Vrsto let je delala kot dopisnica za Reuters, danes pa za številne tuje medije pripravlja analize o medijih, medijski svobodi, politiki in gospodarstvu. V Londonu je doktorirala iz medijskih študij z nalogo Sprememba iz socialističnega v marketinški medijski sistem v Sloveniji, o medijih pa razmišlja tudi v svoji zadnji knjigi, ki je te dni izšla v angleščini v Veliki Britaniji. V kratkem bo izdala še roman pri Kulturnem centru Maribor, saj je konec lanskega leta dobila nagrado zanj na anonimnem natečaju.

Ali lahko naša civilizacija preživi spremembe, ki jih povzročajo nove tehnologije, se sprašujete v knjigi, ki ste jo v soavtorstvu pravkar izdali pri založbi Cambridge Scholars Publishing. Je mogoče na kratko odgovoriti na to raziskovalno vprašanje?

Ne, ni mogoče na kratko odgovoriti in knjiga tudi ne ponuja dokončnih odgovorov. Ponuja pa pogled v to, kako se naša družba pred našimi očmi izjemno hitro spreminja zaradi novih tehnologij in kakšne posledice to lahko ima. Seveda je v eni sami knjigi nemogoče vse te spremembe in posledice zajeti, za mnoge posledice sploh niti ne vemo, kakšne bodo dolgoročno, kako bodo dolgoročno vplivale na družbo. Vprašanje je tudi, kako se bo družba nanje prilagodila in ali bodo demokratične družbe preživele v svoji sedanji obliki, ali bodo uspele obdržati demokracijo približno takšno, kot je sedaj.

Ukvarjali ste se s socialnimi omrežji, lažnimi novicami, pomanjkanjem preverjanja informacij in virov, lastnikov podatkov, s poenostavljanjem zgodb, spletnim oglaševanjem, aplikacijami … Kaj od tega je največja pretnja za družbo?

Knjigo sva pisali s kolegico, makroekonomistko Vesno Luković, in sama sem se pretežno posvetila medijskemu delu, ker izhajam iz sveta medijev. Novinarka sem že desetletja in se mi zdi grožnja tradicionalnim medijem, tradicionalnemu novinarskemu poročanju kar huda. Ko se je pojavil internet, smo nekako mislili, da se bo informiranost ljudi povečala. Kar vidimo desetletja po tem, je, da imamo ljudje na razpolago bistveno več informacij, vendar manj vemo, kaj se dejansko dogaja okoli nas, in manj se zavedamo možnih posledic. Ko sem bila še študentka, sem za slovenski časopis prevajala novico o tem, da se je v ZDA pojavila možnost interneta za splošno rabo, in takrat se je zdelo to neverjetno, pričakovali smo, kaj vse dobrega bo internet prinesel. Seveda je prinesel veliko dobrega, ampak tudi veliko slabega. Od tega, da so ljudje slabše informirani, da se pojavljajo lažne novice, ki dajo veliko možnosti za manipuliranje, do bolezenske zasvojenosti zaradi medijev, popolne odvisnosti od nove tehnologije. Pred dobrim tednom dni smo videli, kaj se je zgodilo - samo majhen odstotek računalnikov je bil prizadet, pa so obstala letališča, podjetja. Posledice so veliko širše, kot smo si jih pred desetletji predstavljali, mnogih pa, kot rečeno, še niti ne poznamo.

Je digitalna nepismenost oziroma nespretnost eden izmed ključnih razlogov za to, da so posledice novih tehnologij
tako hude?

Da, seveda. Mislili smo, da bo internet povečal enakost med ljudmi, dejansko pa razlike na nek način v določenih segmentih povečuje. Med ljudmi obstaja velika razlika, digitalni razkorak (digital divide). Nekateri imajo dober dostop do interneta in s tem veliko boljše možnosti v življenju kot tisti, ki dostopa nimajo ali pa interneta sploh ne znajo uporabljati in tudi nimajo perspektive, da bi ga lahko. S tem se razlika še bolj povečuje. Do razlik ne prihaja samo med posameznimi državami ali pa med posameznimi sloji, ampak je razlika tudi generacijska. Nekateri starejši ljudje na primer že sodobnega mobilnega bančništva ne morejo uporabljati, za njih je to prekomplicirano in nujno potrebujejo nekoga, po navadi so to otroci, da jim pomaga. Internet je v določenih segmentih družbo demokratiziral, žal pa jo v drugih še veliko bolj razslojil.

