Potrpežljivost je ključ do uspeha v politiki, podobno kot pri glasbi, pravi. Da je čas za samostojno pot, je napovedal z violončelom in besedami, da se bo zavzemal za politični tretji steber. Predstavlja se kot veliki povezovalec, ki si želi po naslednjih volitvah mešane vlade. A to sodelovanje ima svoj rob. Sodeloval bi z vsemi političnimi strankami, razen z Levico, ki jo vidi kot skrajno, antisistemsko. Ekonomist po izobrazbi zase pravi, da je politik mlajše generacije, četudi je na politični sceni s SDS oddelal že četrt stoletja. Vodstvu stranke kljub številnim spornim potezam javno v tem času nikoli ni zares oporekal. Čeprav simptomi mehkega razhoda s stranko Janeza Janše govorijo v prid temu, da gre za dogovorjen manever, Logar vztraja, da ni tako. »Volilci me bodo lahko sodili sedaj, ko sem odšel na svoje.«

Na svojem facebook profilu ste ob napovedi ustanovitve lastne stranke z violončelom zaigrali Mojo pot Franka Sinatre. Kot novinar nimam dovolj posluha, da bi ocenjeval, kako dobro ste igrali.

Ne najbolje. Včasih, pred 30 leti, sem zelo vestno igral čelo. Potem sem se čez čas, ko mi je bilo žal, da sem to opustil, spet lotil igranja. Ampak moji prsti so z leti postali bistveno bolj togi in vibrato okornejši kot pred tem. Izkušeno uho bo hitro spoznalo, da je treba še kar precej vaje. (Smeh.)

Predstavljam si, da mora imeti človek veliko potrpljenja za igranje glasbila. Lahko potegnemo kakšno vzporednico s politiko? Kako pomembna veščina je potrpljenje v politiki?

V politiki je potrpljenje 90 odstotkov uspeha. Predvsem zato, ker si v politiki del sistema, ki je soodvisen od okoliščin, na katere ne moreš vplivati. Ti moraš poskrbeti za to, da narediš vse, kar je v tvoji moči za ustrezen program, za ustrezen timing, da zbereš ustrezne ljudi okoli sebe, nato pa se morajo za uspešnost projekta sestaviti tudi okoliščine.

Zelo potrpežljivo namreč delujete tudi v politiki. Od konca predsedniških volitev, ko ste rekli, da »smo na pragu nečesa velikega«, ste skrbno korakali do predvečera ustanovitve vaše stranke. V dveh letih ste izstopili iz sveta stranke, ustanovili društvo Platforma sodelovanja, nazadnje ste izstopili še iz stranke in poslanske skupine SDS. Je bilo vse skupaj načrtovano?

Predsedniška kampanja je nekaj posebnega, ker te toliko izpostavi, da v bistvu poti nazaj ni. Politično udejstvovanje vidiš v neki drugi luči. Vidiš tudi, da imaš pri sebi še kar nekaj manevrskega prostora za izboljšanje. Med kampanjo se mi je potrdilo, da se da delati politiko tudi drugače. Zato sem v obdobju po kampanji to poskušal nadaljevati. Najprej znotraj kroga, ki mi je do sedaj nudil politično zavetje, torej znotraj SDS. Ko sem ugotovil, da preboj ni možen in da sem pri svojih bivših strankarskih kolegih zašel v slepo ulico, sem se naposled odločil za lastno pot.

Dan po tem, ko ste igrali violončelo, ste tudi zapisali, kako vidite svojo samostojno politično pot. Med drugim si želite predstavljati tako imenovani politični tretji steber. Opišite ga, prosim.

V Sloveniji imamo tradicionalno dva politična stebra, torej levega in desnega. Če boste danes vprašali v javnomnenjski raziskavi, kaj bi moral kandidat narediti ali kaj bi se moralo zgoditi, da bi volili kandidata z drugega političnega pola, jih bo več kot polovica odgovorila, da nikoli ne bi volili kandidata nasprotne politične opcije. Kar pomeni, da počasi, a vztrajno lezemo narazen. In če skrajne stranice hiše potegnemo preširoko, se nam bo hiša sesedla na sredini. Prizadevati si torej moramo, da vsi s svojimi politikami in dialogom čim bolj ciljamo k zmernosti, kjer je največ ljudi, tudi največ zdravega razuma, in da nagovorimo najbolj produktivne, ki tudi najlažje sobivajo med sabo. To je politični tretji steber. Zajema zdravorazumske rešitve za dolgoročno prihodnost. Vemo, da potrebujemo zdravstveno reformo, pa se ne premaknemo naprej. Potrebujemo tudi na primer razvojno davčno politiko. Aktualna vlada z dodatnimi davki obremenjuje gospodarstvo ravno v obdobju, ko se krivulja gospodarskih aktivnosti začenja obračati navzdol.

Kaj pa vam ni bilo všeč v vaši nekdanji stranki? Zakaj ste izstopili?

