Zemljišče opuščenega glinokopa in odlagališča jalovine se je sprostilo v devetdesetih letih, ko je z zaprtjem opekarne prešlo v last gradbenega podjetja SCT. To ga je po nizki ceni prodalo večinoma državnemu, manjši del pa občinskemu stanovanjskemu skladu in Gospodarskemu razstavišču. Ko je zemljišče postalo zazidljivo, je to sprožilo velika pričakovanja o tem, kako naj bi na njem zgradili ljubljansko Silicijevo dolino – tehnološki center s stanovanji in vsemi spremljajočimi dejavnostmi. Razvojno težišče območja naj bi postalo inkubator novih tehnoloških in urbanističnih zamisli ter laboratorij za njihovo preizkušanje. Več kot 20 hektarjev veliko stavbno zemljišče v zelenem zaledju mesta znotraj obvoznice je ponujalo priložnost, da tam nastane nekaj večjega, podobnega nekdanjim stanovanjskim soseskam z dodano vrednostjo, kjer bi se na kratkih razdaljah prepletalo več različnih oblik stanovanja, dela in rekreacije. Širše gledano se območje Brda razteza od živalskega vrta na robu Rožnika in Šišenskega hriba, zahodne obvoznice, vpeto med Grbo in Vrhovškim hribom do primorske proge in južne obvoznice na prevalu med ravnicama potokov Glinščice in Gradaščice, med zaplatami gozda in kmetijsko krajino ob Poti spominov in tovarištva.
Od začetnih urbanističnih zamisli je minilo že skoraj dvajset let, ko je bil izdelan prvi zazidalni načrt za pozidavo osrednjega območja glinokopa s stanovanji z ene in tehnološkim parkom z druge strani nove osrednje ceste. Temu so sledili prostorski akti za zazidavo območja tehnološkega parka na drugi ločeni lokaciji, tem pa še podrobni prostorski načrti za poslovno-tehnološki del in za preselitev fakultet k biotehniškemu središču. Najbolj domišljene rešitve zazidave in arhitekture so bile pridobljene na več natečajih. Za del stanovanjskega naselja je bil razpisan natečaj za arhitekturne rešitve stavb po vnaprej izdelani urbanistični zasnovi, za drugi del naselja natečaj za celovito urbanistično in arhitekturno zasnovo stavb, za območje fakultet pa najprej natečaj za zazidavo in nato za arhitekturo. Zapleteno, vendar skrbno pripravljeno in lepo po vrsti brez zapletov izvedeno tako, da rezultate že lahko preverimo.
Že na prvi pogled je osrednje stanovanjsko naselje na obeh straneh nove povezovalne ceste urejeno celovito in raznoliko. Različno oblikovane skupine stavb in prostorov med njimi dajejo vtis organsko raščenega vrtnega mesta v nasprotju z običajno enolično podobo večjih stanovanjskih naselij po zamislih enega izbranega načrtovalca. Podoben vtis daje tudi nastajajoči sklop fakultet in inštitutov. Poleg teh se že lepo nakazuje, kako bo Brdo po svoji razpoložljivosti, dostopnosti, prevetrenosti in krajinski pestrosti tudi v prihodnje ponujalo edinstvene pogoje za svoj razvoj.
Nova povezovalna cesta ga je razdelila na štiri kvadrante, ki jih danes sestavljajo stanovanjsko naselje s trgovinami ob pokritem športnorekreacijskem centru, tehnološki park z vrtcem in muzejskimi depoji, trgovsko-poslovni center in univerzitetni kampus z novima fakultetama in inštitutoma. Po načrtih se bo območje samo še dopolnjevalo, ko bodo izvedeni projekti evropske osnovne šole in družbenega centra soseske s knjižnico, postavljena brv za pešce, ki bo premostila s cesto ločena dela naselja, ko se bo predvidoma še razširil tehnološki park, zgradila stanovanja za študente, mlade raziskovalce in gostujoče profesorje, zgradile stavbe centra energetske prihodnosti in medijskega centra, novih fakultet za strojništvo in farmacijo ter dolgo pričakovanega prirodoslovnega muzeja pri Biotehnološkem stičišču. Razvoj območja podpirajo tudi razširitev hotela ob avtocesti za prirejanje strokovnih srečanj, železniško postajališče ob bližnjem prometnem terminalu na Dolgem mostu in preureditev Brdnikove ceste v zadrževalnik poplavnih voda Glinščice.
Po mojem mnenju predstavlja Novo Brdo že danes največji urbanistični, arhitekturni in gradbeni podvig v Ljubljani, ki se je s skrbnim usmerjanjem, načrtovanjem in oblikovanjem zazidave že posrečil. Ne glede na to, kaj si mislijo dežurni kritiki, je vendarle rezultat dosledne urbanistične politike zgoščevanja mesta znotraj avtocestnega obroča z vseljevanjem in prepletanjem različnih dejavnosti, oblik zazidave in krajine, ki spreminjajo značaj nekdaj spalnega predmestja na robu mesta. Izkušnje iz dosedanje preobrazbe območja in možnosti njegovega nadaljnjega razvoja tako predstavljajo dober primer vsestransko premišljenega, vendar prožnega pristopa, ki upošteva več načel sodobnega urbanizma, tudi tista, ki se nanašajo na prilagajanje podnebnim spremembam in nujnost razogljičenja.
Čeprav iz takšnih ali drugačnih nagibov namerno spregledan, je dosedanji razvoj območja prepričljiv dokaz, kako je za razvoj mesta odločilnega pomena dolgoročno sodelovanje občine in države s projekti javnega sektorja, ki spodbujajo in usmerjajo tudi zasebne pobude v javno korist. Po tej dragoceni izkušnji se že nakazuje naslednja postaja – Nove Stanežiče, malo mesto drugih priložnosti. Mogoče že ob novi, dvotirni gorenjski progi.
