Ne morem si kaj, da se ob tem ne bi ozrl v preteklost, vsaj trideset let nazaj, in ugotovil, da počnem isto, kot sem počel v manjšem mestu v Mehiki. Tam sem obnavljal hišo, za katero sem upal, da bo postala moje dosmrtno prebivališče. Tista hiša to ni postala, a delo, ki sem ga tam začel skupaj s prvo ženo, je sprožilo tri desetletja trajajoč krog, ki se je sklenil na tisoče kilometrov stran in katerega osnovna nota – ali celo lajtmotiv – je postala: radodarnost; po mnogo letih se je radodarnost izkazala kot najzanesljivejša možnost za ustvarjanje dobrih življenjskih razmer za vse tiste, ki nimamo pretiranega smisla za pametne naložbe ali radodarnosti do samih sebe. Naj pojasnim.

Hišo, ki sem jo pred nekaj več kot tridesetimi leti obnovil, sem nazadnje uporabil za kuliso dogajanja svoje zadnje slovenske knjige, romana V pričakovanju Kitajcev. Šlo je za precej preprosto montažno hišo, ki sem jo želel spremeniti v trajnejšo gradnjo. V obeh primerih, tako danes kot takrat, so bila moja prva naložba tla iz žgane gline – to je zame nekaj podobnega, kot da bi se vsako jutro zazrl v modro nebo.

Toda takrat sva bila zaradi življenjskih okoliščin z zdaj že nekdanjo ženo prisiljena zapustiti to hišo v preprosti delavski soseski na jugu osrednjega dela Mehike in poiskati kraj z več družabnega dogajanja, saj bi to za mojo ženo pomenilo imeti boljšo platformo za njeno umetniško ustvarjanje in komercialna naročila. Da sva si lahko privoščila novo bivališče, sva si morala pomagati z najemnino za pravkar prenovljeno hiško, vendar najemnikov nisem želel iskati na nepremičninskem trgu.

Takrat seveda še ni bilo platforme Airbnb – še dandanes ne zmorem razmišljati o obnovi novega prostora z mislijo na možnost oddajanja; in če jo bom konec koncev občasno res oddajal, bo morala biti najemnikom všeč točno takšna, kot je všeč meni: v vsej svoji preprostosti. Najina edina možnost pred tridesetimi leti je bil dolgoročni najem in ker ne nameravam zapisovati številk v novcih, bom namesto denarnih vrednosti uporabljal pingvine (vrednost živih, seveda): za to hišo bi na trgu takrat, recimo, lahko zahteval petsto ali šeststo pingvinov na mesec. Toda odločil sem se, da jo ponudim paru, s katerim sva se z ženo spoprijateljila v tistem mestu – eden največjih užitkov pri menjavah mest, sosesk ali celin je spletanje novih prijateljstev iz popolnega niča. Par je svoje skupno življenje začel z odprtjem majhne restavracije in življenjem v zelo majhni, razpadajoči hiši.

Na tem mestu moram pripomniti, da je v naši družini veljal izrek, da če bi kdo od nas kupil cirkus, bi že naslednji dan v njem začeli rasti pritlikavci (ja, vem, zdaj je to neumesten komentar, ampak takrat so cirkusi zaposlovali te majhne ljudi in rekli smo jim pritlikavci). V družini nikoli nismo imeli pretiranega občutka za sklepanje poslov, čeprav smo se vsi po vrsti lotili več takšnih, v katerih smo zavzeto izgubljali zasluženi denar (in moj mali gledališki studio v Ljubljani je primer te naravnanosti). Obstajajo ljudje, ki znajo zaslužiti denar, in obstajajo takšni, ki ga ne znajo. Tisti, ki tega ne znamo, imamo možnost živeti nekoliko bolj poetično, predvsem pa solidarno.

»Za to grozno hišo plačujeta štiristo pingvinov?« sem rekel novima prijateljema. »Predlagam, da mi prvi dve leti dajeta dvesto pingvinov na mesec, potem pa se bomo pogovorili in ugotovili, kako vama gre posel in koliko pingvinov več je lahko vajin mesečni strošek.«      

Predlog sta hvaležno sprejela in vsi štirje smo ga proslavili z zabavo in plesom na opečnatih tleh njunega novega doma. To je bilo prvo dejanje prijaznosti, ki je sprožilo verigo vzajemne radodarnosti, ta se je končala s kamnito hiško na Krasu.

* * *

Pred leti sva bila na obisku pri ženinih sorodnikih, obiskala sva njeno teto in njenega moža v vasi v komenski občini. V resnici nista njena krvna sorodnika, ampak sorodnika s srčno naklonjenostjo, ki jo premorejo le najboljše tete in strici.

