Justin Friedman je poklicni diplomat na zunanjem ministrstvu ZDA z 29-letnim stažem. Zaseda položaj višjega svetovalca za komercialno konkurenčnost v jedrski energiji pri ameriškem zunanjem ministrstvu. Pristojen je za razvoj strategij za podporo projektom civilne rabe jedrske energije.

Njegova prva diplomatska služba je bila v Ukrajini, na Hrvaškem je služboval med letoma 2003 in 2006, tedaj je prvič obiskal tudi Slovenijo. Z energetsko politiko se je prvič srečal v Azerbajdžanu, kjer je leta 2021 sodeloval pri vzpostavitvi nafto- in plinovoda do Turčije. »S tem projektom smo našim evropskim zaveznikom zagotovili kritično energetsko varnost,« je ponosen. Kasneje je v Bolgariji med drugim pomagal ameriški korporaciji Westinghouse pri licenciranju goriva za jedrska reaktorja, ki sta se prej napajala z ruskim gorivom.

Justin Friedman tretje leto zaseda položaj višjega svetovalca za komercialno konkurenčnost v jedrski energiji. »Ukvarjam se z zanesljivostjo globalne oskrbe z jedrsko energijo in pomagam državam, ki želijo tudi s pomočjo jedrske energije razogljičiti svojo oskrbo z energijo ter doseči varno in stabilno delovanje elektroenergetskega omrežja,« je opisal svoje delovanje. Julija je Slovenijo v tej funkciji obiskal tretjič. Sestankoval je s predstavniki vlade, ministrstva za okolje, podnebje in energijo ter z vodstvom podjetja Gen Energija. V Sloveniji je prostor za novo 1100-megavatno jedrsko elektrarno v Krškem in tudi za male jedrske reaktorje, na primer na območju Termoelektrarne Šoštanj, je prepričan Američan.

Ali lahko nekoliko bolje pojasnite svojo vlogo? Ali kot državni uradnik sodelujete pri promociji jedrskega izvoza ZDA?

Ne maram uporabljati besede promocija, a to je del tega, kar počnem. Kadar se neka država zanima za jedrsko energijo, je moja vloga najti odgovore na politična vprašanja in zagotoviti odgovorno sodelovanje. Zagotavljam, da se jedrska energija razvija v skladu z najvišjimi varnostnimi standardi in v skladu z načeli neširjenja jedrskega orožja. To je moje temeljno poslanstvo. Države so zaradi podnebnih sprememb zelo zainteresirane za brezogljično energijo, zato je jedrska energija dobila nov zalet. Povsod, kjer se pojavi zanimanje za jedrsko energijo, pa naj bo to v izkušeni državi, kot je Slovenija, ali državi novinki, kot so nekatere vaše sosede, jim skušam pomagati.

V žarišču vašega slovenskega obiska sta Nuklearna elektrarna Krško in načrt zgraditve drugega bloka jedrske elektrarne, JEK2.

Krško je čudovit primer partnerstva med ZDA in Slovenijo, ki sega še v čas Jugoslavije, ko je tedanje državno vodstvo sprejelo pametno poslovno odločitev, da nabavi takrat najboljšo razpoložljivo reaktorsko tehnologijo. Reaktor se je izkazal za varnega in zelo gospodarnega, Slovenija je z njim zbrala več kot 40 let odličnih izkušenj. Ker Slovenija razmišlja tudi o drugem reaktorju v Krškem, sem se z vlado in podjetji pogovarjal o tem, kako lahko ameriška podjetja sodelujejo pri tem projektu.

»Slovenska stran je sogovorniku sporočila, da Republika Slovenija v tej fazi še ni pripravljena sprejemati zavezujočih dogovorov oziroma odločitev o gradnji oziroma tehnologiji,« se je glasilo uradno sporočilo vlade po vašem lanskem obisku. Kolikokrat bomo še prebrali takšno izjavo?

Ne morem odgovarjati v imenu slovenske vlade. Lahko rečem, da smo tokrat imeli zelo konstruktivne in pozitivne pogovore s predstavniki vlade in podjetja Gen Energija. Nočem prehitevati referenduma, ki naj bi se zgodil novembra, vendar če se bodo prebivalci Slovenije odločili za širitev jedrske energije, bomo z roko v roki sodelovali s pristojnimi v Sloveniji.

Katere države poleg Slovenije
boste še obiskali na tej turneji?

Švedsko, Finsko, Turčijo in Kazahstan. Cilji so povsod enaki. Našim partnerjem pomagam pri razvoju jedrske energije.