O bivših samo najboljše. Ne želim časa, ki ga imam na razpolago v politiki, uporabljati za to, da bi kritiziral ali ocenjeval druge. Takšnih je v slovenskem političnem prostoru že cela množica. Namesto komentiranja in ocenjevanja drugih se zavzemam za iskanje kompromisa. To je ta razlika, ki jo želim doprinesti k politiki.

Zelo redkobesedni ste o razlogih za izstop iz stranke. Bili ste podpredsednik stranke, zunanji minister, predsednik sveta stranke, skratka eden najvidnejših članov SDS. Zakaj ne poveste konkretneje, katere so tiste glavne politike, zaradi katerih po 25 letih v stranki niste mogli več sobivati?

Ne, ne gre za politike. V dobršnem delu gre tudi za način, odnos do institucij pravne države.

Govoriva o tem, na kar so opozarjali mediji v času prejšnje vlade?

Da, institucije so namreč temelj demokratične družbe. V Sloveniji, pa tudi v svetu, se vse prevečkrat zatekamo v kritiziranje institucij, če nismo zadovoljni z njihovimi odločitvami. To je napaka, ker s tem spodjedamo avtoriteto institucij, ki pa so nujne za delovanje sistema.

Se kdaj niste strinjali z načinom, kako so se nekateri pomembni ljudje v strukturi SDS obnašali do odločitev sodišč?

To sem želel povedati. Ne morem se strinjati s tovrstnim narativom, ker to dolgoročno spodjeda zaupanje v sodstvo. Brez pravne države v tej deželi recimo ne bomo mogli preganjati korupcije. Ker če spodješ zaupanje v tožilstvo, v sodno vejo oblasti, potem tudi tisti bančni kriminalec, ki ga tožilstvo ali sodstvo preganja zaradi slabih bančnih kreditov, ravna enako.

Poznate pravni rek »kdor molči, se zdi, da pritrjuje oziroma zagotovo ne zanika«? Niste torej s tem, ko ste bili tiho, pritrjevali potezam stranke? Janši oziroma napačnim potezam svoje stranke namreč niste nikoli javno nasprotovali, kljub temu da ste jih zaznali.

Našli boste nekaj takšnih primerov. Nisem se recimo strinjal s tisto zgodbo o ministru za okolje in prostor (afera Glupi davki, op. a.). Sicer pa enako kot v družini te zadeve rešuješ navznoter. Če imaš občutek, da tega ne moreš rešiti navznoter, pač potegneš naslednje poteze. Volilci me bodo lahko sodili sedaj, ko sem odšel na svoje.

Je SDS v čem skrajna stranka? Pravite, da ne marate sovražnega govora. Kdo so tisti, ki širijo sovražni govor? Kaj si mislite recimo o nekaterih nastopih Branka Grimsa, o njegovih stališčih glede kulturnega marksizma, odnosu do LGBT? Pa o objavah Žana Mahniča, njegovega spogledovanja s skrajno desnim identitarnim gibanjem?

Zakaj bi to moralo biti vprašanje ob nastajanju neke nove politične stranke?

Ker se pogovarjava o tem, zakaj ste odšli iz stranke.

Glede pomembnosti dialoga in zmernega jezika sem že v predsedniški kampanji dokazal, da se s skrajnimi izjavami in stališči ne strinjam.

Ampak ali stranke ne naredijo skrajne tudi vidni politiki, ki širijo takšne poglede, tudi v državnem zboru smo slišali takšna mnenja?

O tem odločajo volilci. Jaz nisem sodnik, lahko samo zagotovim, da v stranki Demokrati takšnih narativov ne bom toleriral.

V prejšnji vladi, ki jo je vodila SDS, ste bili zunanji minister. Katera so bila tista ravnanja, ki so vas osebno zmotila? Vemo za ravnanja do STA, do razmer na RTV, nekaj je bilo neustavnih zakonov.

Omenili ste STA, tudi zgodba v zvezi s tožilci je bila nepotrebna, poleg tega sem prej že omenil primer gospoda Vizjaka.

Drugo pa je bilo v redu?

Bila je specifika obdobja. Primerjajmo s trenutno vlado. V bistveno težjih okoliščinah je bilo sicer nekaj odlokov in zakonodajnih rešitev v okviru PKP razglašenih za protiustavne. Ampak poglejte aktualno vlado v mirnem času, v obdobju gospodarske blaginje brez resnih problemov, ki v državnem zboru prav tako predlaga neustavne zakone. Od sledenja Fursa brez sodne odredbe do neuresničitve odločitve ustavnega sodišča glede plač sodnikov. Delo posamezne vlade je treba presojati glede na okoliščine, s katerimi se sooča. V času, ko imamo krizo, verjamem, da se zdi z vidika posameznika ukrepanje vlade strašljivo. Ampak ko gledamo na dolgi rok, ali je bila ta kriza ustrezno upravljana, mislim, da je v tem pogledu vlada kar dobro opravila svoje delo.

