Drugi krog francoskih parlamentarnih volitev je pokazal, da je kratkoročno politična mobilizacija »proti« lahko uspešna in preseže pričakovanja. Slovenske izkušnje to potrjujejo. Včasih takšna mobilizacija ni uspešna, kot vidimo na Madžarskem. Če zmagovalci na volitvah ne uresničijo svojih obljub, nam izkušnje iz Francije, Nemčije, ZDA in mnogih drugih okolij kažejo, da se populistične, na identitetni politiki in nacionalizmu temelječe (politične) sile, proti katerim so mobilizirali volilce, dolgoročno krepijo.

Opažam, da se v kriznih časih (kot v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja ter zdaj) politični spekter premika na desno. Takrat ideologije, politični programi in agende skrajne desnice, ki na podlagi identitetnih politik opredeljuje »sovražnike«, postajajo sprejemljivi za tradicionalno desnico in politični center, čeprav (lahko) ogrožajo demokracijo. Da so posledice takih ideologij in politik lahko katastrofalne, kažejo izkušnje svetovnih vojn. V takšnih situacijah levico, ki je prej veljala za običajno, razglašajo za skrajno in ekstremistično. Radikalizirana retorika in politični diskurz politične »nasprotnike« razglašata za »sovražnike«.

Politika delitev

Politika v Sloveniji in globalno postaja v enaindvajsetem stoletju politika delitev in izključevanja, ki služi kapitalističnemu potrošništvu, lokalnim in globalnim elitam ter agresivnim nacionalizmom. S političnim marketingom se politiki z zamudo le odzivajo na aktualno dogajanje in ankete javnega mnenja. Nimajo dolgoročn(ejš)ih vizij (niti za čas do naslednjih volitev) in niso sposobni voditi. Parcialne rešitve, ki jih ponujajo, temeljijo na logiki, ideologijah, politikah in praksah, ki so ključne lokalne in globalne probleme in krize povzročili ali jih vsaj zaostrili. Zato teh problemov in kriz ne morejo razrešiti, ampak jih zaostrujejo. Ne znajo in/ali ne želijo razmišljati zunaj obstoječih okvirov. Politiki se sklicujejo na ekonomiste, ki jim služijo. Na podlagi njihovih nezanesljivih (teoretičnih) modelov in izračunov politiki razglašajo rast bruto nacionalnega produkta, stalno in neomejeno rast (kapitalističnega) gospodarstva za želene cilje in merilo uspeha.

Večina politikov in mnogi ekonomisti ne razumejo koncepta vključujočega, pravičnega, enakopravnega, zelenega in vzdržnega trajnostnega razvoja, ki je prijazen podnebju, okolju, naravi, družbi in človeku. Bolj sposobni in inteligentni politiki, bogati in gospodarstveniki ga zavračajo. Zavedajo se, da takšen razvoj ogroža njihove monopole. Državniki, ki so pred desetletji razmišljali dolgoročneje in so verjeli v skupno dobro, bi prve razglasili za nesposobne politikante, druge pa za nevarne prevarante.

V globaliziranem potrošniškem svetu se ljudje odločajo na podlagi privlačnosti polminutnih reklamnih spotov. To velja tudi za politiko. Politična propaganda, s katero politiki poskušajo pritegniti pozornost in glasove potencialnih volilcev, postaja vse dražja. Tisti brez sredstev težje uspejo na volitvah in sodelujejo v političnih procesih. Populistični politiki s politično propagando mobilizirajo sledilce, predvsem svoje »vernike«, ki se ne sprašujejo o morebitnih negativnih ali celo katastrofalnih posledicah njihovih politik in dejanj. Delitve, politike delitev in izključevanje »drugih in drugačnih« jim koristijo.

Vendar verjamem, da nas precej (mogoče celo večina) razmišlja drugače. Zavedamo se svoje odgovornosti za posledice naših (preteklih, sedanjih in prihodnjih) dejanj. Skrbi nas, kakšen svet bomo zapustili prihodnjim generacijam in kakšna bo prihodnost našega planeta in življenja na njem. Opozarjamo, da globalno potrošništvo in kapitalizem, ki terja stalno in neomejeno gospodarsko rast, poglabljata podnebne, okoljske in družbene probleme in krize. Zato se zavzemamo za poglobljeno razpravo o prihodnjem vzdržnem in trajnostnem zelenem razvoju v Sloveniji, Evropi in globalno. Pripravljeni smo se potruditi za tak razvoj in tudi »plavati proti toku«. Znanost ugotavlja, da bodo imeli primerjalno prednost tisti, ki se prej lotijo (raz)reševanja podnebnih, okoljskih in družbenih problemov in kriz. Že majhni in lokalni ukrepi kratkoročno prispevajo k izboljšanju stanja lokalno, seštevki lokalnih prispevkov pa k dolgoročnejšemu izboljšanju stanja ali vsaj počasnejšemu poglabljanju problemov in kriz globalno.

