MonoNeon je človek posebne vrste. Neprilagodljiv, introvertiran genij, ki je zelo hitro spoznal, da naučene tehnike igranja vodijo v ustvarjalni vakuum, se sam izključil iz glasbenega kolidža Berklee ter vpliv poiskal v dadaizmu in nadrealistični umetnosti. V svoji karieri je namreč hotel veliko več kot postati še eden izmed glasbenikov, zato je »histerično« raziskoval, svoja glasbena raziskovanja snemal in nalagal na kanal youtube. Nikoli pa ni pričakoval, da si jih bo ogledal nihče drug kot Prince, ki ga je povabil na ure improviziranega muziciranja v svoje domovanje Paisley Park. »Odločno me je potisnil naprej, kar sem v svoji negotovosti v tistem obdobju najbolj potreboval,« pravi danes Dywane Eric Thomas Jr., ki je navdušil s svojim virtuoznim slogom in s tem ustaljene tehnike igranja basa postavil na glavo. Od leta 2020 je tudi lastnik nagrade grammy zaradi prispevka k albumu King's disease raperja Nasa.

Glasba je v moji krvi, o tem sploh ni dvoma. Moj oče je moj prvi heroj, čeprav ni bil ob meni, ko sem odraščal in glasbeno zorel. Sredi devetdesetih se je namreč preselil v Italijo, je pa ravno on tisti, ki mi je pri štirih letih v roke položil bas kitaro. Sem pa z njim – tega se še dobro spomnim – šel na nekaj koncertov v klub BB Kinga, kjer je pogosto igral. Najbolj pa se mi je v spomin vtisnil njegov nastop z velikim Rufusom Thomasom na May Festivalu v Memphisu. Kakšen rhythm & blues in funk so žgali, noro! Tudi njegov oče, moj dedek, Charles Thomas, je bil izvrsten pianist, najbolj znan po sodelovanju s kontrabasistom Ronom Carterjem.

Tako je, o ničemer drugem nisem razmišljal. To je bilo v meni. Kamor koli sem prišel, k teti ali babici, me je tam čakal inštrument. Bobni, klaviature, bas kitara, vse sem imel na dosegu roke. Najpomembnejša pa je bila podpora, ki sem jo užival in jo še vedno uživam znotraj družine. Takoj so prepoznali mojo odločenost, da postanem »zaresen« glasbenik, in me pri moji nameri niso ovirali. Kot mulec sem namreč nenehno poslušal radio in plošče ter vadil igranje. Pobiral sem akorde in basovske linije s plošč Ala Greena, Johnnieja Taylorja in albumov Denise LaSalle, The Bar-Kays in Pops Staples, na katerih je sodeloval moj oče. Vendar mi na neki točki to ni bilo dovolj, začel sem eksperimentirati in se tehnično vse bolj osamosvajal.

Kako igram, skladam in pojem, vse to je dediščina zvočne kulture Memphisa, predvsem njegovega obrobja. Mislim predvsem na gospel, ki me je prevzel, še preden me je oče seznanil z basovsko kitaro. Vsako nedeljo sem z materjo, babico in tetami hodil v cerkev in tam poslušal nabožne napeve. Gospel je v moji krvi zaigral še pred bluesom in funkom. Kar sem se naučil na teh nedeljskih izletih v cerkev, je, da je glasba nenehno okoli nas, le prisluhniti ji moramo. Danes s seboj vedno nosim telefon, da si vanj zapisujem ideje, besede in verze, in če sem pri volji, poskušam osnutke takoj konceptualizirati. Tudi če ideje nimajo nobenega smisla, si jih beležim ali pa vključim snemalnik glasu in vanj momljam melodije. Nikoli ne vem, kdaj bo kakšen osnutek dozorel do te mere, da ga bom kasneje uporabil. Najpomembnejše pri tem je, da se stalno skušam uglasiti s samim seboj.

Ne vem, ali bi znal dati pravi odgovor. Sem, kar sem, vprašanje pa je, ali sem kot MonoNeon vedno tudi Dywane. MonoNeon je samostojna in nedeljiva umetniška enota in hkrati avdiovizualni koncept, sestavljen iz mojega vpogleda na osvojene transkripte v kulturi popularne glasbe. Sem umetnik in instalacija obenem, pri čemer je pomemben tudi značaj. Odpiram se proti umetnosti, a hkrati ohranjam neko avro skrivnostnosti, ki ni toliko zaigrana kot vedenjska. Muči me tesnoba in glasba je moj način komuniciranja s svetom. To sem spoznal že zelo zgodaj. Igram, samo igram naprej in se ne oziram nazaj.

Manifest sem napisal iz enega samega razloga – ker ne govorim veliko. Tudi intervjuje dajem redko in nerad. Predvsem na začetku nisem vedel, kako bi odgovarjal na vprašanja, kaj in zakaj to počnem, zato sem moral iznajti način, da bi to razložil s čim manj govorjenja. Še vedno zelo nerad govorim, raje igram in koncertiram. Manifest je torej posledica moje navdahnjenosti z nadrealizmom in dadaizmom ter značajske introvertiranosti. Želel sem namreč, da ljudje vidijo in razumejo moje ideje, preden me vidijo nastopati.