Kaj pa recimo depeša v Bruselj o medijih, ki jo je takrat poslalo vaše zunanje ministrstvo?

Zunanje ministrstvo si težko privošči, da zavrne dokument, ki ga pošlje ena od vladnih služb. Ukom je to poslal visoki predstavnici za medije na Svet Evrope kot obrazložitev na obtožbe v zvezi s posegi v STA in medije. Kot zunanji minister si pač ne moreš dovoliti, da enemu od organov odrečeš vlogo, ki si jo dolžan zagotavljati skladno z zakonodajo.

Ampak ali niste takrat v državnem zboru rekli, »kaj pa ne drži v depeši«?

Rekel sem, da bi to povedal na drugačen način.

Se pravi samo stil je bil napačen?

Stil je na koncu pomemben.

Potem je bil pa še dopis glede krivosodja.

Moj dopis ob razpravi glede stanja oziroma letnega pregleda stanja pravne države.

V tem primeru je bil način v redu?

To, da sem se oglasil kot minister, je bilo morda rahlo nenavadno, kar se tiče vsebine, pa ni bilo v tistem dopisu nič spornega.

Letos maja ste za Reporter dejali, da ste pripravljeni prevzeti vodenje SDS v dogovoru z Janšo. Glede tega, zakaj se niste odločili za kandidaturo na kongresu SDS, ste v podkastu Kluba slovenskih podjetnikov nedavno dejali: »V gospodarstvu sovražni prevzemi dostikrat dajo pravega rezultata, v politiki pa še bistveno manj, ker politika deluje po načelu dialoga.«

Sovražni prevzemi strank nikoli ne dajo dobrega rezultata. Če ni nekega dogovora med starejšo in novo generacijo, namreč pomeni, da ta tranzicija ne bo uspešna, ker vsaj del članstva preobrazbe ne bo sprejel. Za stranko z daljšo tradicijo ni dobro, da zaradi tega pride do frakcijskih bojev.

Je to, da ima stranka dva kandidata za predsednika na kongresu sovražen prevzem? V SD temu pravijo notranja demokracija. Oni so imeli kar štiri na nedavnem kongresu.

Meni osebno leži stranka, ki menja vodstvo, na primer na vsakih osem let, če je uspešna oziroma prej, če ni uspešna. To v razvitih demokracijah prinaša dolgoživost posamezne politične stranke. Stranka SDS je utemeljena na predsedniku stranke, ki je bil tudi borec za samostojnost in neodvisnost, s čimer je povezana drugačna percepcija znotraj članstva.

Ob izstopu iz stranke vam je prvak SDS navrgel pričakovanje, da vrnete poslanski mandat. Zakaj ga niste?

Ustava pravi, da je poslanec izvoljen na podlagi volje ljudi, ki so dali svoj glas.

Mislite, da gospod Janša ne ve, kaj je zapisano v ustavi glede poslanskega mandata?

Ve, ampak zahteva je vsaj v tem delu nenavadna, še posebej zato, ker smo tudi v prejšnjem mandatu videli prestop iz SNS v SDS, pa takrat ni bilo poziva h kakšnemu vračanju mandata, ne z ene ne z druge strani.

Kot poslanec SDS spadate tudi po Parlametru med ene najmanj prisotnih in najmanj aktivnih poslancev. Se vam zdi pošteno, da ste namenili veliko energije in časa temu, da ustanavljate svojo politično stranko, namesto da bi zastopali ljudi, ki so vas izvolili kot poslanca SDS?

Pred predsedniško kampanjo sem bil zelo aktiven poslanec, eden bolj zgovornih. Zatem sem pol leta delal predsedniško kampanjo, zato je moja prisotnost v državnem zboru upadla. Tako da v tem pogledu nimam nobene slabe vesti. Morate pa tudi priznati, da so me spomladi v SDS izločili iz možnosti razpravljanja v odborih in na plenarnem zasedanju, kar enostavno pomeni, da ne morem govoriti. Ustanovitev politične stranke me bo vrnila med zgovorne poslance.

Kdaj pa ste ugotovili, kot pravite, da ste v slepi ulici? V oddaji Marcel ste dejali, da je to bilo med predsedniško kampanjo.

Da, med predsedniško kampanjo sem sam pri sebi ugotovil, da določene stvari, ki so se mi prej zdele samoumevne – recimo najti najboljše argumente za nasprotovanje predlogu koalicije – povprečnemu državljanu ne pomenijo prav veliko. Pomembno je namreč zgolj, ali je nekaj dobro za njegovo življenje, za njegovo družino, za njegov gmotni položaj. Spoznal sem, da je treba fokus iz parlamentarne bitke preusmeriti v iskanje rešitev.

Se pravi, to ste ugotovili pred dvema letoma po predsedniških volitvah. Zakaj šele sedaj, saj ste tudi prej imeli kampanje kot poslanec pa kot kandidat za župana, zakaj ravno sedaj, zakaj ne prej? Ali prej polarizacije niste opazili?

