Dolga tri leta, od tega skoraj dve tretjini v samici. Pred nasiljem zapornikov se je namreč branil s pestmi in bil za to v skladu s predpisi kaznovan z izolacijo. Browder je ves čas pripora vztrajal, da je nedolžen. Sčasoma se je izkazalo, da ima prav – priča ga je lažno obtožila. »Saj veste, vsi črnci so enaki.« Junija 2013 je sodišče naposled pravnomočno zavrglo vse obtožbe proti njemu in ga razglasilo za nedolžnega. A bistri in prizadevni 19-letnik, ki je bil za svoj šolski esej o trpljenju v zaporu ocenjen z najvišjo oceno, življenja na prostosti ni zmogel. Star komaj 22 let je storil samomor.
Browderjeva zgodba je eden od tragičnih vrhov (globaliziranega) ameriškega boja proti uličnemu kriminalu, v katerem sta dolga desetletja s krepitvijo policijske represije in zaostrovanjem kazni enako zavzeto sodelovala oba politična pola. Zavzemanje za varnost pač vedno prinese volilne točke, kar ve Donald Trump, ki se za drugi predsedniški mandat poteguje tudi z geslom »Naredimo Ameriko spet varno«.
Smrt nesrečnega mladeniča je sicer široko odmevala: samico za mladoletnike so v državi New York prepovedali, zloglasni zapor Rikers Island pa zaprli. Številni populistični, v jedru rasistični ukrepi, s katerimi oblasti obljubljajo »red in varnost«, prizadenejo pa predvsem ranljive skupine, so kajpak ostali. Za oblast so preveč mikavni, da bi se jim odrekla. Opozorila kriminologov in penologov, da s krepitvijo represije ni mogoče učinkovito reševati problemov, ki jih v jedru povzročata revščina in socialna izključenost, zato večinoma ostajajo preslišana. Kot kaže, tudi pri nas.
Predlog novele kazenskega zakonika, s katero bi krščanski demokrati v mladoletniški zapor pošiljali tudi 14-letnike, ki bi zagrešili kaznivo dejanje, za katero je zagrožena triletna zaporna kazen, se pravi napad na uradno osebo, nasilništvo, tatvino, vlom …, je natanko iz te ideološke moke – neučinkovit, brezvreden in nestrokoven. Z njim bi zavrteli le nov krog nasilja. Legalnega državnega in ilegalnega.
Ne gre dvomiti, da se krščanski demokrati zavedajo, da je njihov predlog strokovno bos, saj se niso potrudili, da bi ga opremili z verodostojnimi analizami in ugotovitvami. Stavijo pač na odmev, ki ga tovrstni populizem v njihovi volilni bazi ima. Na resnične stiske ljudi v jugovzhodni Sloveniji, upravičeno sitih obljub o tako imenovanih sistemskih ukrepih za reševanje težav, ki jim jih povzročajo Romi, se požvižgajo. Če bi jim bile mar, bi »romsko problematiko« lahko učinkovito reševali, ko so imeli v rokah škarje in platno. A Toninovi desničarji so tipični politikanti: problem z zanemarjanjem marginaliziranosti in socialne bede (so)ustvarijo, nato bi ga »reševali« z drakonskimi kaznimi.
Kako bi bilo treba reševati »romsko problematiko«, ki je v resnici slovenska problematika, pa je jasno že desetletja. Otroci morajo že zgodaj v vrtec in redno v šolo. Brez izjem. Znanka iz Anglije mi je nekoč omenila, da bi jih, če se do začetka šole ne bi vrnili s počitnic v tujini, na letališču pričakala policija … Da bodo uspešni, romski otroci potrebujejo usposobljene učitelje in več strokovne pomoči. Argument »še za naše jih ni dovolj, zdaj pa jih bomo za Rome plačevali«, preprosto ne sme zmagati. Potrebujejo tudi vodo iz pipe, da se bodo lahko zjutraj umili, in elektriko, da bodo lahko naredili domačo nalogo. Zakon o romski skupnosti daje državi tam, kjer lokalna skupnost problema z dovoljenji ne zna ali ne more rešiti sama, dovolj manevrskega prostora za ukrepanje. Odraslim pa je treba zagotoviti možnost zaposlitve: tudi s finančnimi spodbudami za delodajalce, če ne gre drugače. Praksa kaže, da tam, kjer je zaposlen vsaj eden v družini, otroci bolj pridno hodijo v šolo. In nenazadnje: policija in sodstvo naj opravita svoje delo. Za prekrške in kazniva dejanja morajo storilci odgovarjati. Brez izjeme. Če veljavni zakoni v praksi, ko gre za Rome, tega ne dopuščajo, jih je treba spremeniti. A ne tako, da bi za vse, kar smo kot družba storili narobe ali česar nismo storili, na predlagani »krščanski« način plačali romski otroci – žrtve bede, nasilja, napačnih zgledov pri odraščanju, pomanjkanja priložnosti za učenje in osebno rast, stigmatiziranosti in izključenosti iz širše skupnosti.
Tako kot Kaliefa Browderja lahko mladoletne Rome brez skrupulov obtožimo, zapremo, osamimo – in počakamo, da se vrnejo iz zapora s še večjimi težavami in preprekami za dostojno življenje v skupnosti. Lahko pa se opremimo s politično modrostjo in sobivanje z Romi urejamo s tisoč majhnimi, premišljenimi ukrepi, ob zavedanju, da bo za to pač potrebnih nekaj generacij. Strahovi in zamere so namreč obojestranski.
Tu in tam me obišče ena od rosno mladih romskih deklet z Roj. S sinkom v naročju poprosi za hrano in »kakšen kovanček«. Ker ne morem iz svoje kože, ji rada popridigam, da mora sina čim prej dati v vrtec. Zadnjič mi je dala misliti: »To si mi že rekla. Seveda ga bom dala. Tam bo srečen. Ampak a bodo lepo delali z njim?«
