Tako se glasi prva kitica znamenite pesmi Lojzeta Krakarja Kolodvorska restavracija. Nedavno mi jo je poslal stari prijatelj, čudovit, subtilen glasbenik Bratko Bibič, ki je pesmi dodal naslednji zapis: »Še ne zaokroženo desetletje prej je ta 'tisočletna institucija' vstopila v literarno zgodovino v zbirki pesmi Čaša pelina (1962) Lojzeta Krakarja z 'avtobiografsko' pesmijo Kolodvorska restavracija (spesnil jo je sicer že v 50. letih).«

Bratko se je že pred časom lotil pisanja knjige, med drugim o našem kolodvoru. Ko mi je poslal odlomek o gostilniškem življenju v Ljubljani s pripombo, uporabi ga, kot te je volja, me je spreletelo, da morda te knjige ne bo nikoli napisal, tako kot sam ne bom nikoli končal svojega vodnika po erogenih conah našega mesta. Ker tistega mesta preprosto ni več, tako kot ni več bife-kioska na koncu prvega perona. In vseh tistih izgubljenih duš, ki so se premražene stiskale ob njem, prav tako ne.

* * *

Želel sem napisati nekaj o našem Kolodvoru, ki kmalu ne bo več tisti naš štacijon, a si me prehitel, dragi naš Fernandel. Nenapovedano si se odpeljal s prvega tira in nas pustil same v tem mestu, ki bo zdaj še manj naše. Ker ona je močnejša zmeraj bolj, čim več nas gre, z vsakim, ki umre. To so bili tudi najini verzi in zdaj so samo še bolj. Lili Marlen za vsakega pravega delavca. Zakaj sem se spomnil ravno te pesmi. Ker si nemalo pred zadnjim slovesom menda sedel pred zdravstvenim domom, nedaleč stran od proge, in znanki, ki jo je zaskrbelo zate, dejal, da moraš iti delat. Ko sem to slišal, me je vse skupaj še bolj pretreslo. Šel si delat, čeprav bi moral biti na bolniški. Vedel si, da si je ne moreš privoščiti, zato si šel delat. Kot pravi delavec. Lovil si vlak, čeprav nisi vedel, da je zadnji. In tako se je to končalo.

Res ne vem, kaj smo nekateri čakali na tej naši železniški. Vlake ali morebiti kaj povsem drugega? Recimo meglo ali pa prijatelja, ki je vedno prišel, ker drugam ni mogel iti, saj je bil kolodvor dejansko zadnja postaja Ljubljane. Ti si bil eden tistih, ki so vedno prišli, in tebe sem čakal, kot bi bil najbolj zanesljiv vlak, ki me bo popeljal v daljave. Tako je bilo od trenutka, ko sem te prvič zagledal pred bifejem Medex, mislim, da je bilo leta '81; ne vem, zakaj se mi zdi, da je bila pomlad. Najbrž zaradi tvojega nalezljivega nasmeška, ki se je srečal z mojim tako rekoč na isti višini. Vse je bilo takoj jasno, bi dejali takrat.

Gledala sva ven na cesto, iz tistega prvega in edinega Šumija, naravnost v iskro v megli. Bil si prvi stavek mojega nesojenega romana, ki ga najbrž ne bom nikoli napisal. Iskra v megli. Tako se je glasil ta prvi stavek. Drugega še nisem našel. Zdaj ga bom še težje. Ker je s teboj odšel prijatelj, s katerim sem gledal na Iskro, kot bi bila naš Times Square. Iskra v megli, midva v Šumiju, ob desetih, kako gledava polne avtobuse ljudi, ki se peljejo nekam, da ne bi zamudili. Avtobusi, namazani z mastnimi podrobnostmi. Kaj bodo zamudili, ne ve še nihče. Čeprav je že moč slutiti, da nam morda ne bo tako všeč, kot se zdi. Bi bilo zato morda vendarle bolje še malo počakati? Zakaj pa ne. Pa dajmo še malo, dokler ne pridejo pesniki in bodoči funkcionarji, tudi politiki.

In sva gledala v Iskro, tako kot smo gledali prve spote na MTV na tistem televizorju v disku FV.

Cerkev, pank in rokenrol so v Ljubljani zelo povezani, rekel bi, da včasih celo preveč. Tako denimo tam, kjer je deloval disko FV 112/15 in sva večere preživljala tudi midva, danes stoji cerkev Jezusa Kristusa iz poslednjih dni.

Kdo bi si mislil, da so se v prostorih tega diska, ki je danes dom neke druge alternative, dogajali družbeni procesi, ki so se uresničili že čez nekaj let. Del teh procesov pa je še danes gradnja novih poslopij na conah, ki so dajale mestu dušo in tudi telo, če smo že pri odrešitelju.