V eni izmed študij primerov v knjigi ste se ukvarjali z dezinformacijami ob začetku konflikta med Izraelom in Hamasom oktobra lani. Kaj ste ugotovili?

Ta primer ponazarja, kako težko se je boriti proti dezinformacijam. Predstavila sem pisma, ki jih je Evropska komisija oziroma evropski komisar naslovil na lastnike velikih spletnih platform, kot so X, bivši Twitter, Meta (Facebook) in Tiktok, v katerih jih opozarja, da način, kako podajajo informacije, ki jih drugi lahko objavljajo na njihovi platformi, ni v skladu z evropskim zakonom o digitalnih storitvah. Opozarja jih tudi, da naj se držijo tega zakona in da lahko plačajo kazen, če se ga ne bodo. V teh primerih se vidi, kako je to početje neuspešno. Odgovor so dobili preko X, češ, povejte, v katerih primerih je šlo za lažne informacije. Evropska komisija je prav zaradi tega že lansko leto svetovala svojim organom, naj prenehajo z vsem marketingom na platformi X in je tudi začela postopek proti platformi, ki naj bi pripeljal do odločitve, a te odločitve še ni. Gre za zelo veliko diskrepanco. To se je dogajalo oktobra 2023 in zaenkrat ni nobene rešitve. Boj proti lažnim informacijam je izjemno, izjemno težak in trd. Dolgoročno lahko pomaga boljše izobraževanje. Da ljudje znajo lažje prepoznati, katera informacija je lažna, da jih ne delijo, da se bolje znajdejo na internetu.

Mislite izobraževanje, ki bo vpeto v šolski kurikulum že v zgodnjih letih osnovne šole?

Ja, v kurikulumu. Naše izobraževanje bi morali prilagoditi. Kolikor imam sama vpogleda, izobraževanje še vedno temelji na podatkih. Otroci kopičijo razne letnice, razne podatke, v resnici pa bi se morali naučiti, kako priti do informacij, kako priti do podatkov. Osnovne seveda moraš imeti v glavi, da imaš pregled nad stvarmi, ni pa treba, da si zapomniš vsako letnico, veliko bolj važno je, da jo znaš poiskati, da znaš poiskati informacije, ki ti bodo pomagale razumeti, kaj se je zgodilo, zakaj se je zgodilo in kakšne so bile posledice. Digitalnega izobraževanja bi moralo biti bistveno več, moralo bi biti drugačno, prilagojeno izjemno hitrim spremembam. Seveda je to težko. V knjigi opozarjam, kako so informacije krožile v časih, ko je Krištof Kolumb odkril Ameriko. Za to nihče v Evropi ni vedel do naslednjega leta, zdaj pa se informacije širijo v stotinkah sekunde.

Zapisali ste tudi, da je bila Monica Lewinsky ena prvih žrtev moderne tehnologije.

Njena afera je izbruhnila ravno v času, ko se je ta diseminacija informacij bistveno pospešila in povečala. Nenadoma je šla novica po celem svetu, deset let prej se to ne bi zgodilo na takšen način - ne tako hitro in ne tako obsežno.

Na to danes opozarjajo tudi strokovnjaki v šolah, ko se različne oblike nasilja hitro razširijo. Če so nekdaj učenca zbadali ali zasmehovali, so vedeli samo v tistem razredu, danes lahko to spremlja tudi vsa država.

Drži. Problem je tudi, da se ljudje ne zavedajo, kaj se dogaja z njihovimi objavami in podatki na spletu. Četudi to velikokrat slišijo, se še vedno ne zavedajo, da ko je nekaj na spletu, tega praktično ne moreš več izbrisati. Lahko izbrišeš z osnovne platforme, pa bo ostalo še kje drugje. Če se nekdo potrudi, lahko o tebi izve zelo veliko informacij. Res pa je, da zelo veliko ljudi informacije o sebi prostodušno ponuja kar na svojih spletnih platformah. Znanstveniki so odkrili, da je mogoče tudi pri anonimnem zbiranju informacij s spletnih platform, ko te informacije križaš, izvedeti, kdo je kdo, kdo se s kom pogovarja, čeprav je zbiranje v osnovi anonimno. Vsakdo, ki kupi podatke, ki jih spletne platforme prodajajo na primer za potrebe marketinga ali v druge komercialne namene, lahko pride do ogromnega števila informacij, ki so v osnovi sicer anonimne. Če ima dovolj informacij, ki jih lahko križa med sabo, žal ta anonimnost ni več zagotovljena.

