Liberalno razpoloženi Američani si te dni postavljajo vprašanje, ki ga niso vajeni. »Ali znamo izvoliti Kamalo Harris za predsednico ZDA?« Negotovosti v politiki svoje države ne poznajo. To jih dela nervozne. Še bolj pa jih spravlja ob pamet dejstvo, da kakšne prav posebej mikavne alternative nimajo.
Ko naročajo kavo, so navajeni izbirati med dvajsetimi sortami s treh celin, vsaj desetimi možnostmi hladnega in toplega kravjega ali rastlinskega mleka ter petnajstimi možnimi in nekaj nemožnimi tehnikami priprave. Izbirajo lahko med 72 različnimi spoli in na policah najbolj običajnega supermarketa na njihovo izbiro čaka 200 organskih ali neorganskih izvedb ovsenih kosmičev. V politiki pa se morajo zadovoljiti s sintetičnim zvarkom iz vrečke, ki ima zelo predvidljiv okus in je na voljo v samo eni barvi. Letos bi skoraj moralo biti drugače.
Za hip se je zazdelo, da bo po bolečem slovesu predsednika demokratska konvencija, kjer demokratska stranka izbira svojega kandidata, kaj več od dobro izpeljane gledališke predstave, za katero je bil scenarij napisan že pred meseci. Da se bo pojavilo nekaj guvernerjev naprednih držav in se prerivalo za osrednje mesto na odru, delegati pa bodo svobodno izbirali med njimi. Nekaj demokracije v staroveško togi proceduri izbiranja predsednika Amerike bi bilo lepo gledati.
Biden je z odstopom od kandidature odprl prostor za sproščeno strankarsko prerekanje, ali naj politiko stranke določajo socialistke iz New Yorka, liberalke s srednjega zahoda, sintetična senatorka iz Kalifornije ali pistolerosi z juga. Poleg njih pa vse manjšine v političnem zavezništvu interesov, ki ji pravimo demokratska stranka. Nostalgiki so potihoma upali, da bodo ponovno videli ulične boje in oblake solzivca, ki so avgusta 1968 spremljali demokratsko konvencijo v Chicagu. Tudi takrat so volilno leto spremljali streli v politike. Aprila so ustrelili vodjo črnskega odpora proti rasizmu Martina Lutherja Kinga, junija pa demokratskega predsedniškega kandidata Roberta Kennedyja. Ameriška vojska je izgubljala vojno v Vietnamu. Konvencija se je odvila v popolnem kaosu, kandidat, ki so ga demokrati izbrali, pa je potem izgubil proti Richardu Nixonu. Kako mu je bilo ime, smo že pozabili.
Nič od tega ne bomo videli. Odhajajoči predsednik je v isti sapi kot svoj umik imenoval svojo podpredsednico za naslednico in stranka je disciplinirano stopila za njo, da pokaže enoten obraz. V nekaj dneh je imela zagotovljenih dovolj glasov elektorjev, da bo avgusta v Chicagu na konvenciji zadnji dan stopila na oder in med oblaki konfetov sprejela nominacijo. Rdeče-belo-modre zastave in ovacije.
Tožilka proti obsojenemu kriminalcu – kakšen dvoboj!
To bo znala narediti. Vendar je na levi spet stiska. Se bo nekdanja državna tožilka iz Kalifornije, ki je z ledenim nasmehom na obrazu v zapor pošiljala mlade ljudi, ki so se pregrešili z marihuano, znala stepsti z utrjeno trdnjavo patriarhata v politiki? Bo zdržala cinizem in posmeh gradbenika, ki komaj čaka, da na plan potegne vse svoje sovraštvo do žensk, potem ko je z dvignjeno pestjo že pohodil tekmeca iz svoje generacije? Boriti se bo treba proti politiku, ki je ravnokar preživel atentat s skoraj komičnim iztekom. Vendar je ob njem ležalo truplo in na prizoru razen njega ni bilo v resnici nič smešnega. Donald Trump še čaka tekmeca, ki ga bo prisilil, da z vso potrebno resnostjo definira parametre svoje politike, namesto da vratolomno krši pravila in že na začetku eliminira vse možnosti za običajno politično debato. To je edino, s čimer bi Trump lahko presenetil. S programom v petih točkah, ki bi ga znal urejeno braniti pred napadi nasprotnice. Z argumentacijo, ki se ne bi vrtela samo okrog tega, kako neverjeten zmagovalec je in kako veliki pogubljenci so vsi drugi s Kamalo Harris na čelu. Vse drugo smo že videli.