Obiska Madžarske ne bo na dnevnem redu?

Ne. Madžarsko sem že obiskal in so zelo zainteresirani za razvoj svoje jedrske energije.

To drži, vendar z rusko tehnologijo.

To je projekt PACS-2, ki ima svoje izzive. Komentiral ga ne bom. Madžarsko, enako kot številne druge države, zanimajo tudi tako imenovani mali modularni reaktorji.

V primeru, da se bo Slovenija odločila za projekt JEK2, se bo odvil hud konkurenčni boj za pridobitev posla. V tujini smo že doživeli, da so se konkurenti odločili za sodelovanje, denimo pri gradnji tretjega in četrtega bloka romunske jedrske elektrarne Cernavoda. Tam projekt poteka v sodelovanju med kanadskimi in francoskimi podjetji. Je takšno partnerstvo mogoče tudi za Krško? Ali bo ameriški Westinghouse sam kandidiral za državno naročilo?

To je vprašanje, ki bi ga morali zastaviti slovenski vladi. Njihova odločitev je, koga bodo izbrali za partnerja in kako se bodo lotili izbire tehnologije. Moja vloga je edinole seznaniti pristojne s priložnostmi za sodelovanje z ameriškimi podjetji.

Se strinjam, vendar je vendarle odločitev Westinghousa, kakšno ponudbo bo oddal. V Romuniji tekmeci sodelujejo.

V Romuniji potekata dva različna projekta, eden je dokončanje reaktorjev Cernavoda, vključno z obnovo obstoječih reaktorjev. Gre za kanadsko tehnologijo, vendar so ameriška podjetja že od začetka sodelovala pri njenem razvoju in bodo sodelovala tudi v prihodnje. Drugi projekt v Romuniji, za katerega upamo, da bomo v kratkem objavili nekaj razveseljivih obvestil, je gradnja malega modularnega reaktorja v mestu Doicesti, ki naj bi nadomestil ustavljeno elektrarno na premog, v kombinaciji s solarno elektrarno. Pri tem projektu so izbrali tehnologijo ameriškega podjetja, ki sodeluje s korejskimi in francoskimi podjetji. Na splošno: četudi ima projekt »ameriški« predznak, pri njem običajno sodeluje mednarodni konzorcij.

Ali bi lahko ponudniki, ki bi konkurirali za projekt JEK2, izboljšali svojo konkurenčno prednost s sočasno ponudbo razrešitve vprašanja dolgotrajnega odlaganja izrabljenega radioaktivnega goriva?

Vaše vprašanje moram razčleniti. Obstajajo konkurenčni ponudniki, ki bodo ponujali najboljšo vrednost za predlagano ceno. In potem je tu še vprašanje dolgoročnega odlaganja izrabljenega goriva.

Naj konkurenti to ponudijo v paketu
in ubijejo dve muhi na en mah.

Številne države se zdaj spopadajo z enako težavo, ki ni niti ekonomski niti fizikalni izziv. Gre predvsem za politični izziv. V Združenih državah smo imeli težave z njim. Imeli smo objekt, ki je bil v veliki meri dokončan, vendar smo se šele pozno v postopku začeli posvetovati z lokalnimi skupnostmi, kjer naj bi bilo odlagališče umeščeno. Ugotovili smo, da moramo temeljito premisliti, kako naj nadaljujemo tovrstni projekt. Posvetovanje z lokalno skupnostjo je namreč ključno. Če razumejo tehnologijo in gospodarsko priložnost, ki jo takšno odlagališče prinaša, je podporo lažje pridobiti. Na Finskem sem obiskal trajno odlagališče, ki leži na otoku Olkiluoto.

Finska je sploh prva država, ki bo uredila trajno odlagališče odpadkov jedrskega goriva.

Odlagališče je v globini 400 metrov vkopano v trdno skalo. Opravili so neverjetno delo pri razvoju objekta, ki je že odplačan, saj so ga financirali z denarjem iz posebnega sklada, v katerega so vseskozi vplačevali operaterji jedrske elektrarne. V skladu je tudi dovolj sredstev za 80 let delovanja odlagališča. Iz finske rešitve se lahko zelo veliko naučimo in poiščemo najboljšo pot naprej za reševanje teh vprašanj.

Vaša prva diplomatska naloga je bila v Ukrajini. Kako napredujejo naložbeni načrti ZDA v jedrski sektor Ukrajine po ruskem napadu?

