V praških trgovinah je bila izbira sicer omejena in ponekod so izdelke celo skrivali pred bogatimi Jugosi, da jim ti ne bi pokupili vseh dežnikov ali multipraktikov, a razmerje med kakovostjo in ceno je bilo za Jugoslovane vendarle preveč mamljivo in so se zato iz Prage vračali s polnimi prtljažniki raznorazne robe. Tudi midva z mamo sva takrat domov prinesla kup reči, med njimi malo lutkovno gledališče, s katerim se danes igrata moja otroka.
Ko sem bil lani po dolgem času spet v Pragi, sveta iz leta 1987 tam nisem več našel. Praške trgovine so podobne našim in podobni so tudi izdelki v njih. Se pa tistega izleta spomnim vsakokrat, ko se odpravim po nakupih v Italijo. Tudi tja smo v osemdesetih redno odhajali po nakupih, a moji današnji šoping izleti me ne spominjajo na takratna romanja v Trst in Gorico, temveč prav na Prago leta 1987. Ker sem vsakokrat, ko se na oni strani meje znajdem v Coopu in gledam hrano, ki je neprimerno boljša in občutno cenejša od tiste, ki jo dobiš v ljubljanskih trgovinah, očaran kot sedemletnik v praški veleblagovnici.
Zakaj so na policah naših trgovin izdelki slabše kakovosti in hkrati dražji kot v Italiji, je težko razložiti, čeprav so nam to strokovnjaki že večkrat poskusili pojasniti. A najpogosteje so krivili slovenske potrošnike, ki da nismo dovolj občutljivi za kakovost hrane, vsaj ne tako, kot so italijanski ali avstrijski, in smo pripravljeni kupovati slabšo hrano, če je le poceni. A poceni hrane že dolgo ni več, še v Lidlu in Hoferju ne, tako da se zdi ta razlaga vedno manj prepričljiva. Tudi tista, da je pri nas premalo konkurence, se sliši smešno ob podatku, da imamo največ kvadratnih metrov trgovinskih površin na prebivalca daleč naokrog. Poleg tega se pri nas vseskozi odpirajo nove trgovine, a se nič ne spremeni.
Nazadnje sem v bližnjem Mercatorju obupano strmel v police. Ko me je prodajalka prijazno vprašala, kaj iščem, sem ji odgovoril: »Užitno sadje,« ona pa je le zavzdihnila in nadaljevala polniti police. In sem se spomnil zgodbe izpred kakšnih dvajsetih let, ko so na nekem predavanju na Ekonomski fakulteti pokojnega Matjaža Gantarja vprašali, kdo je po njegovem mnenju najboljši menedžer v Sloveniji, on pa je izstrelil: »Zoran Janković!«
In nato je študentom povedal, kako je bil pred kratkim na Obali, ravno na poti v Mercator v Luciji, ko ga je poklical Zoran. In ko je slišal, da je namenjen v Mercator, ga je prosil, ali lahko preveri in mu sporoči, ali imajo v Luciji v redu solato. Potem sta se menedžerja pogovarjala o drugih, pomembnejših rečeh in Matjaž je seveda pozabil na solato, a ga je Zoran čez kakšno uro poklical in vprašal, kakšna se mu je zdela solata. In ko mu je Matjaž priznal, da ni bila bogvekaj, je Zoran razočarano potarnal, da imajo težave z dobavitelji in da nikakor ne dobijo dobre solate. »Zato je Zoran Janković najboljši slovenski menedžer,« je zgodbo zaključil Matjaž Gantar. »Ker ga resnično skrbi kakovost solate v Mercatorju v Luciji!«
Zorana Jankovića seveda že dolgo ni več v Mercatorju in zdi se, da nikogar ne skrbi kakovost solate na njegovih policah, v Luciji ali Ljubljani. Novodobni menedžerji se pač nimajo časa ukvarjati s solato. In zakaj bi se? Jankovićevi nasledniki so se po letih, preživetih na vrhu našega največjega trgovca, ne glede na kakovost solate ali poslovne rezultate in obete, brez težav zavihteli na naslednje vodstveno mesto. Mercator je bil tako le stopnička v njihovi karieri, na katero so v nekem trenutku stopili. Dobro izhodišče za preboj v svet gospodinjskih aparatov ali telekomunikacij, v svet, v katerem očitno ne velja tista hollywoodska mantra, da si dober toliko, kot je dober tvoj zadnji film.
Seveda se zavedam, da na kakovost izdelkov kot tudi na njihovo ceno v slovenskih trgovinah vplivajo številne reči in da smo kot majhen trg neizogibno tudi žrtev regijskih poslovnih politik pa kdo ve česa še, a se kljub temu ne morem znebiti vtisa, da je v našem gospodarstvu podobno kot v klubskem nogometu, kjer so naši klubi za igralce največkrat le priložnost za prodajo v boljše tuje klube, medtem ko jim uspeh kluba, še manj pa njegova prihodnost, ne pomeni veliko, če sploh kaj.
In ta vtis je z vsakim obiskom katere koli Mercatorjeve trgovine le močnejši. Ko namreč na izobešenem plakatu prebereš, da iščejo študente za delo na blagajnah, ti postane jasno, da vodstvu Mercatorja dol visi, kaj nam prodajajo in na kakšen način. Oziroma da se je nekdo tam zgoraj že sprijaznil s tem, da ta zgodba ne bo trajala večno. Ne zanj ne za Mercator.
Oziroma ti postane jasno, da se podobno kot Čehoslovaki leta 1987 tudi mi danes nahajamo za nekakšno nevidno pregrado, ločeni od zahodnega sveta. In pravil, ki veljajo v njem.