Trump je uspešno sprožil moderno vprašanje o smislu svetovne politike. »Kako je mogoče, da nekaj takega kot Trump resno grozi, da bo postalo predsednik Amerike?« Kaj v državi, ki nam je dala Michelle Obama, Normana Mailerja in Johnnyja Casha, res ne morejo najti nekoga, ki bi ga znal vreči z odra? Ali res ni nikogar, ki bi premogel zapeljivost Billa Clintona, etično držo Bernieja Sandersa in profesionalizem Taylor Swift? Ma, ne more Trump bolje obvladati veščin nastopanja od najbolj sofisticirane industrije zabave na svetu, kjer so vsi od režiserjev in igralcev do lučkarjev bolj ali manj demokrati. Vendar on ni sam in ne nastopa v praznem prostoru. Je na koncu verige državnikov, ki že tretje desetletje krčijo pot politiki, ki ji v pomanjkanju boljšega izraza rečemo populizem. Trumpova privlačnost ni naključje. Je seštevek politik, ki jih je oblikovalo nekaj generacij avtoritarno razpoloženih voditeljev velikih in malih svetov. Nekje bo treba postaviti galerijo strašnih, ki so z zlatimi ploščami tlakovali pot politiku, ki ima od vsega na svetu poleg sebe najraje zlato.
Politika 21. stoletja sodi nekam med Marvelove filmske nadaljevanke, Netflix in Disenyland. To smo razumeli povsem po svetu od Kranja, kjer se delajo norca iz evropskega parlamenta, do Papue Nove Gvineje, kjer zbijajo šale na račun zgodbic predsednika Joeja Bidna. Tako kot v filmu v politiki res ne smeš biti dolgočasen. Tega ni mogoče odpustiti. Vse drugo je mogoče preskočiti. Prvi med enakimi je to razumel Trump. Vendar ga od morebitnih tekmecev loči fantastična lastnost. Ne boji se biti strašen. Do sedaj se je pokazal strašen v besedah, našo polovico planeta pa zares skrbi, da je sposoben tudi strašnih dejanj. Poleg tega so Iluminati, svetovni kapital ali katera druga vladajoča planetarna zarota na njegovi strani. Ne more biti naključje, da dvoboj med Trumpom in Bidnom organizirajo tako, da najbolj izkušen ameriški politik v televizijski polemiki z diletantom izpade kot jecljajoč otrok, ki spravi svoje volilce v jok. Potem v sijajnem političnem atentatu zmagovalca dvoboja z jurišno puško ustrelijo v uhelj, da postane junak z ognjenim krstom za seboj. In potem, prvič v zgodovini človeštva, zaradi malenkostne programske napake po vsem svetu ugasnejo računalniki z operacijskimi sistemi levo usmerjenega šefa Microsofta. Joe Biden pa pred računalnikom, ki utripa z modrim ekranom, sestavlja besedilo, s katerim meče puško v koruzo.
Kje je tvoje mesto v galeriji
Je to lahko naključje? Seveda ne more biti naključje. Zarota, ki je omogočila Donalda Trumpa, se je gradila od prvega leta 21. stoletja. Da je postal samoumeven obraz svetovne politike, se je morala pred njim zvrstiti dolga galerija likov, ki so iz politike naredili spektakel brez vsebinskih ciljev in z gosto posejanimi teatraličnimi vložki.
