Dubravka Šuica se je rodila v Dubrovniku leta 1957 in do devetdesetih je bila običajna šolska učiteljica, poučevala je angleščino, vozila stari renault 9 ter z možem in hčerko živela v skromnem majhnem stanovanju v predmestju. Potem se je, kot v vsaki dobri pravljici, včlanila v HDZ. Potem je šlo vse kot po maslu. Kmalu so jo imenovali za ravnateljico gimnazije, izvolili v mestni svet, prevzela je dubrovniški HDZ, vstopila v glavni odbor stranke, postala poslanka v saboru in na koncu županja Dubrovnika, po dveh županskih mandatih in treh mandatih v parlamentu so jo izvolili za podpredsednico HDZ in kot nosilka strankarske liste je pred desetimi leti prišla v evropski parlament, kjer je vodila različne odbore za enakopravnost spolov in za varnost hrane, preden so jo leta 2019 končno imenovali za podpredsednico evropske komisije in komisarko za demokracijo in demografijo.

Skratka, briljantna politična kariera, toda – tudi jaz se strinjam – morda malce premalo za Nobelovo nagrado. Morda za kakšno generično odlikovanje, kakršna se podeljujejo na akcijskih razprodajah za državne praznike, a Nobelova nagrada za mir? Res je, Nobelove nagrade se ne podeljujejo za impresivne biografije, ampak za impresivna dela. A Dubravka je v tridesetih letih dosegla – zdaj se boste strinjali tudi vi – res veliko: do včeraj skromna šolska učiteljica, ki se je v službo vozila v starem renaultu in se z družino stiskala na šestdesetih kvadratnih metrih, ima danes – govorimo o tistem, kar je znano – stanovanje v Lapadu, še eno v Zagrebu, vikend na Blidinjskem jezeru, hišo v Cavtatu, še eno na Pelješcu, razkošno vilo na prestižnih dubrovniških Pločah, luksuzno jahto, tri drage limuzine in zasebno podjetje za izposojo čolnov.

Impresivno premoženje in briljantni dosežki, brez dvoma, a tukaj vendarle govorimo o Nobelovi nagradi za mir, ne pa o Nobelovi nagradi za ekonomijo. Kaj je gospa Dubravka zapustila človeštvu, po čem se je bomo spominjali? Ah, to: Dubravka je na Hrvaškem znana po neštetih aferah, kot je tista s slavnim »zlatim vecejem«, straniščem, velikim petnajst kvadratnih metrov, v zgradbi dubrovniške občine, ki je stalo sedemdeset tisoč evrov, potem afera z nezakonito zgrajeno vilo, zasebnim stopniščem, plačanim z javnim denarjem, čistkami v kulturi in medijih, ali pa največja od vseh dubrovniških afer, glede terenov za golf na Srđu. In ja, kot profesorica angleščine govori angleško kot ruske vohunke v slabih hollywoodskih filmih.

Evropa pa pozna Dubravko kot ministrico za demokracijo in demografijo, katere edina povezava z resorjem je začetna črka D in ki že pri drugi črki s svojim delom nima več nobene zveze. In kot največjo svetovno popotnico v evropski komisiji: pred desetimi dnevi na primer so odkrili, da je Dubravka v zadnjem mandatu samo za potne naloge zapravila tristo šestdeset tisoč evrov davkoplačevalskega denarja, med sto petdesetimi njenimi službenimi potovanji pa so navedeni tudi zasebni leti na dubrovniški praznik svetega Vlaha, HDZ-jevi sestanki v Zagrebu, gostovanja v nekakšnih obskurnih podkastih ali slovesnosti podelitve nagrade Večernjega lista in celo romanja v Marijo Bistrico.

Res je, vse to je lepo, a tu gre – spomnili se boste – za Nobelovo nagrado za mir, ne pa za Lufthansine nagradne milje. Ja, ja, Nobelova nagrada za mir. To je najboljši del zgodbe

Prejšnji teden je namreč predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen sporočila novo sestavo evropske vlade, imena komisarjev in šestih izvršnih podpredsednikov, in med njimi kot komisarko za novonastali resor Sredozemlja – Dubravko Šuica. Ki se bo, glejte, v okviru svojega resorja – kot so takoj opazili šokirani novinarji Euronewsa – »ukvarjala tudi z reševanjem napetosti na Bližnjem vzhodu in zagovarjanjem nujnih korakov za dosego rešitve dveh držav«. Skratka, saj ste razumeli, konflikt na Bližnjem vzhodu, ki ga že celo stoletje ne morejo rešiti niti največji politični, geostrateški, ekonomski in intelektualni umi sveta – in zaradi katerega so zaman podelili že štiri Nobelove nagrade za mir – so zaupali neki brezosebni HDZ-jevi komisarki, učiteljici, ki je v petintridesetih letih politične kariere s proračunskim denarjem zgradila eno zasebno stopnišče in eno javno stranišče za pet tisoč evrov za kvadratni meter in ki jo po vsej Evropi poznajo samo letališke uslužbenke na okencih za prijavo.

To povem, če se morda sprašujete, kako je pravzaprav Evropa postala to, kar je postala – nenavaden izrastek na zahodu Azije, od katerega je politično manj pomembna samo še Antarktika. Če naj parafraziram brata Predraga Lucića, Evropska unija je kot Jugoslavija: o njej so sanjali naši najboljši, uničili pa so jo najslabši med nami.

In ja, če se boste čez nekaj let vprašali, kdo je ta gospa v mestnem svetu v Oslu, ki si je Nobelovo nagrado za mir zaslužila, ko je na romanju k Božji materi Bistriški skesano molila za mir na Bližnjem vzhodu. Za dva tisoč evrov na potni nalog.