Pri tem jim je zelo koristila opustitev zakonskega določila, da lahko koncesionar dobi samo toliko javnega programa, kolikšen je obseg njegove koncesije; četrtinka koncesije ne pomeni več omejitve na četrtino programa polno zaposlenega posameznika oziroma tima: ker je sedaj plačano domala vse, kar kdo stori, lahko koncesionar dobi od ZZZS plačilo za delo poljubnega števila zdravnikov, ki jih največkrat privabi iz javnega sektorja. Čakalne dobe se kljub temu niso skrajšale: edina razlaga je, da zdravniki radi napotujejo na storitve, ki so dobro plačane, in se pri tem sklicujejo na paciente: čemu bi dopovedoval bolniku, da ob prvem glavobolu ali bolečini v križu še ne potrebuje magnetne resonance?

Pogovarjal sem se z nekaj direktorji bolnišnic in izvedel, da razmer nisem prikazal celovito. Nisem namreč omenil, da so tudi v javnih zavodih zdravniki lahko plačani po storitvah na podlagi podjemnih pogodb. Zdravnikom je dovoljeno, kar ni dovoljeno drugim javnim uslužbencem, da lahko podjemno pogodbo sklenejo tudi z ustanovo, v kateri so zaposleni. Opisali so mi primer ortopedskih operacij kolka in kolena. V rednem delovnem času opravi operacijska ekipa štiri take operacije na dan, v soboto pa v osmih urah petnajst. Za vsako operacijo dobi kirurg dvesto evrov, kar znese tri tisoč evrov za dan dela; komaj kaj manj, kot znaša njegova mesečna plača. Stavil bi, da ima odhod kirurgov iz novogoriške bolnišnice in pediatrov iz trboveljske bolnišnice enak motiv. Kdo so zdravniki, ki bodo začeli pogodbeno delo v trboveljski bolnišnici čez nekaj dni? Bodo to isti ljudje, samo da bodo namesto »mizerne« državne plače plačani nekajkrat bolje po storitvah? Skupni dohodek zdravnikov, ki imajo po več podjemnih pogodb v več javnih zavodih in obenem delajo kot dvoživke pri več koncesionarjih, ni znan; v javnost pricurljajo zgolj dohodki pri enem delodajalcu.

Stavka je še povečala število podjemnih pogodb. Ker zdravniki v rednem času delajo manj in bi to pomenilo sorazmeren izpad prihodka, so zdravstveni zavodi prisiljeni sklepati podjemne pogodbe s svojimi ali drugimi stavkajočimi zdravniki za delo, ki ga ne opravijo, ker stavkajo. Se vam to zdi, tako kot meni, sprevrženo? Vlada in ministrstvo za zdravje to tolerirata; dozdeva se, da se v stavki zdravnikov počutita kot zmagovalca, saj se obseg dela v primerjavi z lanskim letom ni bistveno zmanjšal; še najbolj, za tri odstotke, pri bolnišničnih obravnavah. Že mogoče, ampak za ceno, da nekateri »premagani« stavkajoči zdravniki že med stavko prejemajo nekajkrat višje dohodke kot pred stavko. Fidesove stavkovne zahteve so zanje pravi drobiž. Je torej stavka le slepilni manever, ki naj odvrne pozornost javnosti od procesa, med katerim javni zdravniki postajajo »svobodnjaki« po modelu, ki ga že vrsto let predlaga zdravniška zbornica?

Sogovornike sem vprašal, ali podjemne pogodbe z astronomskimi zaslužki ne pehajo bolnišnic v izgubo. Kakor katera. Za bolnišnico je dobro, da izpolni program. Pametna uprava, ki ima nadzor nad prihodki in stroški, sklepa podjemne pogodbe samo za storitve, ki jih ZZZS zaradi zastarelih cenikov predobro plačuje. Takih storitev ni malo, vendar pri nekaterih storitvah, ki so povezane z drago opremo, ne morejo tekmovati z investicijsko močjo in fleksibilnostjo koncesionarjev. Radiološke storitve (rtg, MR, CT, ultrazvok) so po njihovem mnenju preplačane za 30 do 50 odstotkov. Ni čudno, da zasebni radiološki laboratoriji vznikajo kot gobe po dežju in da se je število teh storitev v kratkem času podvojilo. Radiologom dvoživkam veliko dodatnega zaslužka omogočajo dopusti po 50 in več dni, ostanek iz časov, ko je bila ogroženost zaradi sevanja večja, danes pa privilegij, ki jim ga nihče ne upa odvzeti.

So pa tudi storitve, pri katerih plačilo ne pokrije stroškov. Na primer specialistični pregledi ali nekatere operacije. Takih storitev se preudarna uprava pri podjemnih pogodbah izogiba. Ponekod jih kljub izgubi opravljajo, pri čemer so mnenja o tem, ali jih delajo zaradi čakajočih bolnikov ali zaradi zdravnikov, ki bi sicer na nekaterih področjih ostali brez podjemnih pogodb, različna. Direktor ene od bolnišnic, ki opravlja specialistične preglede po podjemni pogodbi, za eno uro dela dobiva sto evrov, kar je več, kot ZZZS plača za cel ambulantni tim. Po šestih mesecih letošnjega leta je večina bolnišnic v izgubah. Bo kdo ugotavljal, koliko so k temu prispevale podjemne pogodbe?

Kaj ostane tistim, ki nimajo podjemnih pogodb in ki niso zanimivi kot dvoživke za koncesionarje? Ena od možnosti je veliko število lahkih dežurnih mest. Slovenija spada med države z največjim številom dežurstev, ki so tudi najbolje plačana. Ne gre pa pozabiti tistih, ki nimajo ali tudi ne zahtevajo zase nobene od teh možnosti, ki torej delajo samo za plačo in vidijo v svojem poklicu poslanstvo. Direktorji pravijo, da jih je vse manj in da so vedno bolj demotivirani in demoralizirani. Njihovo nezadovoljstvo imajo najbolj na ustih tisti, ki na tem divjem zahodu najbolje uspevajo, pri čemer pa si v resnici ne želijo, da bi kdo počistil hlev – v njegovi nesnagi so najvarnejši.