Rad sem ju obiskal ne le zato, ker sta bila zelo prijetna in velikodušna, ampak tudi zato, ker sem rad opazoval, s kakšno zavzetostjo in strastjo sta se lotila projektov v tem okraju, zlasti pa v hiši, ki sta jo obnovila z izbranim okusom. Toda na nekem obisku sem opazil temen oblak nad glavo tete, ki je bila običajno neustavljiva turbina gostoljubnosti in prijaznosti.

Zvečer sta nama postregla hišni cuba libre. Mojčina sorodnika, ki sem ju takrat že imel malo tudi za svoja, sta se spoznala v Venezueli, ona je bila slovenska, on srbski priseljenec v Caracasu, tako da sta bila tako rum kot rakija uradna pijača na najinih obiskih. Vztrajal sem, da mi teta pove, kaj se dogaja in zakaj je videti zaskrbljena. Na koncu je popustila: poslovni partner v njenem podjetju za ekološke pridelke je nujno potreboval denar, ki ga je vložil, in to v času, ko so bile obrestne mere bank zelo visoke, iskala je bančno posojilo.

»In koliko bi potrebovala?« sem vrtal in teta mi je, spet na moje vztrajanje, povedala, da bi potrebovala približno 40.000 pingvinov.

* * *

Kmalu po moji selitvi v Slovenijo sta me najemnika, moj prijateljski zakonski par, prek videoklica pozvala, da bi se začeli pogajati o odkupu moje male hiše v Oaxtepecu. Najemnina se je z leti na njuno pobudo zviševala, dokler nismo določili zgornje meje, ki sta jo sprejela. Nikoli nismo podpisali najemne pogodbe in če bi hotela, bi lahko vložila tožbo, ki bi jima omogočila takojšnje lastništvo hiše – na to me družina in prijatelji niso nikoli pozabili opomniti –, če bi namreč le lahko dokazala, da že več kot petnajst let plačujeta račune za elektriko in vodo, brez pogodbe, bi jima ta pravica po mehiških zakonih pripadla.

»Kako bomo določili ceno?« sem vprašal.

»Cenitev je opravil uradni cenilec in predlagal je najnižji in najvišji možni znesek,« mi je povedala Rocío z iskricami, ki so presegle zamegljenost pikselirane slike.

Najvišji znesek je znašal nekaj več kot 40.000 pingvinov.

»Izračunati bomo morali, koliko sta vložila v hišo, ter ta znesek odšteti od številke med minimalnim in maksimalnim predlaganim zneskom,« sem jima predlagal iz svoje najete garsonjere na Gallusovem nabrežju.

»Pozabi,« je rekel Alex, »o tem smo se že pogovarjali. Podprl si naju, ko sva to najbolj potrebovala. In zato ti bova izplačala najvišji možni znesek, in to brez debate.«

Moje vztrajanje je bilo zaman, obveljala je njuna odločitev, prosila sta me, da bi pogodbo podpisali med mojim božičnim potovanjem v Mehiko in posel proslavili s skupno večerjo.

* * *

»Lahko pomagam,« sem rekel teti.

»Kako?« je zmedeno odgovorila. Ni vedela, da sem se tistega božiča vrnil v Slovenijo, da bi vložil sredstva, s katerimi bi si v prihodnosti lahko prizadeval za nakup kakšne manjše nepremičnine.

»Nakažem lahko takoj,« sem rekel. »Na banki imam nekaj več kot 40.000 pingvinov.«

»Ampak …«

»Nobenega ampak,« sem rekel, »zaupam ti bolj kot slovenski banki.« Le nekaj dni pred tem je avstrijska banka razglasila insolventnost.

Postregli smo si s še eno rundo cuba libre, pri čemer me je še vedno nejeverno gledala in čakala na trenutek, ko bom ponudbo umaknil ali pa za posojilo postavil kakšne pogoje, jaz pa sem prosil za malo več ruma za mojo idealno mešanico.

»Lahko bi ti ponudili nekakšno garancijo,« je na glas razmišljala teta.

»Največje jamstvo sta vidva,« sva rekla z Mojco. »Še najbolj pa bi me zanimala garancija v obliki kakšnega delčka posesti.« Pogledala je predse.

»Tomaj!« je vzkliknila.

»Tomaj?« je zaklical stric.

»Ja, Tomaj bi bil lahko jamstvo!«

»Seveda, kako, za vraga, se tega nisem spomnil!« je končno rekel stric in z mogočno srbsko roko udaril po mizi.

Z Mojco sva se spogledala, ne da bi vedela, o čem govorita.

