Misel Freda Charlesa Ikleja, da se »vsaka vojna mora končati« (to je tudi naslov njegove knjige, Columbia University Press, 2005), je popularna iztočnica prosvetljenih novodobnih mirovnikov. Vendar Iklejeva misel vsebuje tudi drugi del, da se mora končati tudi vsak mir. Vojna in mir sta dve stanji človeške družbe, kot nam v literarnem biseru Vojna in mir pripoveduje Lev Tolstoj.
Zgodovina nas uči, da je stanje vojne prevladujoče stanje človeške družbe. Najkrajša vojna v zgodovini je trajala borih 40 minut (Zanzibar in Velika Britanija leta 1896), najdaljša, rekonkvista, skoraj osem stoletij (711–1492 na Iberijskem polotoku). Generacije ljudi so se rodile in umrle v vojni in niso nikoli okusile miru. Bitka za mir je bila v zgodovini vsaj tako huda in zahtevna kot vojna sama. V literaturi, filozofiji, družbenih vedah imamo izrazito prevlado razmišljanj o vojni in ne o miru. Dve kapitalni deli izstopata: dva tisoč let stara kitajska Umetnost vojskovanja Sun Tzuja ter klasično evropsko delo iz obdobja napoleonskih vojn Carla von Clausewitza O vojni (1832). Ta nam razkriva, da je vojna zgolj nadaljevanje politike z drugimi, nasilnimi sredstvi. Zato so globalni miroborci v podrejenem položaju v odnosu do njihovih nasprotnikov, globalnih vojnoljubcev. Za lažje razumevanje, kako se iz vojne preide v mir, ne v svetu ideoloških konstruktov in teorij zarot, temveč racionalnega mišljenja in delovanja, v branje predlagam dve knjigi enakega naslova, Kako se vojne končajo avtorjev Dana Reiterja (Princeton University Press, 2009) in Gideona Rosa (Simon & Schuster, 2010).
Šesterica naših mirovniških zastavonoš se je še pred koncem Natovega vrha v Washingtonu srečala s predsednico državnega sveta Urško Klakočar Zupančič in ji prenesla zgražanje, protest in podobne indignacije do slovenske zunanje in varnostne politike nasploh, še posebno pa do Ukrajine, Nata in Gaze. »Ta dolina ni moja,« pravi mala Lotte v solzah ob koncu Štigličeve Doline miru. »Ta vojna (v Ukrajini) ni naša,« zapiše v apelu Proti vojnemu hujskaštvu in financiranju nove vojne še ena četica spoštljivih profesorjev in njihovih somišljenikov. Pove nam, da je to vojna imperialne kolonialne sile ZDA ter kolektivnega imperializma Zahoda, ki nas, neuke ovce, ki smo se dali premotiti njihovi propagandi in se podjarmili njihovim organizacijam (EU in Nato), nezadržno peha v vojno s Kitajsko.
Čigav je potem mir?
Takšne dikcije se moja generacija, ki je že pošteno zabredla v penzijo, spominja iz srednješolskih in študentskih dni. Tako so nam takrat naši družboslovni profesorji slikali sliko sveta. Vendar, roko na srce, so jo uravnotežili z nevarnostmi proletarskega internacionalizma Sovjetske zveze, na kar njihovi mlajši sledilci vztrajno pozabljajo, ko enako vehementno, zavzeto in prepričljivo ponavljajo te vsaj pol stoletja stare mantre. Če pristanemo na vprašanje, čigava je vojna, se ne moremo izogniti vprašanju, čigav je potem pa mir. Podoba sveta, po kateri je mir naš, vojna pa vaša, je enostavno prehuda simplifikacija. Mar nam ni Štiglic tega povedal že v Dolini miru?
Vrnimo se k von Clausewitzu in njegovim osnovam. Preskočimo poglavja, zakaj se vojna sploh začne, čeprav je to odločilnega pomena za razumevanje, kako jo končati. Za njeno končanje sta ključna dva elementa: njen konec in garancije miru. Vsaka vojna se konča ali absolutno ali relativno. Absolutni konec pomeni, da zmagovalka poraženo državo fizično uniči in izniči tako, da ne obstaja več kot priznani mednarodni subjekt. Enako absolutno eliminira tudi njeno vladajočo politično elito in vojsko. Relativni konec vojne pomeni, da nihče čisto ne zmaga, vendar tudi nihče ni popoln poraženec. Pat pozicija vodi v dolgotrajni tleči konflikt ne vojne ne miru, kjer obe strani čakata na priložnost, da »poravnata račune« za nazaj. Poražena država zadrži svojo državnost, vendar v spremenjeni, najpogosteje zmanjšani ozemeljski dimenziji in z drugačno (zmagovalki prijazno in/ali prijateljsko) politično konfiguracijo.
