Kmalu pa je šlo vse narobe. Motor čolna se je pokvaril, nato se je zlomilo še veslo. Padla je noč, morski tok jih je odnašal, nazaj niso mogli več. Po nekaj dneh niso več vedeli, kje so. Zaloga hrane – s seboj so imeli nekaj suhe hrane – je hitro pošla. Preživeli so tako, da so lovili ribe, čeprav ulov menda ni bil kaj prida, pili pa so deževnico, ki so jo zbirali na foliji. Pomagalo je tudi, da so imeli s sabo spalno vrečo iz kamelje dlake, čeprav je bila premočena, saj je večino časa deževalo. Posadko je brezizhodna situacija, v kateri so se znašli, vse bolj zdelovala, tako telesno kot psihično.

Po Mihailovem pripovedovanju je 49-letni brat Sergej postajal vse bolj zmeden in nasilen. Septembra je 15-letni nečak Ilja zaradi podhranjenosti in podhladitve umrl. Po nekaj dneh je umrl tudi Sergej. Mihail pa je, čeprav na robu življenjskih moči, vztrajal. Prejšnji teden so ribiči opazili samotni čoln sredi morja – kot se je pozneje izkazalo, približno tisoč kilometrov stran od kraja, kjer so se vkrcali – obvestili reševalce in ti so kmalu prišli po Mihaila. Zdaj je v bolnišnici v Magadanu in menda razmeroma dobro okreva. Izgubil je 50 kilogramov, polovico svoje prejšnje teže. Zdravniki domnevajo, da se lahko Mihail ravno svojim obilnim zalogam podkožne maščobe zahvali, da je tako dolgo preživel skoraj brez hrane.