No, ta polarizacija raste iz leta v leto, zdi se, da celo iz meseca v mesec. In na neki točki si pač rečeš, da je vse skupaj postalo nezdravo. Lahko se odločiš to še naprej mirno spremljati. Ali pa poskusiš po svojih zmožnostih trende obrniti. Če bi na predsedniških volitvah prejel 200.000 glasov, se za to pot ne bi odločil. Ker sem jih prejel več kot 400.000, sem si rekel: kdaj, če ne sedaj.

Ponujate se kot povezovalec. Bo nekomu, ki je šele leta 2022 ugotovil, da delitve ne vodijo nikamor, uspelo preseči te polarizacije?

Vedno sem bil zmeren politik. Na nacionalno sceno sem stopil leta 2014 in se takoj začel ukvarjati s preiskovalno komisijo o ugotavljanju zlorab v bančnem sistemu. Tam sem opravil zahtevno delo in se nisem ukvarjal z ocenjevanjem drugih stvari. Potem sem imel dve leti delo s komisijo za nadzor javnih financ, kjer sem se spet ukvarjal z oprostitvijo davčnih bremen in davčnih dolgov pomembnežem, ki so imeli povezave na tem ali onem področju ter so opeharili male podjetnike ali davkoplačevalce. Potem sem postal zunanji minister. Torej kdaj, če ne v času predsedniške kampanje, ko sem na terenu najbolj neposredno zbiral mnenja ljudi.

V čem pa boste drugačni od vaše nekdanje stranke, začniva pri imenu vaše stranke?

Po duši sem demokrat. Ime odseva to, za kar se zavzemam. Investicija v dialog se vedno splača, ne glede na to, da je proces zaradi tega malce daljši. Pri tem še enkrat poudarjam, da ne želim trditi, da je to, kar predstavljam, edina prava pot. Zato tudi ne želim drugih soditi, češ, vi pa nimate prav. Volilec je na koncu v demokraciji tisti, ki se odloči, kateri koncept se mu zdi pravi.

Kam bi se postavili oziroma bi postavili vašo stranko na politični premici – ste konservativec, liberalec, socialdemokrat?

Sem desnosredinski politik z liberalnim pogledom na to, da je vsak človek svoje sreče kovač in da mora za to tudi prevzeti odgovornost.

Zveni kot neoliberalna logika.

Ne, sploh ne. Prisegam na to, da se človek samouresničuje preko tega, kar naredi.

Važne pa so tudi okoliščine: če se rodimo v neki revni afriški državi, imamo manj možnosti za samouresničevanje, kot če se rodimo v Sloveniji.

Zagotovo. Tukaj pridemo do vprašanja odgovornosti in solidarnosti, ki jo ima vsaka družba do svojih državljank in državljanov. Prav tako smo seveda soodgovorni za razvoj v mednarodnem prostoru, saj vsi živimo na istem planetu. Ob tem je v mojih očeh socialno tržno gospodarstvo pravi odgovor na izzive, ki so pred nami.

Kaj bo središče vašega političnega programa?

Človek. Gre za rahlo spremembo paradigme. Država je tu zaradi ljudi, ne obratno. Država mora ponuditi servis za to, da posameznik živi dostojno življenje in lahko udejanji svoje cilje. Ljudje imamo različne cilje, od kulture, podjetništva, administracije do sodstva in tako naprej. Država mora zagotoviti okolje, kjer se lahko človek razvija naprej. Kar se tiče splošne blaginje, je treba sprejeti nekatere zakonitosti, ki se včasih pozabljajo. In sicer, da je najprej treba ustvariti, preden lahko deliš. To pomeni, da mora država oblikovati sistem, v katerem se bo gospodarstvo lahko razvijalo. Če ga absolutno omejiš, če ga dodatno obdavčiš, se bo sicer znalo razvijati naprej. A ne v Sloveniji, ampak nekje drugje. Kar pomeni, da je v našem skupnem interesu, da čim več podjetniške aktivnosti ohranimo doma. To je predpogoj za blaginjo.

Na koga ciljate, ko rečete gospodarstvo? Predvsem na lastnike podjetij ali imate v mislih tudi delavce, ki predstavljajo večinski pogon gospodarstva – za koga boste primarno skrbeli?

Najuspešnejša podjetja, ki razvijajo storitve ali proizvode z visoko dodano vrednostjo, se zavedajo pomena svojih zaposlenih. Zato že nekaj časa kličejo po tem, da bi svoje zaposlene lahko nagrajevali z opcijami, ki ne bi bile obdavčene že v času obdaritve, ampak šele takrat, ko jih dejansko monetizirajo. Najboljši način, da skupaj gradiš podjetje, je ravno v tem, da zaposlene vključiš v solastništvo podjetja, v katero skupaj verjamejo.

