Macronov radikalni centrizem je hotel pomesti z retoriko, ki je igrala le na zunanji vtis, obenem si je Macron želel prisvojiti dobre ideje obeh strani političnega spektra in vladati v skladu s tem. Njegov cilj je bil nasprotje med levico in desnico poslati na smetišče zgodovine.
Sedem let pozneje izidi nedavnih parlamentarnih volitev kažejo, da je Francija v vsakem primeru veliko bolj polarizirana kot leta 2017. Desnica se je premaknila še bolj na desno, nekdaj prevladujoč golistični tabor je skrčen na manj kot 50 poslancev, stisnjenih med skrajno desnico in Macronovo sredinsko koalicijo Ensemble (Skupaj). Del tistega, kar je ostalo od nekdanje desnice, je razdeljeno med Macronove privržence in nasprotnike. Medtem pa se je nekoč oslabljena in neenotna levica regenerirala in se pomaknila precej bolj na levo. Z novim imenom Nouveau Front Populaire (Nova ljudska fronta, NLF) je zdaj največji od treh glavnih taborov v nacionalni skupščini, čeprav nima absolutne večine in nikakor ni homogena.
Ogromne razlike
Gospodarski programi veliko povedo o tej polarizaciji. Čeprav ima Francija najvišjo raven javne porabe v vseh visoko razvitih gospodarstvih, program NLF predvideva 150 milijard evrov novih javnih izdatkov, kar pomeni štiri ali pet odstotkov BDP. To naj bi financirala enako velika vsota davkov. Rassemblement National (Nacionalni zbor, NZ), skrajno desna stranka Marine Le Pen, je omehčala robove svojih gospodarskih načrtov, a še vedno namerava izstopiti iz enotnega evropskega elektroenergetskega trga, prav tako je še vedno cilj razveljavitev Macronove nedavne pokojninske reforme. Razlike pri zelenem prehodu so zelo velike, NZ ga hoče odpraviti, NLF pa pospešiti. Omenjena politična tabora sta vsak na svojem bregu tudi pri politiki priseljevanja, pri čemer se je NZ ujela v polemiko, ko je prišla na dan z idejo, da ljudem z dvojnim državljanstvom ne bi dovolili dostopa do nekaterih položajev v javnem sektorju.
Torej daleč od tega, da bi makronizem zmanjšal politično polarizacijo. Imel pa je paradoksalni učinek s tem, da je diskreditiral sredinsko politiko in da je nasprotnike potisnil na obe skrajnosti političnega spektra. To pa ne pomeni nič dobrega za prihodnost francoske politike.
Je bilo to neizogibno? Delno se v tem izraža slog vodenja države – ta je nasprotnikom onemogočil politični kisik in jim ni dal druge izbire, kot da so se zatekli v obe skrajnosti, ki sta enako radikalni in druga drugi nasprotni. A kot v ZDA in drugih visoko razvitih državah ima francoska polarizacija svoje globlje gospodarske in socialne korenine.
Kljub veliki socialni zaščiti, razmeroma visoki ravni pravične delitve nacionalnega bogastva in velikemu prispevku javnih storitev k omejevanju neenakosti pri dostopu do zdravstva, šolstva in drugih pomembnih storitev socialne države, je Francija razklana država, v kateri se številni državljani počutijo zapostavljene. Poleg tega volilni sistem spodbuja radikalizem, posebno na levici.
Za politično preživetje so socialdemokrati prisiljeni sklepati volilna zavezništva s skrajno levo La France Insoumise (Nepokorjeno Francijo), ki ji nasprotujejo pri številnih gospodarskih, socialnih in zunanjepolitičnih vprašanjih. Čeprav so socialisti kampanjo za junijske evropske volitve vodili s proevropskim, socialdemokratskim programom in s tem pridobili za 40 odstotkov več volilcev kot Nepokorjena Francija, so morali za parlamentarne volitve podpisati program, ki pomeni neodgovorno večanje izdatkov in zviševanje davkov.
Zadeve se lahko še spremenijo. Ker nobeden od treh taborov (levica, sredina in skrajna desnica) nima absolutne večine, bo treba ustvariti nekakšno koalicijo, da bi Francija dobila stabilno vlado. Sploh pa je vsak tabor sestavljen iz treh ali štirih frakcij. NLF na primer iz Nepokorjene Francije, socialistov in Zelenih, tako da se lahko razcepi. Vse je torej še zelo odprto.
Volilni sistem kot ovira
Macron, ki ne vlada več na tak način kot doslej, je priznal novo sestavo skupščine po volitvah in politično logiko, ki jo tako razmerje med poslanskimi skupinami predpostavlja. V odprtem pismu francoskim državljanom je po drugem krogu volitev pozval k »iskrenemu in odgovornemu dialogu« med političnimi strankami s ciljem, da bi oblikovale »trdno, nujno potrebno pluralistično večino«. Druge stranke ostro zavračajo to njegovo pobudo, a se bo najbrž uveljavila, ker ni druge možnosti.
Za novo večino pa mora biti izpolnjenih več pogojev. Levica, ki je v zadnjih dneh igrala vlogo zmagovalca, se mora sprijazniti s tem, da koalicijski partnerji najbrž ne bodo podprli njenega radikalnega gospodarskega programa. Ker pa je treba preprečiti, da bi bila naslednja vlada v skupščini lahko izpostavljena napadom iz zasede, je treba spremeniti volilni sistem, tako da lahko stranke samostojno nastopajo na naslednjih volitvah in da niso več talke svojih političnih zaveznikov. Gre za politično in ne za ustavno vprašanje, saj je v Franciji mogoča sprememba volilnega sistema z navadno večino.
A večji izziv je odgovoriti na frustracije in zahteve tistih, ki so glasovali za skrajno desnico. Približno tretjina francoskih volilcev je na parlamentarnih volitvah podprla NZ, delež zunaj velikih mest pa je bil veliko večji. Skrajna desnica obvladuje celotne regije. Glavno vprašanje francoske prihodnosti – pa tudi evropske – je, ali se to lahko spremeni. Če naj izidi nedavnih francoskih volitev ne pomenijo le začasnega odloga, politično manevriranje ne bo zadostovalo. Samo dejanja bodo prepričala razočarane in odtujene volilce, da je njihov glas pomemben.
©Project Syndicate
Jean Pisani-Ferry je vodilni član strokovne skupine Bruegel v Bruslju, strokovni sodelavec Peterson Institute for International Economics v Washingtonu D. C. in predavatelj na oddelku Tommaso Padoa-Schioppa na European University Institute v Firencah.
