Ker volitve v evropski parlament že leta potekajo konec spomladi, je vsak peti julij zapored mesec panevropskih kadrovskih preračunavanj in kupčkanj – od konstituiranja novega sklica evropskega parlamenta pa tja do sredine jeseni, ko na novo sestavijo evropsko komisijo, traja proces, v katerem se države članice, vseevropske in nacionalne politične elite borijo za svoje parcele vpliva v EU, njenih organih in, bodimo pošteni, tudi za zelo dobro plačane evropske funkcije ter z njimi zvezane ugodnosti.
Če sta maj in junij, ko običajno potekajo evropske volitve, meseca evropskega idealizma, če se vsaka volilna kampanja vedno znova začne s pozivi po čim večji vključenosti Evropejk in Evropejcev v delovanje EU-mašinerije in se konča z obljubo o spoštovanju volilne volje milijonov ljudi, je vsak povolilni julij mesec evropskih pozabljivcev. Pred volitvami je transparentnost v inflatorni rabi vsakega evropskega kandidata in njegovega političnega sponzorja, že julija pa izgine iz političnega besednjaka, saj je snovanje izvršne oblasti EU vzorčen primer neverodostojnosti in netransparentnosti evropske politike.
Slovenija sodi med države članice, v katerih so ti postopki najbolj zagonetni, najmanj pregledni. Kandidata za evropskega komisarja mandatarju oziroma mandatarki komisije predlaga vlada, vloga parlamenta pa je omejena na to, da vladi krade čas: vlada mora državni zbor seznaniti s svojo kadrovsko odločitvijo, a je njegovo mnenje nepomembno. Pod sedanjim predsednikom vlade ima enako vlogo kot DZ tudi vlada sama, tudi ona premierju krade čas. Kajti premier si je kandidata za evropskega komisarja izbral sam in še pred volitvami, vendar pa je to storil na zelo transparenten način – da je Tomaž Vesel slovenski kandidat za evropskega komisarja, smo volilci izvedeli pred premierjevimi sodelavci v vladi in koaliciji. Temu se reče podružbljanje politike. Pred dvajsetimi leti, ko je Slovenija kot novopečena članica EU prvič izkoriščala pravico, da predlaga kandidata za evropskega komisarja, so to podružbljanje razumeli čisto drugače: predsednik vlade Anton Rop se je o kandidatu iz Slovenije posvetoval z vsemi parlamentarnimi strankami, na mizi je imel kar nekaj predlogov, potem pa je konec julija 2004 ob soglasju koalicijskih strank v kandidata promoviral Janeza Potočnika.
Od tedaj se je v EU mnogokaj spremenilo, prizadevanja za uravnoteženo spolno zastopanost so postala samoumeven del političnega programa levih in desnih političnih sil, evropska komisija pa je začela sprejemati predpise, ki naj zagotovijo spolno uravnoteženost na vodstvenih položajih v politiki in gospodarstvu. V poročilu o enakosti spolov v EU za leto 2023, ki ga je pripravila »stara« evropska komisija von der Leynove, je zapisano, da »ženske predstavljajo polovico prebivalstva Evropske unije, zato si družba ne more privoščiti zapraviti njihovih talentov, spretnosti, znanja in ustvarjalnosti. Potrebujemo enako udeležbo žensk in moških na položajih političnega odločanja, ki bo bolje odražala sestavo družbe in s tem krepila našo demokracijo.« Manifest Evropskega ženskega lobija, ki so ga objavili pred letošnjimi evropskimi volitvami, je zato utemeljeno zahteval, da naj EU zagotovi enako predstavništvo žensk in moških v političnem odločanju v razmerju 50:50, vključno pri »najvišjih službah« v EU.
Napoved vnovič izvoljene predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen, da si bo prizadevala za spolno uravnoteženo sestavo komisije, je tako treba razumeti v kontekstu dosedanje politike komisije in EU, njen poziv članicam, naj ji predlagajo kandidate in kandidatke za evropske komisarje oziroma komisarke, pa je načelna izpeljava prizadevanj za spolno uravnoteženo sestavo »najvišjih služb«. Tudi ni bilo presenetljivo, von der Leynova je tudi svoj prvi predsedniški mandat odprla s povsem enakim pozivom.
Državniki kontekste razumejo, jih tudi krojijo, spoštujejo in se jim prilagajajo. Za svetovalce imajo pametne ljudi, ki znajo predvideti potezo več. Vaški politiki pa streljajo kozle, o politiki ne vedo nič, za svetovalce pa si izbirajo ljudi, ki jim zgolj pihajo na dušo.
Odziv slovenskega premierja Goloba na poziv von der Leynove, ko je povedal, da bo Slovenija vsemu navkljub vztrajala pri enem samem in moškem kandidatu, je bil neroden in zagotovo ni bil moder. Zahteva po spolno uravnoteženih predlogih za komisarje in komisarke je legitimna, prepričljiva in politično stoodstotno skladna z EU, kakršno si želimo. Slovenija tudi ima kandidatke, političarke, ki bi jih vlada ob že predstavljenem kandidatu lahko ponudila Ursuli von der Leyen – če jih premier ne vidi, mu jih lahko na teh časopisnih straneh tudi predstavimo. Zares nerodno pa je, ker je Ursula von der Leyen predstavnica Evropske ljudske stranke, zmerno konservativne politične grupacije, Robert Golob pa je liberalec. No, naj bi bil liberalec. Komu bolj pristaja, da se zavzema za enake pravice obeh spolov? Konservativcem?
Predsednik slovenske vlade ima od svojega »postanka« naprej kar nekaj težav z drugim spolom, saj ga razume kot nasprotnega. V poltretjem letu svojega političnega aktivizma je vedno našel kakšno babo, ki si nekaj izmišljuje in se nekaj gre mimo njegove volje. Vedno jih je na hitro odpikal. Ursula von der Leyen je zadnja s premierjevega spiska odpikanih gospa.
Če pustimo ob strani, da se premier s tako aroganco prikazuje kot politični kmetavz, pa ni mogoče mimo dejstva, da je »una tam« predsednica evropske vlade, zato je fino imeti z njo zložne odnose, zavoljo slovenskih interesov v EU, kajpada. Nikoli ne veš, morda bodo spet kakšne poplave in boš potreboval 100 milijonov več ...