Usoda Ukrajine se me je zelo dotaknila in z mislimi sem pri vseh svojih ukrajinskih prijateljih, ki se soočajo s tem grozljivim, neizzvanim napadom Rusije. Pred njim smo z našimi ukrajinskimi partnerji sodelovali pri razvoju demonstracijskega sistema, ki bi s pomočjo malega modularnega reaktorja, z njim proizvedene toplote in električne energije, poganjali hidrolizo vodika in še proizvodnjo amoniaka, ki bi ga nato predelali v gnojilo. S projektom bi s pomočjo jedrske energije zagotavljali tudi prehransko varnost.

Tri tedne po napadu sem imel sestanek z ukrajinsko vlado. Pričakoval sem, da bomo prisiljeni preložiti izvedbo projekta, a oni so predlagali nasprotno. Ukrajina namreč kljub vsem težavam, s katerimi se sooča, razmišlja o svoji energetski varnosti in varnosti preskrbe s hrano, zato nadaljuje razvoj jedrske energije. Poleg že omenjenega projekta je Westinghouse dobil naročilo za vzpostavitev devetih jedrskih elektrarn v Ukrajini. Projekti so šele v razvojni fazi, saj bo zagotavljanje varnosti na gradbiščih zelo velik izziv.

Večkrat ste že omenili male modularne reaktorje (SMR). Strokovnjaki opozarjajo, da bo trajalo še desetletja, preden bodo postali realna alternativa obstoječi tehnologiji. Ali si je mogoče zamisliti, da bi v Sloveniji zgradili mali modularni reaktor še za časa najinega življenja?

Nameravam živeti še nekaj let, tako da je moj odgovor pritrdilen. Veliki in mali jedrski reaktorji niso tekmeci, temveč se dopolnjujejo glede na razmere v omrežju. V Severni Ameriki že poteka izvedba petih malih modularnih reaktorjev, v njih je vpetih najmanj pet različnih podjetij. Obstaja že omenjeni projekt v Romuniji, ki je v fazi preverbe izvedljivosti. Prvi reaktorji bodo torej najbrž dokončani čez šest do osem let. Vsekakor načrtujem, da bova živela še tako dolgo.

V šestih do osmih letih malega modularnega jedrskega reaktorja v Sloveniji zagotovo še ne bo. Problem te tehnologije je tudi njena dobičkonosnost. Strokovnjaki pravijo, da morajo ti reaktorji najprej komercialno zaživeti v praksi po svetu in v Evropi, preden bodo postali bolj razširjeni.

Tudi v Sloveniji vidim prihodnost z malim modularnim jedrskim reaktorjem. V to tehnologijo že danes vlagajo zasebna podjetja, ker zaznavajo, da je na poti do dobičkonosnosti, in verjamejo, da bodo začeti projekti udejanjeni. Res je, da morajo ti reaktorji šele dokazati svojo donosnost, in prvi projekti so vedno največji izziv. Vendar se bodo že kmalu premaknili do točke, ko bo krivulja stroškov začela padati.

Bo tako tudi v primeru Slovenije?

Slovenija je še vedno v postopku sprejema odločitve o velikih in malih jedrskih reaktorjih. Ko bo odločitev sprejela, se bo že izkazalo, katera tehnologija je vodilna. Slovenija očitno ne bo prva, ki bo v Evropi zgradila SMR, je pa v zelo dobrem položaju. Moram pa opozoriti, da dlje ko bo Slovenija čakala na odločitev, bolj proti koncu čakalne vrste bo in bo zato na izvedbo čakala dlje. Prva bo očitno na vrsti Romunija. Podjetje, ki danes gradi v ZDA in Kanadi, bo SMR postavilo na Poljskem. In še več kandidatov je.

Pomemben dejavnik je tudi ta, da bodo tiste države, ki bodo gradile med prvimi, v prihodnje tudi sodelovale pri gradnji naslednjih. Danes se že sklepajo pogodbe med poljskimi in ameriškimi podjetji za dobavo komponent in izvajanje storitev. Enako se dogaja v Romuniji, tudi Češka nastopa zelo agresivno in poskuša svoja podjetja vključiti v razvojni proces. Slovenija ima na področju jedrske tehnologije že veliko izkušenj. Najbrž ne bo nikoli razvila in proizvedla celotnega malega modularnega reaktorja, lahko pa postane pomemben dobavitelj komponent, podobno kot to poteka v avtomobilski industriji. Dlje boste čakali, težje se boste potegovali za to priložnost.

Jedrska energija se vrača. Poljska načrtuje šest reaktorjev, zdaj nima nobenega. Švedska, Finska, Belgija, Nizozemska, Češka, Madžarska. Kaj je razlog te renesanse? Ali vi in vaši kolegi iz Koreje, Francije in Rusije tako dobro opravljate svoje delo in prepričujete politike?

