Več kot sto zaporov je premogel diktatorski režim.  Številne so upravljale različne varnostne službe, spet drugi so bili tajni zapori, pod tretjo vrsto štejemo civilne in vojaške zapore. Vsi so bili namenjeni ščitenju sistema in odstranjevanju vseh glasov odpora. Sirski varnostni aparat je bil osredotočen na preprečevanje puča proti režimu in v primeru Sednaje na »industrijsko uničevanje« nasprotnikov režima. Zmožnost branjenja režima na bojišču je pri vojski v zadnjih letih izpuhtela.

Po ocenah Sirskega observatorija za človekove pravice je bilo pod Asadovim režimom aretiranih 1,2 milijona Sircev. Sumi se, da je bilo samo med letoma 2011 in 2018 ubitih ali do smrti mučenih vsaj 30.000 zapornikov Sednaje. V številnih zaporih so izvajali najhujše metode mučenja s ciljem povzročanja bolečine, trpljenja, ponižanja, dehumanizacije in na koncu smrti. Več kot 70 načinov mučenja je poznal režim dinastije Asadovih. Eden grozovitejši od drugega. Cilj mučenja v Sednaji ni bil od zapornikov izvleči priznanja, to so počeli v drugih zaporih. Njihov cilj je bil zgolj in samo mučenje, ki na koncu pripelje do smrti. Pred tem so jih – če že niso umrli med mučenjem ali pa so se sami izstradali do smrti, da bi se rešili pekla na zemlji – na smrt obsodila vojaška sodišča v Damasku. Upravičeno se je leta 1978 zgrajene Sednaje od poročila Amnesty International izpred sedmih let oprijel vzdevek klavnica. V tem dokumentu je tudi s spomini izpuščenih zapornikov in prebeglih nekdanjih paznikov podrobno opisano delovanje v zaporu.