Kaj pa preostali del gospodarstva, kjer ni take dodane vrednosti? Boste s svojimi politikami skrbeli tudi na primer za blagostanje trgovk in trgovcev?

Če v središče postaviš človeka, moraš poskrbeti za to, da ne prihaja do zlorab, ki so pogoste na tovrstnih delovnih mestih. Treba je okrepiti inšpekcijske službe, nadzor. Da se pravočasno procesira tiste, ki kršijo pravila. Ob tem se večkrat vprašam, ali je ta splošni deficit pri nadzorstvenih organih v državi nekomu v interesu.

V soboto boste na kongresu ustanovili novo stranko. Ciljate na to, da bi bili v vladi ali da bi bili Demokrati prva stranka v vladi?

Vsaka stranka ima cilj biti prva stranka. Razlog za ustanovitev pa ni to, da moramo biti v vladi, ampak način dela. Lahko smo tudi v opoziciji.

Kateri so ključni programski poudarki vaše stranke? Kaj bi bilo treba po vaše spremeniti v Sloveniji?

Program je zastavljen v okviru petih ključnih komponent, ki so med seboj povezane in soodvisne. Prvo od teh petih področij je boj proti korupciji. Pri tem je pomembna ustrezna kadrovska, upravljalska in operativna izvedba, da se lahko vzpostavi učinkovit sistem pregona. Potem lahko upravičeno od sodne veje oblasti pričakujemo, da bo znotraj svojih vrst stavila na najboljše. Le ti bodo sčasoma dvignili zaupanje v pravosodni sistem. Tako tožilci kot sodniki za učinkovitejši pregon potrebujejo tako imenovani kabinetni sistem. Napore je treba usmeriti tudi v organizacijo dela v smeri koncentriranega sojenja po zgledu nekaterih drugih držav, da pridemo čim prej do končne odločitve.

Naslednja točka?

Naslednje pomembno vprašanje je vprašanje digitalizacije. Na tem področju zelo zaostajamo. V naslednjih desetih letih bo šel tehnološki razvoj tako naprej, da zamude skoraj ne bo mogoče nadoknaditi, če se ne bomo pravočasno prilagodili. Na nedavni javni tribuni Platforme sodelovanja na temo sodstva je vrhovna generalna tožilka povedala, da kriminalisti spise na tožilstvo prinašajo v fizični obliki, da jih na tožilstvu sami skenirajo v njihov informacijski sistem. Če se to dogaja v letu 2024, potem veste, kako zelo zadaj smo.

To ni digitalizacija.

Ne. Naslednji fokus našega programa je vzpostavitev ugodnega gospodarskega okolja. Namesto posamičnih ukrepov te vlade potrebujemo pahljačo ukrepov za dolgoročno predvidljiv, jasen davčni sistem. Pri čemer moramo davčno razbremeniti delo. Potrebna je neka jasna obljuba, da v naslednjem mandatu za gospodarstvo ne bo nobenega novega davka.

Je bil zakon o dohodnini, ki je bil sprejet v času prejšnje vlade in ga je potem razveljavila oziroma popravila sedanja vlada, za vas korak v pravo smer?

Bil je korak v pravo smer, ki pa ga je treba kombinirati tudi z drugimi ukrepi. V tem delu gospodarski program pripravlja Igor Masten skupaj s strokovnjaki. Za ohranitev in privabljanje najbolje usposobljenih kadrov je treba vpeljati tudi razvojno kapico.

Vas ne skrbi, da bi te davčne razbremenitve šle na račun socialne države?

Saj ne smejo iti. Zato je treba narediti pahljačo ukrepov, ki na eni strani zagotavljajo socialno varnost, na drugi strani pa ne zadušijo gospodarstva. Če s prekomerno obdavčitvijo dušiš gospodarsko okolje, bo priliv v proračun na koncu manjši, kot če vzpostaviš razvojno naravnano davčno okolje, ki generira gospodarski razvoj.

Ampak vidimo, da imajo socialnokohezivne države, na primer skandinavske, visoke davke.

Ne morete enega ukrepa potegniti iz teh držav, druge stvari pa ohraniti takšne, kot so. Hrvaška, na primer, se v zadnjem času močno razvija, ker se je prilagodila razvojni miselnosti. Privablja poslovne nomade, privablja multinacionalke, ki iz Ljubljane selijo sedeže v Zagreb. Pri nas posledično izginjajo delovna mesta in davki. Blaž Brodnjak je na prvi javni tribuni Platforme sodelovanja že pred enim letom zelo plastično opisal, kako podjetja selijo sedeže iz Slovenije, ker je davčno okolje nepredvidljivo, neugodno.

Omenili ste tudi zdravstvo. Kako bi se lotili reševanja zdravstva?