Vi niste aktivni na družbenih omrežjih, kajne?

Nisem, ker ne želim posredovati svetu toliko informacij o sebi. Kar naenkrat so te informacije dostopne vsem. Pogosto vidim pri znancih, prijateljih, da nekateri sicer uspešno zaklenejo svoje informacije, a problem še vedno ostane, saj jih lahko tisti, ki pa imajo dostop, potem še vedno širijo naprej. Nekateri pa informacij niti ne znajo zakleniti ali se zmotijo in po pomoti objavijo kakšne podatke, kakšna znana osebnost na primer po nesreči svojo telefonsko številko, ki jo je želela poslati samo določeni osebi preko platforme Facebook … Sama platforme uporabljam samo za to, da zbiram informacije, nikakor pa ne, da bi karkoli objavljala o sebi.

Kaj pa spletno bančništvo? V knjigi opozarjate na pasti in vedno več prevar, povezanih z uporabo spletnega bančništva.

Spletno bančništvo seveda uporabljam, drugače bi bilo življenje praktično zelo težko. Če ga ne uporabljaš, je bančništvo dražje in bolj komplicirano, ker sicer transakcij brez mobilne banke ali računalnika ne moreš narediti na hitro. Sem pa pri uporabi zelo previdna. Če slučajno dobim kakšen sumljiv e-mail od banke, ga ne odprem. Tudi vse člane družine opozorim, naj takšnih elektronskih sporočil ne odpirajo. V skrajnem primeru bi lahko poklicala tudi banko in preverila, ali so mi res oni poslali sporočilo. Za zdaj še nisem imela slabe izkušnje, ampak mislim, da je potrebna velika previdnost - treba je gledati, kdo je poslal mail, ali je naslov pošiljatelja pravi, ker veliko prevarantov spremeni samo eno črko v naslovu in tega na prvi pogled ne moreš opaziti. Vsekakor je na denar v spletni banki treba paziti prav tako ali še bolj, kot če bi ga imeli v denarnici v žepu.

Vse več je prevar, pri katerih v spletne račune vdirajo s pomočjo lažnih aplikacij, ki si jih lahko po pomoti namestimo na telefon.

Ogromno prevar je in je treba biti izjemno previden. Zelo važno je izobraževanje, da sploh odkriješ, kaj bi lahko bilo narobe, in da znaš morebitne zanke preveriti na spletu. Poznam ljudi, ki so bili prevarani preko raznih shem, ko jim je nekdo pisal in dobil od njih veliko denarja. Kasneje, ko so že nekaj denarja izgubili, so ugotovili, da bi, če bi prej preverili na spletu, lahko videli, da so drugi že pisali o takšnem ali podobnem primeru, in prej prepoznali, da gre za goljufijo.

Nekaj nasvetov je že mogoče izluščiti iz prejšnjih odgovorov. Pa vendar, kaj bi svetovali posameznikom, kako se dobro zaščititi?

Zelo važno je imeti sodobno zaščito na računalniku in na telefonu, zelo važno je preverjati naslove, biti pozoren, od kod je kaj prišlo. Vsakič, ko gre za plačilo, moramo biti izjemno pozorni. Ravno zdaj, ko pričakujem izvode nove knjige iz tujine in imam nekaj več opravka s carino, so me na pošti še posebej opozorili, naj raje pokličem in preverim, ali so mi res poslali račun s pošte, ker so zaznali več prevar, ko ljudje v imenu Pošte Slovenije rečejo, da je prišel paket in da je zanj treba plačati.

Kaj pa je še mogoče narediti na ravni Evropske unije, državnih in svetovnih politik, regulacij, strategij?