Ne tajim, nadrealizem in geometrična abstraktnost sta me dobesedno začarali. Po svoje sem res odvisen od obeh panog, saj nenehno razmišljam in iščem kombinatoriko s tem, kar počnem sam. Vsega je kriv John Cage. Ko je on vstopil v moj svet, se je pred menoj odprl čudoviti svet dadaizma, kar me je pripeljalo do slikarja in kiparja Marcela Duchampa in vizualne umetnosti nasploh. Kmalu ni šlo več samo za glasbo, temveč koncept. Tudi nastope sem začel dojemati drugače, manj kot igranje ali izvajanje, bolj kot oblikovanje zvoka. Nisem hotel biti več tehnično dovršeni bas kitarist, temveč sem poslušalcu hotel ponuditi celostno umetniško izkušnjo. V glasbi je precej več kot samo glasba. Tega me je naučil dadaizem, s katerim sem se odcepil ali odmaknil od znanega in se usmeril proti kaosu, svobodi, anarhiji in uporu. Tudi na minimalizem ne smem pozabiti, saj mi s svojimi repetitivnimi poudarki omogoča, da sem nenehno na preži za novimi prepisi že slišanega. Glasbenikom zato priporočam, ga gredo ven in poiščejo stvari, ki bi jih lahko uporabili pri svojem skladanju. Poskusijo naj slišati preslišano, saj bodo na tak način razvili svojo umetniško domišljijo.

Šola ni zame, enostavno se nisem videl v razredu, čeprav ne morem trditi, da od učenja in vaj na kolidžu nisem nič odnesel. Predvsem kitarist in mentor David Fiuczynski mi je razširil umetniške poglede s tem, ko je predaval o povezavah med glasbo in vizualno umetnostjo.

Videl je moje videoposnetke eksperimentalnega funka in jazza na spletu in očitno so ga prepričali do te mere, da me je povabil k sebi domov v Paisley Park. Prvotno me je sicer najel za igranje bas kitare v skupini njegove varovanke Judith Hill, kmalu pa sem od njega prejel elektronsko sporočilo, naj se mu pridružim na »nadigravanjih« na njegovem posestvu. Resne načrte je imel z menoj, pravzaprav z vsemi nami. Sestavljal je novo spremljevalno skupino z menoj na basu, Donno Grantis na kitari, Adrianom Crutchfieldom na saksofonu in Kirkom Johnsonom na bobnih. V tej postavi, sam je pretežno igral klavir in pel, smo pri njem doma imeli tudi šest celovečernih koncertov ter začeli snemati nove skladbe, kot je Ruff Enuff, ki je izšla na spletni platformi Tidal samo štiri dni kasneje. Prince je bil zelo zadovoljen s posnetkom in res se je obetalo daljše sodelovanje.

Predvsem je šlo za doživetje, za igranje z njim in doživljanje vsega, kar smo igrali. Glasbo sem čutil v svojem drobovju, če se lahko tako izrazim. Občutek za čas je povsem izginil. Samo namignil nam je, v katerem glasbenem ključu ali tonaliteti naj začnemo improvizirati, in glasba je bila nenadoma povsod okoli nas. Ni se vtikal v moje igranje, razen če je želel, da kakšno zadevo izpeljem drugače, kot sem si sprva zamislil. Hitro nas je prebral, kam nas odnaša z našimi rešitvami. Sem že povedal, da sem izgubil občutek za čas? Sem? Tako se vedno vživim v te spomine, da znova in znova slišim vso glasbo, ki smo jo igrali. Obstaja veliko teh posnetkov, vsaj pet ali šest seans. Prince je snemal vse vaje, vse nastope, kajti nikoli ni vedel, kdaj bo slišal kakšno novo rešitev. Po pravici povedano, ne vem, kakšne načrte je imel z njimi, vendar je bil zelo zadovoljen s slišanim, to vem. Resnično upam, da bodo nekoč izdani. Škoda bi bilo, da ta glasba ne bi bila slišana.

Z njo in članicami skupine 3eyedgirl smo se večkrat srečali v Paisley Parku, nekajkrat skupaj tudi improvizirali. Kaj sem se naučil od Princea? Vem, da je kliše, a predvsem to, da zaupam vase in sem to, kar sem. S pomočjo njega sem se umetniško dokončno osamosvojil, postal samozavesten in začel verjeti v svoje umetniške sposobnosti. Pred tem sem vedno nekaj omahoval. Dovolj je bila že njegova prisotnost. Prince je dobesedno žarel, vibriral od ustvarjalnosti. V tem je bil neustavljiv. Upam, da tega ne boste razumeli narobe, a res ga je lahko ustavila samo smrt. Pa še to nisem ravno prepričan, saj njegov nemirni ustvarjalni duh živi z nami naprej. Veliko je še njegove – to vem iz prve roke – neodkrite glasbe, za katero upam, da bo nekoč izdana na nosilcih zvoka. To so učne ure funk in blues improvizacije. Glasbenik preprosto ni imel izbire – že samo njegova prisotnost, biti z njim v istem prostoru, je pomenila, da si postal boljši umetnik. Hvaležen sem za čas, ki sem ga preživel z njim. Premalo ga je bilo, a vseeno dovolj, da sem se spoznal, kdo in kaj sem kot glasbenik. Skupaj sva hodila v kino, v klube, na koncerte … Ne mine dan, da ne razmišljam o njem. Zelo ga pogrešam.