Revija se posveča prostoru, arhitekturi in urbanizmu, kulturi in družbi. Publicistiko združuje s prakso, organizirajo srečanja pri Plečnikovi trafiki na Vegovi, odprte seminarje za arhitekturno kritiko v Istri in praktične delavnice za arhitekturo v Dobravi pri Škocjanu. Letos avgusta bodo tam na skupinski delavnici zgradili tretji paviljon iz zemlje. Paviljoni iz zemlje v Dobravi so bili pravkar izbrani med najboljše projekte pobude, imenovane Evropska nagrada za javni prostor.

Kaj sploh so naravni materiali? Na primer opeka je naravni material. Gre za glino, ki je toplotno obdelana, s čimer spremeni svoje lastnosti in postane bolj obstojna. Za to pa potrebujemo veliko toplotne energije. Tudi beton je na podoben način naravni material. Le da je za njegovo proizvodnjo potrebne še več energije. Ker se je s tehnološkim napredkom proizvodnja energije v zadnjem stoletju bistveno povečala, je beton postal ključen gradbeni material. Omogočil je hitro, poceni in množično gradnjo, spodbudil je tudi številne arhitekturne presežke. Armiran beton je utemeljil modernizem, ki je želel v času industrijske revolucije prekiniti tradicijo in se posvetiti potrebam novega sveta.

Danes lahko na modernistično arhitekturo že gledamo z nekoliko distance. Prekinitev s tradicijo je prinesla novosti in sprožila tehnološki razvoj, toda hkrati nas je odtujila od znanja, ki je nastajalo in se prenašalo iz ene generacije v drugo. Na primer obrtno znanje gradnje z lokalnim lesom, kamnom in ilovico. Danes spoznavamo to izgubljeno vednost in jo lahko na podlagi razvoja, ki ga je prinesel tudi modernizem, uporabljamo skladno s sodobnimi potrebami.

Slabost betona je v tem, da pri procesu proizvodnje cementa nastane velika količina toplogrednih izpustov. V sodobni arhitekturi so, kot že nekoč, spet vse bolj v ospredju materiali, za katere pri proizvodnji in vgradnji porabimo manj energije, proces gradnje pa je preprostejši. Kot v intervjuju za Outsider pravi francoska arhitektka Emmanuelle Dechelette, avtorica več stanovanjskih objektov, zgrajenih tudi z uporabo zbite zemlje: vračamo se k organizaciji arhitekt, inženir in obrtnik, industrijska veriga dobaviteljev, zastopnikov in posrednikov odpade. Ti materiali so predvsem les, kamen, v zadnjem času vse več tudi zemlja oziroma ilovica, pa tudi konoplja, slama, miceliji …

Bistvo arhitekture je invencija, ustvarjanje tistega, za kar se sprva zdi, da ni mogoče. Ilovica omogoča tako stik z izgubljeno tradicijo kot tudi izumljanje novega. Je material preteklosti, a tudi prihodnosti. Je material, ki ga je v izobilju, je poceni in dostopen vsem. Vsak izkop v gradbeništvu pomeni veliko materiala, ki ga danes večinoma obravnavamo kot nenevarni gradbeni odpadek. Ta material lahko postane gradivo. Ima izjemne lastnosti pri ustvarjanju bivalne klime, saj veže in oddaja vlago. Material diha. Ima sposobnost toplotne akumulacije, kar pomeni, da poleti prostor hladi, pozimi pa vzdržuje toploto. Zemlja tudi čisti zrak in veže škodljive snovi iz zraka. Tako je bivalna klima v takih prostorih zelo zdrava.

To je eden od prvobitnih materialov, s katerimi je človek od nekdaj gradil. Danes na svetu še vedno več kot polovica populacije živi v objektih iz zemlje. Tudi v našem kulturnem prostoru je bila gradnja z zemljo običajna. Zdaj se zaradi izjemnih okoljskih lastnosti in sodobnejšega pristopa gradnje vrača. Omogoča povsem nov in svež oblikovni izraz, hkrati je ogljični odtis gradnje z zemljo bistveno nižji kot pri vseh drugih konvencionalnih gradbenih materialih.

Ilovica, zemlja je vedno bolj relevantna v svetovni arhitekturi. Na zadnjem arhitekturnem bienalu v Benetkah je bila zemlja kot material prisotna v mnogih paviljonih, za najboljši paviljon pa je bil razglašen Brazilski paviljon avtorjev Gabriele de Matos in Paula Tavaresa, ki je bil v celoti narejen iz zbite zemlje. Poudarjal je zgodbo zemlje kot avtentičnega materiala, ki je del kulturne zgodovine krajine. To velja za številne kraje po svetu, tudi za Slovenijo, kjer so ljudje nekoč živeli v neposrednem stiku z zemljo. Od nje smo se odtujili, v več pogledih, kar se odraža tudi v sodobni arhitekturi.

Zelo veliko arhitekturnih birojev se posveča gradnji z zemljo, po vsem svetu. Če se osredotočimo na Evropo, sta to na primer Roger Boltshauser ali pa zvezdniški Herzog de Meuron. Z nemško arhitektko Anno Heringer smo naredili že več pogovorov za našo revijo in se tudi srečali. Ključen navdih pa je njen sodelavec Martin Rauch, ki je tehniko zbite zemlje ponovno odkril in jo pripeljal v sodobno evropsko arhitekturo. Leta 2018 smo ga gostili na Outsiderjevem festivalu Orodja za boljše bivanje, kjer je imel zelo navdihujoče predavanje. Kasneje smo povabili tudi njegovega učenca, arhitekta Hanna Burtscherja (znanega kot Earthman) iz Vorarlberga in organizirali predavanje na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Na tem področju izstopa tudi Francija, ki gradnjo z zemljo podpira sistemsko, tam to ni več nič neobičajnega.