Zame, vsaj malo pa tudi zate in Andreja, je bil FV v Vodnikovi ulici v Zgornji Šiški kraj, kjer sem uzrl svojega odrešitelja; takrat je bil to Sid Vicious, ki se je iz raja​ MTV pripeljal naravnost pod strop naše cerkve; bil je jezen, ciničen in odločen, da vse skupaj konča kar se da hitro in učinkovito. In je to tudi storil. S svojo pištolo, ki jo je izvlekel izza pasu, potem ko je odpel pankovsko priredbo zimzelenega hita My way Paula Anke, je postrelil nekaj najbolj vzhičenih oboževalcev, med drugimi svojo mamo, ki je sedela v prvi vrsti, nakar se je vrnil v svoj pankovski pekel. Sid je imel v času, ko je nastajal ta izjemen videospot, dvajset let in je nekaj tednov kasneje tudi sam umrl.

Mi pa smo še kar gledali v tisti televizor, na katerem so se izmenjevali spoti, ki jih je takrat začel predvajati MTV in so bili pravcate mojstrovine s svojimi zgodbami, nekakšnimi triminutnimi filmi. Vse skupaj je bilo del ponudbe bara​ Videobox, ki ga je vodila Anita.

Moja najljubša molitev je vedno znova prihajala iz ust Davida Bowieja, ki je posnel spot za komad Ashes To Ashes, s katerim smo se iz večera v večer spreminjali v prah in se vanj vračali:

Ain't got no money and I ain't got no hair

But I'm hoping to kick but the planet it's glowing

Ashes to ashes, funk to funky

We know Major Tom's a junkie.

* * *

Najin skupni prijatelj je rad ponavljal, da je danes dober dan za božanje mesta. In smo potem hodili z njim okrog, po cestah mesta, kot po nepregledni puščavi zapuščene kože naše edine ženske. In smo jo božali, da ne bi zaspala, ta Ljubljana naših bežnih nasmeškov, zavita v rdeč šal nesmisla, ki si ga znal ti tako oholo ponosno nositi, da so se ti umikali tudi najbolj omikani.

Železniška postaja je bila v zgodnjih osemdesetih prejšnjega stoletja nevaren kraj; pa ne zato, ker si lahko na njej zamudil vlak, tako kot recimo danes, ne, bila je nevarna zato, ker si lahko na njej zamudil življenje. In res smo ga nekateri kar naprej zamujali, midva recimo skorajda po voznem redu. Življenje pa nama seveda ni zamerilo, saj sva imela svoje poslanstvo: božanje mesta. Kako je že govoril Bubi: Ljubljana je ženska in če nočeš, da zaspi, jo moraš božati. Tako kot moraš božati tekst, ki ga pišeš, da ne zaspi, zato zdaj ropotam po tipkovnici, kot bi še vedno tipkal s tistim starim tipkalnim strojem, ki je preglasil celo same vlake, v enem svojih premnogih ljubljanskih stanovanj, nedaleč od štreke, ki sem jih tako kot ti menjal, kot bi bil tujec v lastnem mestu.

To počnem tudi zdaj, ko pišem o naju in odhajanju. In sem glasen, kot so bili glasni vlaki, ki smo jih naskakovali tam na sedmem peronu, sploh tiste nočne, z restavracijskim vagonom, v katerih smo se pretvarjali, da smo žejni potniki, ki ne morejo spati, in skakali z njih, še preden smo lahko plačali pivo ali konjak. Železniška je bila nevarna tudi zato, ker so te lahko na njej brez pravega razloga pretepli, kot so pretepli marsikaterega pankerja, dokler seveda nisi prišel ti, ki si pred mojimi očmi uprizoril pravcati boksarski spektakel. Tisti, ki si ga s svojimi natančnimi direkti peljal na kratek sprehod po tlakovcih prvega tira, se ni nikdar več spravil na nas.

Najin prijatelj Andrej Košak je na koncu nekrologa, posvečenega tebi, ki si prvi ujel vlak in se odpeljal nazaj, zapisal, da je s teboj odšel del Ljubljane, ki je nikoli več ne bo. In dodal, da je njegovo mesto danes bolj prazno, kot je bilo nekoč, čeprav ga preplavlja množica turistov. Kako boleče res je vse to.

Nekoč smo se poslavljali od vlakov, danes se poslavljamo od postaje, naše postaje, ki je vedno malce zamujala, da se je nam, ki smo jo božali do jutra, kot v tisti pesmi Lojzeta Krakarja, zdelo, da imamo še vedno nekaj časa in da bo življenje že še malo počakalo. Še sreča, Emil moj, da še nismo vedeli, da življenje ne čaka. In kmalu tudi vlaki ne bodo več čakali, tako kot smo mi čakali na njih, čeprav še vedno radi zamujajo. In ti veš, da vse zamuja, tudi smrt zamuja in ta mir, ta prekleti mir zamuja. Z neba pa padajo rože, težke bele rože namesto dežja. Ampak jebeš takšen praznik, ko moraš umreti, da ga lahko praznuješ.