V času avstrijske monarhije je bil na Dunaju priljubljena kavarniška jed. Sigmund Freud ga je na stara leta jedel vsako jutro za zajtrk. Njegova žena Martha se ga ni dotaknila, ker se kot verna Judinja ni dotaknila ničesar, kar je vsebovalo tudi samo sledove sveže krvi. V Budimpešti ga še vedno pripravijo zunaj kuhinje.

Konoba Danijela15.12.2024 - reportaža tatarski biftek - božična reportažaFOTO: LUKA CJUHA

Armido Velenik dela biftek pri mizi že 48 let, v svojem življenju je pripravil okrog 700.000 porcij. Vse na nogah, z vozička pri mizi pred gosti. »Biftka ne pripravi kuhar, ampak natakar,« pojasni. Foto: Luka Cjuha

Prvi stik

Leta 1986 je bila v Budimpešti prva pregledna razstava sovjetske avantgardne umetnosti. Namesto traktoristov in stahanovcev so bili v mestu abstraktna dela Kazimira Maleviča, Natalije Gončarove, Aleksandra Rodčenka in maketa nikoli zgrajenega spomenika tretji internacionali Vladimirja Tatlina. Dela iz dvajsetih let, ko se je zdelo, da bo socialistična revolucija na svet prinesla nekaj novega.

V Budimpešti je sredi osemdesetih previdno začel pihati veter, ki je v nekaj letih pometel z realnim socializmom in njegove spomenike razmetal na parkirišče na robu mesta. Avantgarde so bile po desetletjih skrivanja ponovno moderne in so prišle na plan. Budimpešta je trepetala v pričakovanju srečanja s sodobnostjo.

O Tatarih se je vedelo skoraj samo to, da so dali ime kepi surovega nastrganega biftka s šalotko, začimbami in surovim rumenjakom. Popolna izmišljotina.

V restavraciji Adama Sorozo čez cesto pa so stregli tradicijo, kot da se ni nikoli nič zgodilo. Tudi oktobrska revolucija ne. Pri pultu je natakar v skledice razporedil nasekljano šalotko, gorčico, papriko, sesekljane kumare, kis in gruzijski konjak. Pripravljal je tatarbifsztek. V skledo s kepo mletega mesa je iz skledic stresal sestavine in jih na hitro premešal z vilicami. Meso je oblikoval v lepo pogačo z vdolbino v sredini in nanjo položil svež rumenjak. Gostom je prepustil, da si vsak zameša rumenjak, kakor se mu zdi. Treba je bilo preskočiti kulturno bariero pred surovim mesom, potem je bilo odlično. Danes se gre v Budimpešti v Négy Muskétás Étterem, v Kiscsillag ali Simalibo, najboljšega pa ima po izročilu mesar Lala na tržnici v XVII. četrti.

»Tatarbifsztek a Magyar izles szerint.« Jed temelji na mitu o krimskih Tatarih, nomadskem ljudstvu, ki je na konjih prihajalo na pohode na to stran Evrope. Oni naj bi zjutraj pod sedlo položili zrezke mesa, ki jih je celodnevno jahanje zmehčalo, tako da so jih zvečer lahko surove pojedli.

Meat Business - Marko Butalič15.12.2024 - reportaža tatarski biftek - božična reportažaFOTO: LUKA CJUHA

Marko Butalič ima v svoji mesnici Meat Business za Bežigradom v kleti poslovne palače o zorjenju strokovno mnenje mesarja: »Meso je živo. S suhim zorjenjem mu samo omogočimo, da se kemični procesi v njem nadaljujejo.« Foto: Luka Cjuha

Članek je dostopen samo za naročnike
Članek je dostopen samo za naročnike
Priporočamo