Prvi se je političnega teatra na veliko spomnil gradbeni inženir po poreklu iz Jemna in stalnim prebivališčem v Savdski Arabiji. Osama bin Laden je od leta 1991 sestavljal načrt preoblikovanja sveta. Maščevati se je hotel za razžalitev svoje vere, ker je savdski kralj Fahd dovolil ameriški vojski, da skupaj s svojimi zavezniki iz Savdske Arabije prežene vojsko Sadama Huseina iz zasedenega Kuvajta. Poleg vseh drugih političnih razmislekov je bin Ladna prizadela predvsem groba kršitev Korana zaradi kraljeve osebne koristi. Legitimnost savdske kraljeve družine izhaja iz njihovega položaja zaščitnikov svetih mest Meke in Medine, ki jih ne sme braniti vojska nevernikov. Kralj Fahd se je bal, da ga bo Sadam pregnal s prestola, in je poklical na pomoč zavezništvo brezvercev. Zaradi politične represije v Savdski Arabiji bin Laden ni mogel do kraljeve družine in se je maščeval Ameriki. Investiral je v devetnajst najcenejših letalskih vozovnic, dostopen tečaj za pilote in dve škatli olfa nožev. Leta 2001 je organiziral spektakularen napad na Združene države Amerike. Nekaj deset tisoč dolarjev investicije se je vrnilo v bilijonih, ki so bili naslednjih deset let usmerjeni proti njemu. On je na začetku verige, ki je pripeljala do Trumpa na čelu republikanske stranke.
Leta 2001 je bilo prvo leto predsednika Amerike Georgea Busha mlajšega, ki je od januarja razmišljal, kaj naj počne v življenju. Najprej se je mislil politično in vojaško soočiti s Kitajsko, potem pa mu je v naročje padel 11. september. Že prvo noč je poslal rakete na Kabul, da si zapomnijo. Po izgonu iz Savdske Arabije in begunstvu v Sudanu je bin Laden našel zatočišče v Afganistanu. Potem pa je Bush poslal rangerje, marince in redno vojsko, da ga zvlečejo iz votline v Tora Bori. Videti je bilo lepo, vendar je Afganistan predstavljal velik problem. Bil je premajhen in preveč reven. Tam po ruski invaziji, državljanski vojni in talibanih ni bilo več kaj bombardirati.
Vojna se je potem vlekla dvajset let. Ni je vodil Bush ali njegovi nasledniki, ampak genialni, na eno oko slepi vojaški poveljnik mudžahedinov, spoštovan verski učenjak in uspešen revolucionar mula Mohamed Omar. On si zasluži tretje mesto v galeriji strašnih ob bin Ladnu in Bushu. Bin Ladna je potem našel Barack Obama in ga dal ubiti. Mulo Omarja so preganjali z bombniki, droni in specialnimi enotami. V postelji je umrl leta 2013 in ni dočakal kaotičnega umika ameriške vojske iz svoje države, v kateri je ponovno prišla na oblast bosonoga osvobodilna vojska talibanov. Ukaz za umik je nekoliko na slepo dal Joe Biden, ki je nase prevzel breme poraza Amerike v Afganistanu.
Bushu so v njegovih vojnah stali ob strani podpredsednik Dick Cheney, Richard Perle, Paul Wolfowitz in Donald Rumsfeld. Skupaj z britanskim premierjem Tonyjem Blairom so leta 2003 sanjali o nečem velikem. Vsi visijo v galeriji. Odločili so se, da zažgejo cel svet. Spomnili so se Iraka in Sadama Huseina. Idealna država za premikanje tankovskih divizij, njen vodja popoln sovražnik. Vojna proti orožju za množično uničevanje in terorizmu v Iraku je zvenela zelo privlačno. Imeli so dva problema. Irak ni imel orožja za množično uničevanje, Sadam Husein je sovražil bin Ladna in Al Kaido. Nobene zveze ni imel z 11. septembrom. Vojno so si izmislili in iz analiz obveščevalnih agencij naredili vohunsko fikcijo. Richard Perle je prispeval strategijo, Rumsfeld realizacijo, Tony Blair fantazijsko propagando britanskih obveščevalnih služb in versko blaznost svoje politične retorike.
