To ni bila ena njegovih otroških želja, ampak sta mu jo v glavo vcepila indijska študenta medicine, ki ju je spoznal med potovanjem po Kirgiziji. V svoji domovini Maleziji so mu vrata fakultete ostala zaprta, ker njegovo srednješolsko spričevalo ni bilo najbolj bleščeče, dragih zasebnih fakultet pa si ni mogel privoščiti.

Slednjič se mu je uspelo vpisati na fakulteto na Filipinih, kjer niso imeli starostnih omejitev za študente, šolnino pa si je lahko privoščil. Ko je prvič prišel v predavalnico, so vsi njegovi sošolci mislili, da se jim je pridružil profesor. Snov zanj ni bila preprosta. Tudi spomin, sluh in vid so mu pešali, tako da je moral v študij vložiti precej več napora kot drugi.

»Mislil sem, da bi bilo po upokojitvi zabavno spet biti študent. Če bi lahko postal zdravnik, bi se morda lahko pridružil Zdravnikom brez meja ali pa vsaj poskrbel za svoje zdravje in zdravje družine v času upokojitve,« se motivov za študij medicine spominja danes 71-letni Toh Hong Keng.

Ko je po petih letih kot eden izmed najstarejših diplomantov medicine na svetu končal študij, je bil za njim čas vnovičnih študentskih let, v katerih profesorjev nikoli ni prosil za izjemo pri obveznostih zaradi svoje starosti.

»Če sanjate o tem, da bi postali zdravnik, lahko to postanete ne glede na svojo starost,« sporoča. Da bi lahko začel izvajati svoj novopridobljeni poklic, mora zdaj opraviti samo še enoletno prakso. Sam dvomi, da bo to res storil. Da je dobil diplomo zdravnika, mu pri teh letih povsem zadostuje.