Evropska unija si pri tem zelo prizadeva. Že leta 2022 je sprejela zakon o digitalnih storitvah, pred nekaj meseci je sprejela zakon o svobodi medijev in zakon o umetni inteligenci. Zakon o svobodi medijev bo polno res zaživel šele prihodnje leto, zakon o umetni inteligenci pa šele leta 2026. EU se trudi, ampak glede na to, da ta dva zakona še nista povsem zaživela, ne moremo vedeti, ali bo v praksi kaj bolje. Načeloma je to korak v pravo smer, a veliko je odvisno od tega, kako bo to EU uspela uveljaviti v praksi. Z vsemi temi zakoni povečuje transparentnost, nadzor, uvaja tudi sankcije. Zakon o digitalnih storitvah za zdaj ne omogoča hitrega reagiranja na lažne novice. EU se lahko sicer obrne na dotično platformo, potem pa se začne postopek, kot že omenjeni proti platformi X, ki traja mesece. Lažna novica pa se je medtem razširila v nekaj sekundah po celem svetu.

Skoraj tri desetletja ste kot dopisnica delali tudi za Reuters. Kako ste tam preverjali informacije, skrbeli za to, da niste širili lažnih novic? Ste uporabljali kakšne protokole?

Seveda, mislim, da novinarstvo nujno potrebuje protokole. Prav tako mislim, da je novinarstvo na Reutersu, ki se zdaj imenuje Thomson Reuters, mogoče še vedno najboljše novinarstvo na svetu. Imeli smo jasna navodila in protokole. Karkoli si pisal, si moral preveriti pri vsaj dveh virih, ko si o nekom nekaj napisal, si ga moral tudi vprašati za komentar. Članek ni šel v objavo, dokler nisi vprašal za komentar in vsaj napisal, da oseba za komentar ni bila dosegljiva. V zadnjem času je bilo to vse večji problem, ker si za preverjanje, bodisi da si poslal mail ali poklical, porabil nekaj deset sekund. Pri novicah se je pa zelo mudilo. Tu nastane problem - ko ljudje vidijo novice, bodo prebrali tiste, ki pridejo prve, ne pa tistih, ki so najbolj preverjene! Reuters je imel takšne protokole, da ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi kakšna lažna informacija prišla skozi. Kakšna napaka že, sicer pa smo preverjali vire, preverjali smo pri več virih. Tudi če je nekdo nekaj objavil na spletnih omrežjih, na primer kakšen minister, si še preveril pri vladnih službah, ali je zapis res ministrov. Žal večina medijev takšnih protokolov nima, tudi zato, ker si jih časovno ne more privoščiti.

Kar smo lahko pred kratkim videli, ko se je kot požar razširila lažna vest, da je umrl Noam Chomsky.

Če je Reuters dobil takšno novico, je vedno napisal, od kod izvira, in jo potem začel preverjati, v tem primeru bi poklicali ženo ali osebo za stike z javnostmi in vprašali, ali informacija drži. Takoj ko si informacijo dobil, si članek nadgradil, napisal, kaj se je konkretno zgodilo ali pa da novica ni resnična. Žal, ko se lažna novica enkrat razširi, nimaš nobene garancije, da bo medij, ki je lažno novico pobral, to novico popravil, karkoli preveril. Zelo me moti, da vedno več medijev objavlja informacije brez navedbe vira, ker se veliko prepisuje. Gre za večplastno težavo, tudi zato, ker novinarsko delo ni cenjeno oziroma je cenjeno vedno manj, tudi zaradi digitalizacije. Novinarjev je vedno manj, dobro novinarstvo pa stane, dobro novinarstvo je pač treba plačati. Mnogo ljudi pa pričakuje, da so vse informacije zastonj. Dobre, preverjene informacije ne morejo biti povsem zastonj. V svoji karieri sem videla, kako smo na začetku tudi hoteli biti vedno prvi pri objavi novice, ampak nismo šteli stotink sekunde, na koncu pa smo jih in to je izjemen pritisk.

Je mogoče primerjati Reuters in slovensko novinarstvo?

Protokoli na Reutersu so bistveno bolj striktni, bistveno več se preverja in tudi bolj hiti z objavo novice, zato je primerjava težka.

Omenili ste nove tehnologije in njihove negativne vplive. Kaj pa so dobrega prinesle novinarstvu?