Iraku je treba prinesti svobodo in demokracijo. Metoda je preprosta. Če udarijo na državo, uničijo njen politični razred, razdrejo ekonomijo, odpustijo državno upravo in ubijejo Sadama, si bodo Iračani morali izmisliti nekaj novega. Najbrž se bodo odločili za svobodo in demokracijo. Izšlo se je drugače. Šiitski del države je sklenil zavezništvo z Iranom, sunitski je izumil kalifat Abuja Bakra Al Bagdadija. Nekaj je iz Perlove strategije res nastalo. Američani so se po običajnih desetih letih vljudno umaknili. Za seboj pa so pustili strategijo, ki pravi, da je neubogljivo državo in njen narod treba raztreščiti kot trgovino s porcelanom in Evropski uniji pustiti, da pobira črepinje. Že pred njimi je s podobnimi idejami urejal svet izraelski premier Benjamin Netanjahu, ki se je takrat ravno moral umakniti z oblasti, da bi prišel nazaj z izkušnjo totalne vojne v Iraku med svojimi strateškimi usmeritvami. Danes jih v klasičnem slogu taktično uresničuje v Gazi in na Zahodnem bregu.
Tudi Abu Bakr Al Bagdadi ima svoj portret v galeriji. On je dobil oblast, ko mednarodno pravo ni imelo več nobene veljave. Njegov prispevek k svetovnemu redu in karieri Donalda Trumpa sodi v kontekst svobode izražanja. On se je spomnil, da država ne potrebuje novinarjev in njihovih medijev, ker lahko vse opravi sama. Njen voditelj osebno informira o vsem, kar morajo državljani vedeti. Njegov medijski oddelek je skozi družbena omrežja vsak dan slikal podobo kalifata, v katerem dobro vedno zmaga nad zlim. Vse lokalne medije je ukinil. Neodvisnim novinarjem, ki bi želeli videti še kaj drugega, je prepovedal vstop v državo. Če so jih zalotili na delu, so domačim in tujim odrezali glavo.
Strašni v velikem in malem
Idejo, da je mogoče svet spremeniti tako, da uničimo državo in se polastimo črepinj, je za njimi imela cela vrsta uglednih imen iz svetovne politike. Mladi Donald Trump se je pri njih naučil, da so novinarji sovražnik, država pa plen. Oboje je čez leta prišlo prav.
V istem času je Vladimir Putin v Rusiji začel odstranjevati liberalno državo, sestavljati ekipo lojalnih oligarhov, disciplinirati državljane in novinarje spreminjati v vladne govorce. Predsednik Rusije je postal nekaj več kot leto dni prej, preden je Bush postal predsednik Amerike. V Rusiji je delal enako kot Bush na Bližnjem vzhodu. Razbil je neubogljive republike in počakal, da pod njegovim modrim vodstvom zraste nova generacija zvestih podanikov. Na njegovi poti je bila presenetljiva samo ena stvar. Kako lahkotno in skoraj mimogrede je Putin v svoje roke nagrebel absolutno oblast v državi. Odstranjevanje političnih nasprotnikov poteka skoraj z eleganco komedij iz časov nemega filma. Nasprotniki letijo skozi okna bolnišnic, policijskih postaj in nebotičnikov. Padajo skupaj z letali, ki jih vozijo okoli, umirajo od mraza v sibirskih kazenskih kolonijah ali preprosto padajo pod streli. Ko je doma uredil stvari, je z isto strategijo tudi on začel osvajati Bližnji vzhod in od tam ves svet.
Takšni zgledi vlečejo. Ta druščina izvirnih politikov z začetka 21. stoletja je proizvedla celo generacijo bednih imitatorjev.