Ne bom prevzel zaslug za uspeh industrije, vendarle sem uslužbenec ameriške vlade. Preporod ima več razlogov. Države si želijo zagotoviti energetsko varnost. In jedrska energija je tehnologija, ki to omogoča. Poleg tega se jedrska energija zelo dobro dopolnjuje s sončnimi, vetrnimi in hidroelektrarnami ter drugimi brezogljičnimi tehnologijami. Jedrska energija odlično nadomesti ogljično intenzivne tehnologije, kot sta premog in plin. Torej je to nekako razlog. Drugi razlog je, da si vsi prizadevamo za razogljičenje. Tretji razlog je elektrifikacija. Doživljamo elektrifikacijo transporta in širitev podatkovnih centrov in umetne inteligence. Vse to so veliki porabniki električne energije in terjajo stabilno omrežje.

Kljub temu ima jedrska energija velike težave s svojo podobo. Tudi zaradi zamud in podražitev. Samo poglejte Francijo, kaj se dogaja pri gradnji jedrske elektrarne Flamanville 3, in težave pri gradnji reaktorja Hinkley Point C v Veliki Britaniji. Kako verodostojno promovirati to industrijo,
če je danes praktično nemogoče predvideti,
kdaj bo reaktor zgrajen in koliko bo stal?

Omenjena primera sta pomembna, vendar je treba upoštevati, da sta svojevrstna. Če pogledate v preteklost, smo v 70. letih prejšnjega stoletja kot po tekočem traku gradili jedrske reaktorje. Nameščalo se je reaktorje z enako zasnovo, dostavljeni so bili pravočasno in v okviru proračuna. V zadnjih 30 letih pa se je zgradilo le nekaj posameznih jedrskih elektrarn. Zdaj se moramo zopet naučiti, kako jih zgraditi učinkovito in uspešno. Ameriška podjetja, kot je Westinghouse, so to že storila. V ZDA so že zgradili dva nova reaktorja AP1000, na Kitajskem štiri in dodatne štiri še bodo. Na Poljskem jih bodo zgradili tri, morda celo šest, dva bosta v Bolgariji.

Ampak ali bodo ameriški reaktorji zgrajeni pravočasno in s predvidenimi sredstvi?

Ameriška podjetja so se naučila svojih lekcij. Ena izmed njih je, da morajo opraviti ves inženiring vnaprej in ne spreminjajo projekta med njegovo izvedbo. Na tak način lahko zagotovijo predvidljivo strukturo stroškov in jasno časovnico. Upam, da jim bo to tudi uspelo. V igri je namreč tudi njihov ugled.

»Brezogljična energija koristi planetu, zato imamo od tega konec koncev vsi koristi. To mi pomaga, da zjutraj lažje vstanem in opravim svoje delo,« ste rekli v lanskem intervjuju za spletni portal Energy Intelligence. Ali se ne bi zjutraj počutili bolje, če bi promovirali vetrno ali sončno energijo?

Zjutraj vstanem zelo dobre volje. Moje poslanstvo je sicer ozko osredotočeno na jedrsko energijo, vendar vlada ZDA spodbuja tudi solarno in vetrno energijo. Jedrska energija lahko zagotovi zanesljivo pokritost osnovne obremenitve in stabilizacijo električnega omrežja, kar omogoča bolj spremenljivima vetrni in sončni energiji, da odigrata svojo podporno vlogo. Vse te tehnologije so skratka pomembne za našo energetsko in okoljsko prihodnost. Bi pa pri tem vendarle izpostavil, da ekonomičnost jedrskih elektrarn presega strošek njihove gradnje. Jedrska elektrarna lahko varno in stabilno deluje 40, 60, celo 80 let, kot smo priča v ZDA. Od jedrske energije bo torej v Sloveniji imelo koristi še veliko prihodnjih generacij.

Življenjska doba sončnih kolektorjev pa je le od 20 do 25 let, ni jih mogoče reciklirati. Lopatice vetrnih turbin imajo kvečjemu 20-letno življenjsko dobo in tudi njih ni mogoče reciklirati. Študija Združenih narodov, v katero so bili vključeni vsi ti dejavniki, je pokazala, da je jedrska energija manj ogljično intenzivna kot sonce in veter.

Torej trdite, da spite enako dobro kot vaš sodelavec na zunanjem ministrstvu, ki promovira vetrno in sončno energijo?

Ne. Spim bolje.