Denimo to, da si lahko s tiskovne konference takoj poslal novico v desk. Pravilo pri Reutersu je bilo, da če si bil sam, nisi mogel poslati novice kar na splet, ker moraš imeti še drugi par oči, ravno zato, ker ti drugače lahko kakšna napaka uide. To je bilo zelo pozitivno, ker so se novinarski kolegi pred obdobjem mobilnih telefonov na kakšnih večjih tiskovnih konferencah zapodili do stacionarnega telefona, in kdor je bil prvi ob njem, je prvi objavil novico. Z mobilnimi telefoni lahko veliko narediš hitreje, po drugi strani pa se je diktat hitrosti izjemno povečal, s tem pa pritisk na novinarje, da morajo objaviti novico, čeprav je še niso uspeli preveriti. Novica mora iti ven, če ne, si zamudil vse, imajo jo vsi drugi, ti pa nič. Na Reutersu smo, takoj ko smo pridobili dodatne informacije, novico nadgradili. Žal so lažne novice, ker so bolj nenavadne, bolj čudne, tudi bolj privlačne. Raziskave kažejo, ena je objavljena tudi v najini knjigi, da se lažne novice širijo hitreje od »pravih« novic. Če boste slišali nekaj izjemno nenavadnega, boste hitreje povedali prijateljem, kot bi jim sicer.

Kako ocenjujete stanje slovenskega novinarstva danes?

Stanje ni rožnato. Tradicionalni mediji, ne samo v Sloveniji, ampak po celem svetu, se niso uspeli prilagoditi novim tehnologijam. Njihova vloga v družbi se drastično zmanjšuje, še posebej, to tudi kažejo številke v knjigi, pri mlajših generacijah, ki tradicionalnih medijev sploh ne uporabljajo ali pa jih izjemno malo. Težava v medijih so finančna sredstva, težava je lastništvo, povezovanje, vedno manj je novinarjev, težava je prekarnost. Kako bo novinar, ki dela samo honorarno, lahko odkrival pomembno zgodbo, zaradi katere ga teoretično lahko nekdo tudi sodno preganja, kar se ne zgodi redko? Lažje se dela v skupini, če delaš večjo zadevo, je veliko lažje, če se z njo ukvarjata vsaj dva novinarja - eden morda ne bo mogel priti do kakšnega vira, drugi bo pa lahko.

Stanje novinarstva ni rožnato v vsem razvitem svetu, res pa je, da ima Slovenija zelo majhen trg in to je še dodatna težava. Medtem ko veliki mediji v večjih državah še vseeno nimajo tako izrazitih finančnih težav, ker imajo le veliko več naročnikov, je pri nas veliko medijev v finančnih težavah.

Rešitve? Kako naj država podpre medije, da se ne bodo okoristili zasebni lastniki in da politika ne bo imela prevelikega vpliva na neodvisnost? Nekateri razmišljajo o tretjinskih deležih države, zaposlenih
in zasebnih lastnikov.

Spomnimo se, da so v Sloveniji novinarji, zaposleni že bili lastniki po privatizaciji. Z grozo sem opazovala, kako je veliko zaposlenih prodalo svoje delnice, večinoma za nakupe nepremičnin ali pa kakšne druge naložbe. Zaposleni so že bili lastniki in očitno to ni bila rešitev, ker niso dovolj cenili teh delnic. Ko je prišlo do prevzemov, nisi imel več izbire, svoje delnice si moral prodati. Videla sem predlog, da bi država tiskanim medijem krila del stroškov za tiskanje in poštnino, to bi se mi zdelo v redu. Res pa je, da vsakič, ko država da denar, mora biti tudi nadzor dober, da se to ne izrodi in se potem s tem denarjem ne pokriva nekaj drugega, kar pa vemo, da se pri nas tudi lahko zgodi. Brez večjih finančnih težav po celem svetu so načeloma mediji, ki so v direktni ali pa posredni lasti države, vendar nekatere države tudi te medije ukinjajo. Biti sam na trgu in preživeti je za mnoge medije izjemno težko, ker obstaja tudi velika razdrobljenost medijev, tudi to se je zelo spremenilo v zadnjih desetletjih.

Kdo je kriv, da so mediji prišli tako daleč? Novodobne tehnologije, družbene spremembe … Vidite krivdo tudi pri novinarjih, v politiki?

Kot pišem v knjigi, gre za velike družbene spremembe, na katere se tradicionalni mediji niso uspeli prilagoditi. Vsak, ki bi lahko na to vplival, je na nek način kriv. Mislim, da bi medijem morala pomagati tudi država, kar sicer dela. Se pa potem tudi vsako leto problematizira, kdo dobi državni denar, kdo ne. Situacija je zelo težka.

