da v takšnih časih dobijo prostor na Bledu, da predstavijo svojo resnico? Če nas figo briga za realizem mednarodnega življenja, bi dejali, da je prav. Pa ni. BSF je letos stopil v velike čevlje, morda celo prevelike.
Zato so na BSF povabili zgolj verodostojne kritike teh svetov in njihovih resnic. Svojih resnic niso razlagali Putinovi Rusi, Xijevi Kitajci, Trumpovi Američani, Netanjahujevi Izraelci ali Hamasovi Palestinci, temveč zgolj njihovi kritiki in sovražniki. Na tak način so se organizatorji izognili agresivnim propagandnim stranskim učinkom, vendar je s tem izgubljena priložnost, da z njimi stopimo v neposredni (ena na ena) dialog, polemiko, pogovor ali prepir (pretepa ne beležimo v zgodovini BSF). Bi moral na Bledu nastopiti na primer Medvedjev, da nam iz prve roke pove, kako nas bo scvrl z atomsko bombo, ker ogrožamo Rusko federacijo in njene državljane? Bi mu bolj verjeli, če bi nam to povedal v obraz, kot če to preberemo v Tassu?
Tudi slovenski mirovniki niso dobili priložnosti, da na BSF javno predstavijo in v odprtem dialogu branijo svojo mirovno strategijo. Niso bili povabljeni ali so se sami odločili, da ostanejo zunaj? Tako je zamujena priložnost, da na Forumu slovenska mirovniška srenja, zlasti njihovi vodilni kreatorji ter pisci številnih apelov, protestov in podobnih javnih medijskih manifestacij, dobi priložnost, da na javni sceni sooči svoje argumente, predloge in ideje za globalni, regionalni in lokalni mir s pogledi in idejami domačih in tujih strokovnjakov za mednarodno varnost ter množico mladih udeležencev, ki jim prav gotovo ne gre odrekati naravnanosti in interesa za svetovni mir. Protest pred Festivalno dvorano na Bledu ne more odtehtati tega manka in je deloval bolj kot prikladna politična kulisa in manj kot resna politična manifestacija. Vidnih podpisnikov slovenskih mirovnih izdelkov ni bilo niti med tisočglavo množico udeležencev foruma, ki so drugega dne zasedanja aktivno sodelovali v kritični interakciji s panelisti z vsega sveta.
Blejski forum je vedno tudi domače notranjepolitično bojišče. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Na najvišji ravni je predsednica države Nataša Pirc Musar izrazila pomisleke glede primernosti vabila visoki izraelski gostji Cipi Livni. Vendar bi morala to zadevo razčistiti z zunanjo ministrico, preden je Fajonova poslala uradna vabila visokim tujim udeležencem BSF. Ob prisotnosti gostje je ta opazka predsednice na Bledu delovala najmanj nevljudno in diplomatsko neprimerno. Morda si je s tem pridobila politične točke pri domači javnosti, gotovo pa ne v širšem mednarodnem okolju. Levici je koncept mislišča tuj, raje imajo medije, v katerih je prostor za njihove bojevite ideje in resnice. Mislišča ne moreš bojkotirati. Če ne misliš, nimaš tam kaj početi, enostavno si nepotreben, odvečen in moteč. Če te kot takšnega pravočasno prepoznajo, te niti povabili ne bodo. Nič drugače ni na nasprotnem političnem polu. Tudi desnice ni bilo na Bledu, vsaj njenih najvidnejših predstavnikov ne. Povsem drugače kot pred nekaj leti, ko so bili »v sedlu« in so BSF obarvali po svoje do neprepoznavnosti. Vroča politična razprava, koga povabiti in koga ne, kaže na globoko politično razklanost ter nezrelost domače politične srenje, da se sooči z različnimi resničnostmi za forumsko mizo v idiličnem okolju Bleda in ne na ulici ali v medijih.
Blejski forum raste
Množica raznovrstnih panelov je ponujala bogato izbiro za vsak okus ter z zanimivimi nastopi panelistov in živo razpravo ponudila vpogled v svet mnogoterih resničnosti. Pa vendar so se nekateri kot pijanec plota oklepali zgolj ene resničnosti, tiste, ki si jo najbolj želijo in v kateri so »doma«. Eden takšnih, ponesrečenih, je bil panel o Natu, ki je poln optimizma zrl v »zavezništvo, pripravljeno na prihodnost«, kot da mu za ovratnik ne diha potencialna realna grožnja, da ga utegne Trump v manj kot letu dni uspavati s programom »Uspavani Nato«, ki konkretizira njegovo novo strategijo do zavezništva. Tiščanje glave v pesek smo opazili na mnogih blejskih forumih, tudi letos, navzlic bolj sproščenem pogledu na resničnost.
Če je kaj v Mladiki in slovenski diplomaciji konstantnega, je to skupina Petra Grka, generalnega sekretarja BSF, ki, ne glede na občasne temne politične oblake, izgubo interesa sponzorjev, mednarodne politične, zdravstvene in vsakršne druge nevihte, iz leta v leto uspešno krmari ta forum k vse večji mednarodni prepoznavnosti in s tem tudi relevantnosti. Ministrica Fajonova seveda pretirava, da je BSF Slovenijo postavil v svetovni fokus (TV Odmevi, 3. september), ona pač svet in sebe v njem doživlja v hiperbolah. Dejstvo pa je, da so številni zveneči mednarodni forumi po Evropi v preteklih letih resno atrofirali, nekateri tudi popolnoma zamrli. Blejski je vse to preživel in rasel. Letošnji BSF sovpada z mesecem slovenskega predsedovanja varnostnemu svetu OZN, zato je razumljivo, da se je osredotočil na veliko, globalno sliko sveta. Neobičajna vztrajnost, kombinirana z iskanjem vedno novih svežih pristopov, ki ga je letos odlikovala velika prisotnost ter aktivnost mladih, je forumu dala »vibe«, živahnost in vitalnost, ki jo je sposobna dati samo mladost s svojo energijo in zagnanostjo. In pri vsem tem niso pozabili na temeljno nalogo diplomacije, da mora delovati preudarno, na kar je pred začetkom BSF opozoril glavni urednik Dnevnika Miran Lesjak (Rdeča zvezda proti davidovi zvezdi, Dnevnik, 30. avgust).
Forumu, njegovim snovalcem in organizatorjem želimo, da enako vztrajno in zagnano deluje še naprej.