Za reformo zdravstvenega sistema najprej potrebuješ široko soglasje. Kot prvo, zdravniki so sogovorniki, ne razredni sovražniki. Vstopna točka v zdravstveni sistem je primarno zdravstvo. In fokus prvega koraka reforme so zagotovo ukrepi na področju primarnega zdravstva. Povečanje sredstev za družinsko medicino za sto odstotkov pomeni v globalu le za pet odstotkov višje stroške za zdravstveni sistem. Vložek glede na izplen se splača.

Bi težave v primarnem zdravstvu urejali z višjimi plačami?

Družinska medicina je plačno zagotovo podhranjena. Ni pa to dovolj. S spodbudami je treba pritegniti čim več študentov, da se odločijo za družinsko medicino. Drugi del je oblikovanje zdravstvenih pokrajin, kot jih opredeljuje NIJZ, s čimer bi dosegli boljšo pokritost potreb po zdravstvu znotraj posameznih pokrajin in tudi bolj neposredno vez z ministrstvom za zdravje. Tretji v tem sklopu so ukrepi na področju upravljanja zdravstvenih zavodov. Četrta naloga, ki je sopovezana z upravljanjem, pa je digitalizacija zdravstva.

Ko pride zakon o zdravstveni dejavnosti, ki naj bi bolj ločil javno in zasebno zdravstvo, bo dobil vaš glas?

Ne, zagotovo ne. Ta zakon ima napačen fokus.

Bi obdržali sistem koncesij ali bi ga ukinili?

To je stvar splošnega koncepta oziroma reforme zdravstva. Terja širšo razpravo. Če slediš filozofiji, da denar sledi pacientu, potem ne potrebuješ koncesij. Ampak trenutno imamo sistem koncesij in v programu stranke se v tej fazi ne lotevamo tega vprašanja. Bi pa dodal, da ima škarje in platno še vedno aktualna vlada. Z ukrepi, s katerimi se jih loteva, ne bo rešila problema. Tisti, ki najglasneje branijo javno zdravstvo, s to antireformo in podobnimi ukrepi dejansko vedno bolj spodbujajo razcvet zasebnega zdravstva. Kar pa je slabo.

Se pravi, niste za zasebno zdravstvo, ste za javno zdravstvo?

Da, za močno javno zdravstvo, za katero plačujemo pomemben del svojega mesečnega dohodka.

Že večkrat ste javno kot prioritetno področje omenili tudi šolstvo. Ustanovni član Platforme sodelovanja je tudi Jernej Pikalo. Bi bil lahko on naslednji šolski minister?

Nismo še tako daleč, stranka bo ustanovljena šele v soboto.

V videu, v katerem ste napovedali vašo stranko, sta namreč poleg vas tudi gospod Pikalo in Romana Jordan. Sta med ključnimi ljudmi, na katere računate?

Sta člana Platforme sodelovanja, kjer skupaj pripravljamo program. Za področje šolstva, izobraževanja in raziskav skrbi v Platformi Romana Jordan, gospod Pikalo pokriva področje varnosti, torej prehransko, energetsko, intelektualno in osebno varnost.

Kdo so sicer ključni ljudje, ki jih vidite okoli sebe? Vemo, kdo so ustanovni člani Platforme sodelovanja. Bi bil lahko recimo Igor Masten bodoči minister za finance, Matej Avbelj pa bodoči pravosodni minister?

Če bom po volitvah v tej poziciji, bi jima zagotovo lahko ponudil to mesto. A gre vendarle za odločitev vsakega posameznika. Naj samo omenim, da za vstop v stranko nisem nikogar posebej nagovarjal. Tovrstna odločitev je namreč tako zahtevna, da mora želja priti iz vsakega posameznika.

Pravite, da bi bili povezovalec političnih strank preko pola. Iz prakse vidimo, da si levi in desni padejo v objem na področju energetike, kjer interesi presežejo ideološke meje. To smo nazadnje videli pri razkritem zakulisnem dogovarjanju poslanca vaše nekdanje stranke SDS in poslanke Gibanja Svoboda. Kako komentirate situacijo z odpadlim referendumom o JEK 2?

Tudi mene je neprijetno presenetilo, ko sem v medijih poslušal, da smo ob 12. uri od vlade še imeli zagotovilo, da referendum bo, ob 12.30 pa je bilo kar naenkrat jasno, da referenduma ne bo. To zagotovo zbija zaupanje državljanov v politiko.

O tem vas sprašujem, ker se zavzemate za veliko koalicijo. Želite na nek način, da se levi in desni objamejo. Vidimo torej, da je ta objem možen pri denarju. Na čem boste pa vi povezovali leve in desne?

Tovrstne koalicije ne smejo biti pri denarju. Ključna je programska platforma. Skratka, želim oblikovati programsko koalicijo, utemeljeno na politični širini, ki se ukvarja s projekti na recimo petih prioritetnih področjih in jih tudi izpelje do konca.

Poudarjate sodelovanje, govorite o tem, da lahko sodelujete z vsakim, a ste že vnaprej izključili Levico in Golobovo Svobodo.