Leta 2001, ko je bil Laden rušil stolpnici v New Yorku, sta dvojčka Jaroslaw in Lech Kaczyński v Varšavi ustanovila stranko prava in pravice. Leta 2006 sta že bila prvi predsednik vlade, drugi predsednik države. S programom, ki je šel od prepovedi abortusa do eliminacije vsega, kar v državi lahko omejuje izvršno oblast. V več naskokih je enako na Madžarskem poskušal Viktor Orban, ki mu je leta 2010 dokončno uspelo postati predsednik vlade in se od tam nima nobenega namena umakniti. Okrog svojega položaja je zgradil obrambni zid kontroliranega enoumja in Madžarsko reformiral v neliberalno državo. Silvio Berlusconi je leta 2001 ponovno postal predsednik italijanske vlade. Že prej je v politiko vpeljal elegantno oblečeni populizem lastništva nad televizijskimi postajami, iz česar je izšel program centraliziranega nadzora nad mediji, ki ga danes izvaja predsednica vlade Giorgia Meloni. Med njimi je Matteo Salvini z imitiranjem Putina in Orbana pririnil do položaja notranjega ministra in legaliziral politiko sovraštva do tujcev in nekontrolirane retorike žalitev. Recep Tayyip Erdogan je po neuspešnem flirtanju z Evropsko unijo, ki je Turčijo zavrnila kot članico, prekinil vse tokove reformiranja države v politiko ničelne stopnje problemov s sosedi in svojo oblast organiziral po vzoru vojaških diktatur. Angela Merkel je enako dosegla z demokratičnimi metodami zvezne države v srcu EU. V resnici je vladala brez opozicije kot avtoritarna političarka.
Drugi so o čem tako veličastnem samo sanjali, vendar so prispevali svoje portrete v galerijo. Robert Fico na Slovaškem, Bojko Borisov v Bolgariji, Boris Johnson v Veliki Britaniji, Geert Wilders na Nizozemskem, George Simion v Romuniji, nesrečna Marine Le Pen v Franciji, že pozabljena Frauke Petry v Nemčiji, Sebastian Kurz v Avstriji, predsednik ukrajinske stranke Svoboda Oleh Tjahnibok, Aleksander Vučić v Srbiji, Milorad Dodik v Bosni. Beata Szydlo je bila predsednica poljske vlade samo dve leti, vendar je pustila nepozaben vtis. Vsi častni člani galerije strašnih.
Trump je nedvomno njihov kralj, vendar so vsi po vrsti vsaj inspiracija. Običajno ga opisujejo kot produkt specifično ameriške politične norosti. Bodimo pravični do evropske celine. Razcvet političnih figur z ekscentričnimi navadami in srednjeveškimi političnimi vrednotami je prav tako evropski kot ameriški fenomen.
Trump je nedvomno vrhunec mrtvoudnosti ameriškega političnega sistema. Vendar je našel ustrezno tekmico. Zdaj bo zares zanimivo videti, ali se Američani znajo v trenutku krize svoje demokracije mobilizirati in korigirati kurz. Z Billom Clintonom in Barackom Obamo so dvakrat znali ustaviti ofenzivo republikanske desnice, ki je fenomenalen napadalni stroj. Z Bidnom so asfaltirali pot republikanski ofenzivi razgradnje sistema navzkrižnega nadzora izvršne, zakonodajne in sodne oblasti, na katerem temelji ameriško razumevanje demokracije. Trump že ima na svoji strani vrhovno sodišče in pol parlamenta. Potrebuje še izvršno oblast in bo na enakem kot srbski predsednik Vučić. Nenadzorovani gospodar države. Na poti mu je samo Kamala Harris s težkim bremenom prve temnopolte ženske, ki je korak stran od Ovalne pisarne. To bi moral biti veličasten dvoboj. Kot državna tožilka je takšne, kot je Trump, v Kaliforniji pošiljala v zapor. Morda, morda pa je v galeriji strašnih eno prazno mesto rezervirano zanjo. Ampak, če hočeš viseti na zidu, moraš znati biti strašen. Trumpov portret zaradi preteklih dosežkov tam že visi.