Predlagam, da v Sloveniji takoj razglasimo podnebno in okoljsko krizo, ne glede na to, kako se bodo (reševanja) problemov lotili drugi. Izhodišče in temelj nove družbene pogodbe mora postati vključujoč, pravičen, enakopraven, solidaren, uravnotežen, zelen, vzdržen in trajnostni, podnebju, okolju, naravi, družbi in človeku prijazen razvoj, ki upošteva vse podnebne, okoljske, naravne, družbene in individualne pogoje, vire in omejitve. To terja »odrast«, kratkoročno odrekanje in zategovanje pasu, drugačno razmišljanje in vrednote, ki gradijo na skupnem dobru. Vendar takšno transformacijo lahko uresničimo na človeku prijazen način, ki izboljšuje kakovost življenja. Že naši predhodniki so razumeli, da so prizadevanja za (osebno in skupno) srečo in boljše življenje pomembnejša od lastnine, premoženja in profita.

Vzdržen trajnostni razvoj

Danes kakovostno življenje ni mogoče brez ustrezne družbene infrastrukture. Ta poleg obrambe, vzdrževanja javnega reda in miru, prometne, komunalne in energetske infrastrukture vključuje državni in javni sektor ter državo blaginje, kamor poleg državne birokracije sodijo zdravstvo, vzgoja in izobraževanje, socialna in pokojninska varnost ter trajnostna oskrba (tako imenovane družbene dejavnosti). Tarnanje zasebnega sektorja, nekaterih gospodarstvenikov in ekonomistov, da družbena infrastruktura predstavlja nepotrebno porabo, za katero preveč prispevamo davkoplačevalci in »produktivno« gospodarstvo, je problematično. Analize kažejo, da družbeno infrastrukturo in njene storitve, brez katerih ne moreta uspešno delovati, najbolj rabita in izkoriščata gospodarstvo in zasebni sektor, ki za to pogosto ne plačata pravične cene. Z davki in drugimi dajatvami »običajni davkoplačevalci« prispevamo precej več kot premožni (če primerjamo delež teh prispevkov s premoženjem in dohodki). Zato se po svetu in v Sloveniji premoženjske razlike hitro povečujejo.

Za družbeno infrastrukturo, storitve javnega in državnega sektorja moramo vsi pravično prispevati. Upoštevaje načela enakopravnosti, pravičnosti in solidarnosti morajo tisti, ki jih več in bolj (u)porabljajo ter imajo več, prispevati bistveno več. Družbena pogodba mora opredeliti, kaj in koliko rabimo in si lahko privoščimo, koliko smo za to pripravljeni prispevati, pa tudi kako družbeno infrastrukturo in njene storitve lahko odgovorno, racionalno in učinkovito organiziramo, upravljamo in razvijamo.

Vzdržen trajnostni razvoj terja, da gospodarstvo, zasebni sektor in posamezniki plačamo pravično ceno za vse vire in storitve, ki jih uporabljamo in trošimo. To velja tudi za podnebne, okoljske in družbene škode, ki jih s svojim delovanjem, ravnanjem in načinom življenja povzročamo. Analize kažejo, da gospodarstvo (vključno s kmetijstvom) in premožni s svojim delovanjem in načinom življenja povzročajo nekajkrat večje škode in stroške kot tisti s povprečnimi dohodki. Vemo, da je razviti svet kumulativno povzročil veliko več stroškov in škod kot svetovni jug in manj razviti. Različne gospodarske dejavnosti in subjekti ter bogati so pogosto s svojimi podnebnimi, okoljskimi, naravnimi in družbenimi odtisi povzročili precej več škode, kot znašajo vsi njihovi dohodki in premoženje. Racionalno in pravično bi bilo, da takoj nehajo s svojim škodljivim delovanjem, vse njihovo premoženje in dohodki pa se zaplenijo za plačilo (kar največjega deleža realnih) odškodnin za njihove škodljive odtise.

Upoštevaje pomen družbene infrastrukture, javnega in državnega sektorja, njihovih funkcij in storitev ter zaposlenih, ki so ključni za uspešno in učinkovito izvajanje teh funkcij in storitev, bi morali biti javni in državni uslužbenci ustrezno in pravično plačani. Zaposleni za polni delovni čas morajo zaslužiti plačo, ki omogoča dostojno preživetje posamezniku oziroma (z otroškimi dodatki) enostarševski družini. Če smo solidarni in bogastvo pravično razdelimo, je Slovenija za to dovolj bogata. Menim, da bi bilo pravično razmerje med najnižjimi in najvišjimi plačami v javnem in državnem sektorju 1:5, izjemoma 1:6 za nosilce najvišjih družbenih in političnih ter sodniških funkcij, pa tudi za menedžerje in vodilne delavce v javnem sektorju, zdravnike specialiste z najvišjo izobrazbo, znanstvenike in raziskovalce ter druge zaposlene v javnem sektorju z najvišjo izobrazbo in nazivi, upoštevaje njihove reference in izjemne rezultate. Predlagam, da bi bile minimalne plače neobdavčene, presežek nad njimi pa bi bil (razen dodatkov za deficitarne poklice in nagrad za uspešnejše delo) obdavčen progresivno.