Kar se tiče Gibanja Svoboda, je bilo vprašanje (v oddaji Safari, op. a.), ali vnaprej izključujem scenarij, da bi stranka Svoboda zmagala na naslednjih volitvah.

Vprašanje je bilo drugačno. Voditelj vas je vprašal, ali po naslednjih volitvah vnaprej izključujete sodelovanje z Gibanjem Svoboda oziroma Robertom Golobom, in vi ste temu pritrdili.

Jaz sem odgovarjal na prvi del vprašanja.

Saj ta posnetek je prosto dostopen na spletu.

Če ga boste še enkrat poslušali, boste videli, da sem odgovarjal na prvo tezo.

Izključujete pa vnaprej sodelovanje z Levico.

Levica je antisistemska stranka.

Po čem? Kaj je naredila v sedanji vladi takšnega?

Ne v sedanji vladi, v prejšnjih, ob nastanku. Gre za podobno situacijo, kot če si proti Evropski uniji, pa kandidiraš za evropskega poslanca.

Ampak v čem konkretno, kateri so tisti ukrepi, katera so tista programska stališča, če pogledamo njihov program? Zagovarjanje višje minimalne plače, reševanje stanovanjskega problema? Kaj je tukaj skrajnega oziroma antisistemskega?

Vsak teden imamo novi davek za gospodarstvo.

To je antisistemsko?

To je zame popolnoma antisistemsko. Če si delaš lastno škodo v imenu politične demagogije, se meni takšno ravnanje zdi zelo antisistemsko. Vendarle moraš delovati v razumskih okvirih. Ali na eni strani malo poudariš konkurenčnost ali na drugi malo bolj pravice. Ne pa da poudarjaš politični pogled, s katerim se marsikdo v Sloveniji ne strinja. Žal je predsednik vlade v umanjkanju lastnih idej program Levice ponotranjil.

Torej vi pravite, da je Levica antisistemska, demagoška stranka. Vzemiva primer JEK 2. Levica je bila ves čas proti izvedbi referenduma. Poudarjali so, da je premalo znanega o samem projektu, in vztrajali pri tem stališču, vse druge stranke pa so bile za do trenutka, ko je prišlo do razkritij o izigravanju ljudske volje, potem pa so obrnile ploščo in naenkrat govorile kot Levica. Kdo je sedaj demagoški, kdo nedemagoški?

To dogovarjanje v zvezi z referendumskim vprašanjem je neprijetno za politiko. Je pa res, da je stranka Levica to dobro izkoristila.

Izkoristila na kakšen način? Saj ni mogla predvideti tega scenarija, da se bodo ujeli na prisluhih.

Jaz upam, da ne. V tistem prostoru, če ste poslušali posnetek, je bila zraven, pa ni oporekala. Prej ste govorili o tem, da tisti, ki molči, se zdi, da pritrjuje.

Rekli ste, da Golobu primanjkuje idej. Po eni strani torej premier v javnosti velja za nekoga, ki meče ljudi čez ramo, torej kot nekdo, ki posluša le samega sebe, po drugi strani pa govorite, da je Levica, torej stranka s petimi poslanci, tako močna, da uzurpira ta prostor v vladi in diktira njeno politiko.

Nisem rekel, da je tako močna, da uzurpira, ampak da je zelo prodorna s svojimi idejami.

Pravite, da je Levica antisistemska, iz vaših odgovorov pa se zdi, da se zgolj ne strinjate z njeno politiko, ker ste si toliko narazen.

Zagotovo mi njena politika ni blizu. Nič ni narobe, če taka stranka obstaja, mislim pa, da njeno mesto ni v koaliciji.

Ampak ali se vam ne zdi prav, da imamo v parlamentarnem sistemu stranko, ki ima konceptualne rešitve, kako kapitalizmu nadeti socialne varovalke? Se pravi, da ne postavlja na prvo mesto kapitala. Poročila Oxfama kažejo recimo, da ima najbogatejši odstotek prebivalstva več premoženja kot vse preostalo svetovno prebivalstvo skupaj. Se s takšnim sistemom strinjate?

Zakaj bi se s tem strinjal?

Sprašujem vas na ideološki ravni, ali je to v redu.

Kaj sem odgovoril na prejšnje vprašanje?

Povejte.

Odgovoril sem, da ni nič narobe s takšno stranko, je lahko celo popestritev političnega dogajanja. Moje mnenje pa je, da ni njeno mesto v koaliciji. Projektno lahko normalno sodeluješ pri posameznih področjih, z Natašo Sukič sva na primer v mestnem svetu sodelovala brez težav.

Želite si velike koalicije; ali ne bodo pri doseganju tega problem ideološka vprašanja, na primer o svetosti življenja, pravici do splava, polpretekli zgodovini, vlogi Cerkve, odnosu do skupnosti LGBT?

Ne.

Kako pa ste vi glasovali na referendumu o prostovoljnem končanju življenja?

Proti.