Takšen relativni konec vojne se zgodi, ko napadalčeva stran ugotovi, da je zaradi različnih razlogov absolutna zmaga nedosegljiva in se zadovolji z delnim uspehom oziroma bi cena doseganja absolutne zmage (v žrtvah, materialnem uničenju ali denarju) presegla samo vrednost zmage. Branilec pa sprejme takšen mir takrat, ko oceni, da bi v nadaljevanju utegnil doživeti absolutni poraz, ali ga v to prisilijo spremenjene notranje in zunanje okoliščine. Vendar pa ni nujno, da se vojna konča tako, da je zmagovalec v vojni tudi zmagovalec v miru, ki sledi. Šele mirovni proces je tisti, ki vojni rezultat prevede v diplomatsko mirnodobnega. Srbi se pogosto pritožujejo nad svojo usodo (upravičeno ali ne), da zmagujejo v vojnah in izgubljajo v miru. Vsaka vojna ima svojo ceno, ni pa nujno, da jo vsi obračunavajo v enaki »valuti«. Za ene so to lahko življenja, za druge denar, za tretje ozemlje. Na to pogosto pozabljajo strategi ekonomisti, kot je dr. Jože P. Damijan (Dnevnik, 19. julija), ki radi vse kvantificirajo. »Problem« so tisti, ki mir obračunavajo v nemerljivih dobrinah, kot so suverenost, svoboda, čast, demokracija in tako dalje. V primeru takšnih nesimetričnih vojn je njihov konec zelo težko doseči z barantanjem.
Dve različni vojni
Povojne garancije nacionalne varnosti so drugi ključni element mirovniške dinamike. Tako Putinova kot Netanjahujeva javna deklaracija ciljev vojn proti Ukrajini in proti Palestini kažeta, da želita oba končati vojno absolutno – z izničenjem države oziroma paradržave, njene vojske in političnega razreda. Vendar gre za dve različni vojni. Ukrajinska je simetrična, med dvema velikima, vendar neenako močnima državama. Vojna v Gazi je asimetrična, med državo in (para)državo asimetrične moči in posledično načina vojskovanja. Zaradi podpore in pomoči mednarodne skupnosti ter odpora Ukrajincev in Palestincev je absolutna zmaga vse težje dosegljiva, zato Putinu in Netanjahuju »grozi« relativni konec vojne. Glavna skrb pri takšnem razpletu je, poleg njune osebne usode, kako zagotoviti varnost Rusije in Izraela pred maščevanjem, revanšizmom ali terorizmom poražencev. Glavna skrb Zelenskega in Hamasa pa je, kako zagotoviti, da začasni/delni mir/premirje vojaško superiornih Rusije in Izraela ne bo zgolj premor za pripravo na novo, temeljitejšo agresijo za izničenje države, za doseganje končnih ciljev. Kakšne bi morale biti garancije, da se to ne bi zgodilo, in kdo jih lahko ponudi?
V primeru Rusije in Ukrajine imamo problem velikosti (površine, prebivalstva, vojska) v primeru Izraela in Palestincev pa ekstremnih politik ter (para)državnih institucij. Brez zelo konkretnih, realno izvedljivih ter politično kredibilnih rešitev problemov varnostnih zagotovil mirovnega dogovora mirovni sporazum ni mogoč. Če pa je vseeno sklenjen, zaradi takšne ali drugačne prisile ali obljube, je obsojen na propad ter obnovo sovražnosti.
Po velikih vojnah so mirovne konference oblikovale novo globalno/regionalno ureditev, ki je upoštevala novonastalo ravnotežje sil in s tem zagotovila daljša obdobja stabilnega miru in prosperitete. Tiste pa, ki jim ni uspelo realno upoštevati novonastalih odnosov v svetu, so proizvedle mir, ki ni bil kaj več kot premor in uvod v naslednjo vojno. Enaka usoda velja tudi za »mir s pomočjo sile«. Njegova dolgoživost se meri s časom delovanja prisile. Ko ta zaradi različnih vzrokov slabljenja varnostnih garancij popusti, se vojna najpogosteje vrne s ciljem, da dokonča neporavnane račune.
Čas intenzivnih laži
Glede pomena vojne in miru za človeško družbo ne gre izgubljati besed. Kdor ni za mir, je zrel za Polje ali podobne institucije za mentalno zdravje. Vojna in mir sta tako življenjsko pomembna, da so ciniki že zdavnaj ugotovili, da njihove usode ne gre prepuščati ne politikom ne vojakom, Luka Gabrijelčič pa v Delu (13. julija) ugotavlja, da je ne gre prepuščati niti mirovnikom. Še zlasti ne našim, za katere se za poimenovanje zateče k znameniti skovanki Hannah Arendt – banalnost zla, Žižek pa jim v Cukrarni (Indigo, 4. oktobra 2023) pravi leva bela garda.
Kot je že zdavnaj ugotavljal Otto von Bismarck, vojna je čas intenzivnih laži. Prebiti se skoznje do resnice je prvi nujni korak na mukotrpni poti iz vojne v mir. Ne v absolutni mir, ki pomeni smrt države in nesvobodo njenih državljanov, temveč v mir, ki bo zadosti pravičen in bo imel zadosti verodostojne garancije, da se agresor ne bo vrnil k agresiji, da dokonča nedokončano delo, poraženec pa ne k maščevanju za gorje in krivice, ki so mu bili storjeni. Z dejanskim razumevanjem kompleksnosti, zahtevnosti in posebnosti obeh vojn bi naši akademski mirovniki lahko z večjim odmerkom ponižnosti, samokritičnosti in objektivnosti ter z manj ideološkosti paradirali s svojimi mirovniškimi parolami in zahtevami.