Nobena skrivnost ni, da nas hoče večna kultura individualizma z razmišljanji, katere predstavnica je lahko rusko-ameriška pisateljica Ayn Rand ali kateri koli prodajalec megle s profilom na tiktoku s podjetniškim pridihom, prepričati, da je edina pot do blaginje lahko le stroga osebna ambicija. Tudi sodobne ideje, kot je opolnomočenje, vedno izhajajo iz individualistične logike. Če se želite počutiti resnično opolnomočeni, pogosto rečem kot odgovor na te primere, posadite paradižnik in ga delite s sosedi!

Sam sicer ne predlagam ukinitve kapitalističnega sistema, ki deluje predvsem na osnovi ambicij enega ali skupine enih proti vsemu svetu, rad pa pripovedujem različne zgodbe, da bi z njimi pokazal, da to ni edini način bivanja. Da večina ljudi ni sposobna biti razsvetljen kapitan lastne usode in da je za takšne naše vztrajno človeško nagnjenje, da skrbimo za druge, morda edini odgovor.

* * *

Večer se je končal s tetinim pojasnilom o tem, kako sta kupila to hišo v Tomaju, da bi jo obnovila, vendar sta zaradi zapletov postopoma opustila misel na to, da bi ta tudi potencialno komercialni projekt dokončala. »Jutri si jo bomo šli pogledat,« je rekla teta, pospravila kozarce in nam zaželela lahko noč.

»Kaj misliš?« se je obrnila k meni.

»Kaj mislim?« sem vprašal.

»Kaj pa, če bi jo uporabili kot jamstvo za posojilo. Oziroma – ne samo kot zavarovanje. Rekel si, da je tvoja denarna rezerva namenjena nakupu nepremičnine v prihodnosti. Misliš, da bi bila to lahko ta hiša?«

Obrnil sem se stran in zagledal njo, ki je z rahlo orošenimi očmi strmela v to lepo ruševino, kot kakšna mala deklica v Lurdu.

»Mislim, da nimam izbire,« sem rekel teti. »Ne potrebujem poroštva, potrebujem pa hišo. Koliko bi to stalo?«

Teta mi je prejšnji večer pokazala vso dokumentacijo, pogodbe o nakupu, dokumente o stroških pri pridobivanju dokumentacije, stroških delne obnove in več tisoč pingvinov stroškov, ki so ob tem nastali.

V glavi sem opravil nekaj hitrih izračunov, pogledal Mojco, ki je še vedno razneženo gledala ruševino, in rekel teti: 40.000 pingvinov lahko nakažem, zdaj moramo samo še ugotoviti, kako bom lahko poplačal razliko.

Z nasmehom je pogledala najprej mene, nato Mojco in spet mene.

»O kakšni razliki pa ti govoriš, chico? Kaj za vraga si pa s tem mislil?«

* * *

Te dni polagam pod in ustvarjam drugo nadstropje kraškega domovanja. Prvo spalno galerijo sem dokončal s pomočjo ljubljanskega prijatelja in njegovega orodja, prav tako kot sem že večkrat očistil zemljišče s pomočjo družinskih članov in velikodušnostjo sosedov – eden med njimi je, potem ko je najprej s kosilnico na nitko na mah opravil delo kot kak superjunak, ki ga zgolj po čudežu ni dvignilo od tal, posekal vse šavje in nato s svojim oranžnim traktorjem odpeljal goro plevela ter izginil za obzorjem med vinograde, ponovno prišel do naju, tokrat z veliko vrečo bučk in krompirja, ki jih je pravkar pobral s svojo družino.

Ob tem sem se spomnil na vse oblike pomoči, ki sem jo dobil od sosedov v tistem majhnem mehiškem mestu, kjer naju s prvo ženo nihče ni poznal, a so se sosedje takoj pojavili z juhami, tacosi in osvežilnimi domačimi napitki iz limon, ko so videli, da sva se lotila obnovitvenih del. Spomnim se obrazov obeh prijateljev, ko sta končno lahko zapustila tisto grozno hišo in se preselila v najino, Mojčinega pogleda na napol obnovljeno bajtico, ki je stala pred nami pod žarečim zahajajočim soncem Krasa, in nato se pred mano med prahom, ki plava med stenami, izriše popoln krog potovanja; vem, da bi, če bi v življenju ravnal racionalno in pravilno, verjetno tisto hiško v Mehiki lahko najel, a ne bi mogel storiti ničesar drugega – in če bi tisto hišo takrat najemal po najboljši možni ceni, bi lahko vse svoje zaslužene pingvine vlagal v najboljše sklade, kupil Amazonove delnice in čez čas bitcoine ter bil zdaj nemara uspešen vplivnež. In vendar sem globoko v sebi prepričan, da mi nikoli ne bi uspelo obnoviti tako lepe kamnite hiške na robu kraške vasi.