Dolgoletni novinar Ervin Hladnik Milharčič je pred kratkim dejal, da je danes novinarstvo boljše, kot je bilo kadarkoli prej, ker je na voljo toliko informacij. Urednik Mladine Grega Repovž pa je prav tako pred kratkim pisal o tem, da novinarji niso več psi čuvaji, ampak hišni ljubljenčki, podrejeni elitam, kapitalu, pravim centrom moči. S katerim pogledom bi se bolj strinjali?

Mislim, da novinarstvo na splošno ni boljše, je pa morda določen del novinarstva res boljši, ker je več dostopa do informacij, ampak na splošno žal tega ne bi mogli reči. So pa mediji res pod velikim vplivom lastništva, lastništvo je žal tudi velikokrat netransparentno. To skuša EU s svojimi zakoni sicer urediti, bomo videli, kako ji bo uspelo. Lastništvo je, kot rečeno, velikokrat netransparentno, če je državno, pa vlade skušajo vplivati. Ne nujno direktno, a določen vpliv je. Če vlada oziroma parlament imenuje nadzornike, ne moreš reči, da gre za popolno neodvisnost. Lahko bi se v določeni meri strinjala z obema, se pa z nobeno od omenjenih tez ne strinjam v celoti. Če hočejo biti novinarji neodvisni, če hočejo dobro poročati, potrebujejo protokole, ki ne smejo biti odvisni od tega, kdo je lastnik, kdo jih financira.

Pa vidite kakšen svetel zgled, kje je novinarstvo še vedno v dobri kondiciji?
Koga vi spremljate, kdo je garant zanesljivosti interpretacije družbe za vas?

Zame Reuters, je pa to lahko tudi pristransko mišljenje, ker sem dolgo delala zanje. Spremljam pa veliko medijev. Danes ni dovolj, da spremljaš samo en medij, ravno zaradi vseh teh pritiskov - medij je odvisen od tega, kdo ga financira, od tega, kdo je lastnik. Za dobro sliko je treba pobrskati naokoli in spremljati več medijev.

Pomanjkanje denarja v medijih, prekarnost in vsi drugi negativni vidiki ... Opažate, da se to pozna tudi na kakovosti novinarskega dela?

Seveda. V tujini so pred leti vzpostavili spletne platforme, preko katerih lahko - ne vem, če kdo to počne tudi pri nas - najemajo novinarje. Novinar sploh nima pogodbe z organizacijo, za katero dela, pa gre tudi za večje, svetovno znane organizacije, ampak ima pogodbo, ki velja za vse, ki so na tej spletni platformi. Oprostite, a na takšen način je težko delati stvari, ki so lahko potencialno nevarne. Lahko računaš, da te bo organizacija zaščitila, ampak nimaš niti klasične pogodbe z njo. Kako bo nekdo lahko dobro delal, če se vsakič sproti dogovarja za vsak članek, če ne ve, ali bo lahko v tekočem mesecu sploh prišel do minimalne plače, ker se mora za članek dogovarjati, ga napisati, potem dobi plačano, ta plačila praviloma niso visoka. Že dogovarjanje za članek ti lahko vzame dan, dva, ki pa nista plačana.

Ob tem pa javnost pričakuje, da bodo novinarske vsebine zastonj. Zastonjkarska kultura se je zelo razširila. Pogosto tudi slišimo, da je vse, kar nekoga zanima, mogoče dobiti tudi na družbenih omrežjih. Kdo sploh še spremlja in ceni novinarje?

