Na Hrvaškem je pred dnevi odmevala novica, da je bila kar petina dijakov neuspešna pri pisanju maturitetnega eseja. Vprašanje Zakaj sta lika Sonje in Dunje v romanu Zločin in kazen primer požrtvovalnosti? se je izkazalo za pretežko, saj ga veliko dijakov ni razumelo. Težava naj bi bila v nerazumevanju besede požrtvovalnost. Pisatelj Miljenko Jergović, eden številnih, ki so ob tej novici zastrigli s peresi, je v kolumni za Večernji list s prstom pokazal na starše.

»Vaši otroci … so padli, ko so bili stari tri, štiri, pet let in ko jim niste pripovedovali zgodb, ko niste z njimi kuhali v kuhinji in jim ob tem opisovali, kaj počnete, ko niste šli z njimi na ribolov, ko jih niste peljali po parkirišču ter jim govorili imen avtomobilov in letnic izdelave; vaši otroci … so na izpitu iz hrvaškega jezika na državni maturi padli, ker ste bili utrujeni, ker niste imeli časa, ker vam je bilo vse to neumno in odvečno, tudi ta jezik vam je bil neumen in odvečen, zato ste delali opice iz otrok, ko ste jim rinili mobilnike v roke. Zdaj pa bi si kot Pilat umili roke in govorili, da se tu nič ne da narediti, saj otrok zahteva! In če bi otrok zahteval nabit revolver, bi mu ga dali?«

Ko sem bral Miljenkovo ogorčenje nad starši, ki svojih otrok niso naučili maternega jezika, sem kot starš začel premišljevati o tem, v kolikšni meri te obtožbe letijo tudi name in na starše, ki jih poznam. Seveda vsak zase verjame, da je boljši od najslabše petine drugih, še bolj pa verjame v nadpovprečnost svojega otroka, a se mi je kljub temu zdelo, da je Miljenko opisoval vse nas, ne glede na naš odnos do sodobne tehnologije ali količino časa, ki ga namenjamo svojim otrokom.

V prejšnjih letih smo namreč mnogo govorili in pisali o tem, da vse manj beremo in da tudi starši vse manj berejo svojim otrokom, nismo pa se pretirano posvečali spreminjanju vsakodnevne rabe jezika. Miljenko me je zato vrnil v domovanja mojega otroštva oziroma k razmišljanju, na kakšne načine je bil jezik prisoten v njih.

Zanimivo so bila ena prvih stvari, ki sem se jih spomnil, televizijska poročila, med katerimi smo morali biti otroci tiho, da so jih lahko naši starši in stari starši slišali. Pol ure ali uro smo bili malodane prisiljeni poslušati jezik televizijskih voditeljev, ki so govorili o politiki in družbi, o kulturi, športu in vremenu. Babica in dedek, pri katerih sem preživljal poletja, sta, na primer, cele dopoldneve spremljala prenose sej hrvaškega sabora, in šele ko sem dobil prvi walkman in prve slušalke, sem se lahko umaknil jeziku hrvaških poslancev. A slušalke niso pomagale, ko je moj oče na glas bral novice iz časopisa in sem se moral vsaj pretvarjati, da ga poslušam.

Nadalje so bili v vseh teh stanovanjih telefoni, ki niso bili prenosni. Kar je pomenilo, da se človek, ki je govoril po telefonu, ni mogel umakniti, temveč smo se morali umakniti drugi. Oziroma smo morali utihniti, ker se pogosto nismo imeli kam umakniti. In po telefonu se je tiste čase veliko govorilo. Danes mladi ne znajo reči »Dober dan, tukaj ta in ta, potrebujem tega in tega«, ker ne slišijo nekajkrat na dan svojega očeta, ki na ta način začenja telefonski pogovor. In se tudi ne oglašajo na telefonske klice, ki niso nujno namenjeni njim, zato jim ni treba znancem in neznancem pojasnjevati, da njihova mama trenutno ni dosegljiva in jih bo poklicala nazaj. »Mi lahko zaupate, kdo kliče?« je stavek, ki ga noben otrok ni izgovoril že dvajset let, mi pa smo ga nekoč izgovarjali večkrat na dan.

In potem so tu seveda obiski. Domovanja mojega otroštva so bila vselej polna ljudi, najrazličnejših obiskovalcev, ki so prihajali na kavo, na večerna ali pa na večdnevna druženja. Na Fužinah skorajda ni minil dan, da ne bi kdo stopil v naše stanovanje. Pogosto se ni dalo umakniti pred glasnimi pogovori odraslih, ali pa so bili ti prezanimivi, da jim ne bi prisluhnil. Še živahneje je bilo v Bosni, na vasi, kjer je stalno kdo prihajal do babičine hiše, včasih le do vrat, le pozdravit, včasih malo posedet, včasih pa se zasedet.

In še in še je bilo drugačnosti in v nekem trenutku se mi je zazdelo – čeprav dobro vem, da ni tako –, da je bila tišina v notranjosti hiš nekoč čudežen pojav in da so odrasli nehali govoriti le takrat, ko so začeli peti. Ker smo mi poslušali pesmi, ki so jih poslušali naši starši. In zato si včasih mislim, da so me maternega jezika zarana učili Đorđe Balašević, Arsen Dedić in Duško Trifunović, pozneje pa še Džoni Štulić, Darko Rundek, Boško Obradović in številni drugi pesniki, katerih pesmi sem hote in nehote poslušal in pel, se na pamet učil njihovih besedil ter ob tem razvozlaval posamezne besede in njihove pomene.

Ko tako zadnje dni razmišljam o tem, kako zelo so se naši vsakdani v zadnjih tridesetih letih spremenili, se mi zato zdi, da so se spremenili celo bolj, kot smo si pripravljeni priznati. In razmišljam, da je lahko neuspeh hrvaških dijakov na maturi dobrodošel opomin tudi za nas, ki verjamemo, da naši otroci vedo, kaj pomeni požrtvovalnost, za nas, ki jim (še) nismo potisnili telefonov v roke, za nas, ki se nam zdi, da se dovolj pogovarjamo z njimi. A morda ta naš dovolj ni zares dovolj. Morda današnje življenje od staršev zahteva še več. Veliko več. O tem premišljujem, a nisem pameten, kot bi rekel moj oče.