Kaj pa pravica do splava? Se strinjate, da gre za civilizacijski dosežek in da pravica do splava ni zgolj pravica do medicinskega posega, ampak je v svojem bistvu pravica vsake ženske, da se odloča o svojem telesu?

To smo v ustavi že rešili.

Ampak mimo ustave vaše osebno mnenje.

Ne vem, zakaj bi, ker je to ustavno že rešeno.

Se pravi, podpirate pravico do splava?

Seveda, saj je v ustavi tako določeno.

Ko sva že pri svetosti življenja. Je to, kar Izrael počne v Gazi, genocid?

O tem odloča meddržavno sodišče v Haagu, postopek je še odprt. V Bosni je bil genocid razglašen samo za Srebrenico, ne pa tudi za druge dele države, zato ne želim prejudicirati.

Je prav, da so razno- in istospolni partnerji izenačeni v pravicah?

Tudi tukaj je ustavno sodišče že odločilo.

Ampak sprašujem vas osebno kot politika, verjetno imate o tem razdelano mnenje?

Moje razdelano mnenje je jasno – kar velja v ustavi in zakonu, je treba spoštovati.

Ste se udeležili prejšnjih referendumov o družinskem zakoniku?

Da.

Kako ste pa takrat glasovali?

To je moja osebna stvar.

Kaj pa migracije? Se strinjate s citatom: »Migracije spodbujajo izmenjavo znanja in idej ter prispevajo h gospodarski rasti ter milijonom omogočajo, da izkoristijo priložnosti in izboljšajo svoje življenje.« Se strinjate s tem? To je dejal generalni sekretar Združenih narodov António Guterres.

Migracije vedno bodo, vedno so bile, vprašanje je, kako jih upravljati.

Se strinjate s tem, kako je sedaj EU postavila pravila?

Vprašanje je, ali bo ta sistem učinkovit. Ravno zato je 15 držav s socialdemokratsko Dansko na čelu že oblikovalo novo pobudo, s katero poziva tudi ostale članice v oblikovanje sprejemnih centrov zunaj meja EU.

Je prav, da je Janša naročil venec za domobrance?

Da. Gre za pieteto do mrtvih, ki je eden od temeljev evropske civilizacije od antike do danes.

Bi bilo prav, da bi ga naročil tudi za partizane?

Seveda. Vprašanja polpretekle zgodovine moramo razčistiti, sprejeti in ponotranjiti, če želimo narediti razvojni korak naprej. To je primarna naloga predsednika države, upam, da bo aktualna predsednica naredila nekaj korakov v tej smeri.

Menite, da je kljub vašim dosedanjim odgovorom mešana vlada realna?

Zato govorimo o projektni široki koaliciji, ki se bo dotaknila razvojnih vprašanj, ki jih moramo v Sloveniji rešiti. Znam povezati različna mnenja, tudi ljudi različnih svetovnih nazorov. Dokaz za to je moje vodenje ministrstva za zunanje zadeve ali pa vodenje preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v bančnem sistemu, kjer je bilo poročilo sprejeto brez glasu proti.

Če bo Svoboda relativni zmagovalec volitev in če vas povabijo zraven – da ali ne in pod kakšnimi pogoji?

Ampak ne bo.

Ampak če bi bila?

Če bi me povabili, bi se zagotovo udeležil pogovora. Če se uskladimo v programskih izhodiščih, seveda.

Če bo relativni zmagovalec SDS z Janšo, se boste priključili tej koaliciji?

To sem tudi že rekel, da ja.

Ampak pod kakšnimi pogoji?

Potrebujemo široko sodelovanje, torej tudi nekoga na levi. Če bo politična širina dosežena, potem gremo poleg. Če politične širine ni, potem nimamo težav s tem, da smo v opoziciji.

Torej v Janševo vlado ne bi šli, če ne bi bilo v njej levosredinske stranke, in bi v tem primeru verjetno raje pristali v opoziciji.

Da, saj izzivi, ki so pred nami, terjajo politično širino.

Pa ste prepričani, da bodo vaše besede zdržale, ko se bodo karte razdelile po volitvah? Boste vztrajali pri tej načelnosti, da želite mešano vlado?

Če spremljate moje izjave skozi celotno politično kariero, sem vedno držal besedo.

Velik del politične javnosti pravi, da je vaš spor z Janšo dogovorjen z namenom, da bi vi s stranko pridobili dodatne volilce na sredini, s katero bi potem tlakovali pot Janševi četrti vladi. Kako komentirate to?

Dvajset odstotkov ljudi je vedno proti, pa če je še tako dobra ideja. Stranko ustanavljam z iskrenimi nameni, da v slovenski politični prostor prinesemo novo paradigmo sodelovanja. Ne trdim, da bom uspešen. Bom pa naredil vse, kar je v moji moči, da skupaj naredimo ta preboj. Zato stranko ustanavljam dobro leto pred volitvami – da bo javnost lahko presojala vlogo nas, Demokratov, na podlagi dejanj.