Privlačnost delovnih mest v javnem in državnem sektorju, za katera primanjkuje kandidatov (na primer družinski in splošni zdravniki, radiologi, anesteziologi, medicinske sestre, negovalke, usposobljeni oskrbovalci na domu, učitelji …), lahko povečamo, če zaposlenim in kandidatom ponudimo do 20 odstotkov višje plače kot za primerljiva delovna mesta, dodatne davčne olajšave, štiridnevni tednik, hitrejše napredovanje, dodatno (strokovno) izobraževanje in usposabljanje ter kadrovska neprofitna najemna stanovanja, kadar so ta na voljo.

Zaposleni v javnem sektorju, ki bistveno presegajo obseg in kakovost dela ostalih, bi skladno z zakonodajo kot spodbudo in izjemno nagrado, ki bi jo dobilo največ 20–30 odstotkov zaposlenih, lahko zaslužili 10–40 odstotkov višje plače. Obseg dela in standarde kakovosti za posamezne poklice bi določile primerjalne študije situacij in praks v svetu, upoštevaje situacijo in potrebe v Sloveniji, ne pa zaposleni sami (kot je predlagal Fides).

Najnižja plača je minimalna plača

Za povečanje števila kandidatov za deficitarne poklice v javnem in državnem sektorju bi morali povečati vpis, reformirati študij in (vsaj začasno z dodatnim angažmajem obstoječih in usposabljanjem novih kadrov) uvesti dvoizmensko izobraževanje. Predlagam, da bi v vpisnih kvotah vsaj 40 odstotkov razpisanih študijskih mest za poklice v medicini, zdravstvu, vzgoji in izobraževanju, socialnem delu in trajnostni oskrbi, ki terjajo solidarnost in čut za sočloveka, rezervirali za kandidate, ki so se kot osnovnošolci in srednješolci izkazali s prostovoljstvom in skrbjo za druge ter izpolnjujejo določene standarde učnega uspeha, čeprav nimajo najvišjih ocen in točk. Ker bodo ti ukrepi delovali šele čez nekaj let, jih moramo uveljaviti čim prej.

Plače in razmerja med njimi v zasebnem sektorju socialni partnerji določajo s kolektivnim pogajanjem. Menim, da mora zakon zagotoviti, da tudi v tem sektorju najnižja plača za polni delovni čas ni nižja od minimalne plače.

Za uveljavitev vključujočega vzdržnega trajnostnega razvoja bo ključen družbeni dogovor o davkih in davčnih obveznostih delodajalcev in zaposlenih ter o obdavčitvi premoženja. Obdavčitev mora temeljiti na načelih enakopravnosti, pravičnosti in solidarnosti. Za obdavčitev premoženja predlagam minimalno obdavčitev skupnega premoženja posameznika, ki ne presega desetkratnika povprečnega dohodka zaposlenega v javnem sektorju v življenju. Večje premoženje naj bo obdavčeno progresivno, progresija pa naj bo znatna.

Da bi pospešili prehod, predlagam, da dohodki in premoženje, ki jih posameznik vlaga v preobrazbo in uresničevanje sprejete strategije vključujočega vzdržnega trajnostnega razvoja, izboljševanje družbenega standarda, varovanje, ohranjanje in izboljševanje okolja in narave, raziskovanje in razvoj ter v povečanje solastniških deležev zaposlenih, niso obdavčeni.

Pomembna vsebina nove družbene pogodbe morata biti reformiranje in racionaliziranje političnega sistema in procesov demokratičnega odločanja, ki bi spodbujala in krepila sodelovanje ljudi in njihov vpliv na sprejete odločitve in politike. Izhodišča ustavne reforme sem že predstavil v svojih prispevkih v Objektivu. Ključni so predlogi za povečanje vpliva volilcev na izvolitev poslancev in predstavnikov v telesih lokalne samouprave, reformiranje in racionalizacijo zakonodajnega telesa, ustavnega sodišča in lokalne samouprave ter za oblikovanje pokrajin kot druge stopnje lokalne samouprave. Za preseganje delitev in polarizacij, ki jih poudarjajo politike delitve, predlagam reformo izvršilne veje oblasti. Ustava naj določi, da vlado sestavljajo stranke in liste, izvoljene v parlament. Stranke, ki sodelujejo v vladi, z dogovorom določijo razdelitev resorjev, predsednika vlade pa izmed članov vlade izvoli parlament z večino poslancev. Tako bi bile stranke prisiljene sodelovati, saj bi se morale poenotiti pri sprejemanju in izvajanju politik, za sprejete politike in njihovo izvajanje pa bi tudi prevzele odgovornost. Zato bi bilo v interesu sleherne stranke, da za ministre predlaga kandidate, ki so vrhunski strokovnjaki na svojih področjih in so sposobni dobrega sodelovanja s preostalimi člani vlade (ne glede na njihovo politično in ideološko usmerjenost), saj bi tako povečale možnosti za svoj volilni uspeh na naslednjih volitvah.

Prof. dr. MITJA ŽAGAR je znanstveni svetnik na Inštitutu za narodnostna vprašanja in redni profesor na Univerzi v Ljubljani in Univerzi na Primorskem ter na Novi univerzi.