Podatki o tem so sicer omejeni, dejstvo pa je, da mlade generacije medijev ne spremljajo. To so najstniki, tisti, ki so stari do 25 let, morda celo več. Starejši še vedno spremljamo medije in jim tudi zaupamo. Naročnik je naročnik časopisa zato, ker mu zaupa. Naročnina na časopis ni poceni v primerjavi z nekaterimi drugimi stvarmi, ki so lahko tudi zelo poceni, in v primerjavi s tem, da lahko isto informacijo, sicer bistveno manj kakovostno, bistveno krajšo, dobiš zastonj na internetu. Najbolj me skrbi, ker večina mladih tradicionalnih medijev ne spremlja več. Vse informacije dobijo po drugih poteh, kar pa pomeni, da dobijo tudi veliko lažnih informacij. Prav tako imajo informacije na X-u določeno število znakov, ki jih je mogoče uporabiti, s tem pa se ne da razložiti kompleksnosti problema. Razložiš samo, kaj se je zgodilo, če nisi vešč, tega ne boš dobro naredil. Človek je potem odvisen od te kratke informacije. Seveda lahko išče še naprej, vendar je problem, da mu spletna omrežja ponujajo informacije, prilagojene njegovim iskanjem. Če ste iskali informacije o potovanju, vam bodo vse možne platforme ponujale informacije o potovanju v te kraje še več dni ali celo tednov. Ko iščeš, ti že iskalnik pove, kaj te zanima, če hočeš najti kaj po svoje, pa potrebuješ spet veliko časa. Lažje bi bilo odpreti časopis.

Vi se še ukvarjate z novinarstvom?

Se še. Delam za različne svetovne medije, ampak na nobenega nisem fiksno vezana. Kako se spreminja novinarska krajina, zelo dobro poznam iz svojih izkušenj. In ne gre na boljše.

Med drugim pripravljate politične in ekonomske analize za The Economist pa za Voice of America … Kaj jih običajno zanima? Kaj želijo, da pripravite?

Sodelujem z Economist Intelligence Unit, ki je del skupine The Economist. Vsakič posebej se dogovarjam, kaj želijo, da napišem. Zanima jih od tega, kdo bo zmagal na volitvah, do tega, kakšne spremembe lahko pričakujemo v politiki ali pa v gospodarstvu in podobno.

Tega dela še ne more opravljati
umetna inteligenca?

Ne, mislim tudi, da umetna inteligenca ne bo zmogla na ta način. Ima omejitve in novinarji bodo še vedno potrebni. Umetna inteligenca lahko do določene mere nadomesti naše delo, a ne povsem, sploh ne kompleksnih člankov.

Zakaj v težkih razmerah za
novinarje sploh še vztrajate?

Zaradi tega, ker imam ta poklic res rada in ker se mi zdi zanimivo, kako se stvari spreminjajo. Če se ne bi ukvarjala z novinarstvom, ne bi mogla napisati takšne knjige, kot sem jo, ker ne bi vedela, kaj se dogaja. Zaradi dolgoletnega vztrajanja pri tem delu lahko na lastni koži opazujem, kako hitro se stvari spreminjajo.

Kot mlada novinarka ste s svojo analizo ugotovili, da se je znani ekonomist zmotil pri napovedi oziroma nasvetu za nakupe stanovanj po Jazbinškovem zakonu. Danes je vprašanje nepremičninskega trga in stanovanj spet zelo aktualno. Ste delali kakšne analize mogoče na tem področju?

Zdaj nisem posebej spremljala nepremičninskega trga, sem pa prebrala, da vladajo na nepremičninskem trgu velike anomalije. Če podatek drži, ima več kot 30 odstotkov ljudi, ki v Ljubljani oddajajo stanovanje preko spletnih platform, kot sta Booking in Airbnb, v lasti šest nepremičnin ali več. Država ima te podatke in bi morala z mehkimi ukrepi poskrbeti, da se anomalije vsaj omilijo, a menim, da prepoved takšnega oddajanja ni prava rešitev.

Glede na to, da imate analize v malem prstu, kako dobro država vodi svoje finance in kako gospodarsko uspešna je Slovenija v zadnjem času?

Trenutni položaj v Sloveniji je ugoden, vendar pa me skrbi, kako bo v prihodnje. Povečanju plač v javnem sektorju bi gotovo morala slediti tudi večja učinkovitost v tem sektorju, sicer smo lahko hitro spet v težavah.

Kakšna bo slovenska družba oziroma država, slovensko novinarstvo čez deset let, v luči vsega tega, kar vse veste o vplivih novih tehnologij in gospodarski situaciji pri nas?

Skrbi me, skrbi me. Upam, da stanje ne bo takšno, kot se bojim, da bi lahko bilo. Sem kar pesimistična, ne le glede Slovenije, ampak tudi glede novinarstva v svetu. Gospodarska situacija ima določen vpliv na položaj medijev, a veliko večji vpliv imajo nove tehnologije in sposobnost ali nesposobnost prilagajanja nanje.