Zemlja pa je za nas tudi eksperiment. Je izhodišče za igrive razmisleke o prihodnosti arhitekture in njenih procesov ter skupnostih, ki jih generira. Arhitekt je tipičen homo ludens, je nedavno zapisal Fedja Košir, tovrstna svoboda je vgrajena v arhitekturno delo.

Razpon je zelo širok. Les, na primer, ima izjemne lastnosti in pri nas ga imamo veliko, več kot 60 odstotkov države je poraslih z gozdom, a ga kljub temu v gradnji uporabljamo relativno malo. Še vedno je tu veliko predsodkov. Podjetja, ki se ukvarjajo z montažno leseno gradnjo, so tu naredila velike premike. Zgrajenih je že nekaj večstanovanjskih stavb, narejenih s tehnologijo križno mozničenih plošč, brez lepil. Tudi kamen se vrača v sodobno arhitekturo, kjer je to klimatsko ustrezno. Zelo zanimiv postaja konopljin beton, torej konopljin pezdir, mešan z apnom, ki je trden, lahek in izolativen. Veliko raziskav se dogaja tudi na področju micelijev. Te bi lahko po širini nabora možnih uporab primerjali s plastiko. Čez nekaj let bo nedvomno na tem področju veliko zanimivih rešitev in produktov.

Vsak material ima svoje prednosti in slabosti. Tudi tako imenovani umetni materiali imajo zelo dobre lastnosti. Denimo polistiren je odličen izolator. Vendar ima lahko tudi zelo negativne vplive na okolje in tudi na zdravje. In vse bolj se zavedamo, da je izbira materialov pomembna tudi z vidika razgradnje stavb. Če so materiali težko razgradljivi in nekateri tudi strupeni, povzročamo prihodnjim generacijam velike težave. Da ne govorimo o prostoru, ki ga nepremišljena, hitra gradnja nepovratno devastira. Kar zgradimo, bo v prostoru stalo več stoletij.

Vedno je treba poznati lastnosti materialov, saj se tako lahko odločimo, kdaj in zakaj je določen material najprimernejši. In te lastnosti je treba upoštevati v celotnem življenjskem ciklu stavbe. V Avstriji, ki ima sicer neprimerno enostavnejši postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja, je treba upoštevati celoten cikel stavbe, vključno z njenim koncem. Pri nas je birokratski postopek zelo zapleten, a kaj bo stavba povzročala v okolju, ni pomembno. Toda krajina je že pozidana s stavbami in priznati moramo, da niso vse ravno presežek. Lastnost stavb iz zemlje je, da so popolnoma reciklabilne. Toda razumeti moramo širši kontekst, ločiti možnosti in realne pristope od ideologije.

Pri nas prostor pogosto urejamo ideološko. Pojmi, kot je zeleni prehod, so žal lahko tudi le prazna fraza. V imenu zelenega prehoda se lahko celo dogajajo posegi, ki niso v korist narave in prostora in kjer je očitno, da je v ozadju motiv posameznih lobijev in industrije.

Zeleni prehod je pogosto zlorabljen za razporejanje javnih sredstev k politično ustreznim organizacijam in posameznikom. Varovanje prostora in narave je tako le narativ. Tak primer je energetika z zakonom o uvajanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije, kjer je težko zavreči očitke, da gre za »lobistični« zakon, namenjen prvenstveno interesom industrije solarnih panelov. Zakon posega v vrsto zakonov: o urejanju prostora, cestah, vodah, rudarstvu, kmetijskih zemljiščih, varstvu okolja, gozdovih, varstvu kulturne dediščine. Lahko bi rekli, da omogoča zeleni prehod za določene akterje za vsako ceno, tudi na račun narave.

Ob tem je presenetljiva tišina tiste civilne družbe, ki si je nedolgo nazaj prizadevala za »čisto pitno vodo«. Tiho so tudi ob sporni gradnji ogromnega fekalnega kanala preko ključnega vodonosnega območja, ki zagotavlja pitno vodo več kot 300.000 prebivalcem. Ta molk kaže na to, da je zeleni prehod žal postal politično obarvan.

Je pa res, da je za NVO ta vlada namenila rekordno veliko sredstev (skupaj na desetine milijonov), pravkar je denimo aktualen razpis za zeleni prehod v kulturi, za katerega se zdi, da kljub dobrim namenom problem rešuje na napačnem koncu.

Če zeleni prehod postane del političnih polarizacij, to ni dobro za okolje.

Ko sva bila leta 2010 na okoljski konferenci v Liechtensteinu, sva prvič slišala za pojem »odrasti«. Predstavil ga je Roberto Vacca, član Rimskega kluba. Odrast, kot nasprotje gospodarske rasti, naj bi bila rešitev za probleme sodobne družbe. Takrat se nama je zdelo, da obstajajo ljudje, ki znajo najti rešitve za velike probleme, s katerimi se sooča človeštvo. Po 14 letih ta pojem tudi pri nas postaja del diskurza. A medtem je Roberto Vacca izstopil iz kluba in opozoril, da koncept odrasti nima smisla. Slepo slediti privlačnim idejam, ki se dobro slišijo, ne da bi jih preizkusili, vodi v idealizem, ta pa kmalu lahko preraste v fanatizem.

Če se osredotočimo na področje gradnje, bi k zmanjševanju vpliva na okolje bistveno prispevali na tri načine. Prvi je urbanizem, s katerim bi spodbudili smiselno zgoščevanje že urbaniziranih območij in tam ustvarjali priložnosti za bivanje in delo. S tem bi zamejili razpršeno gradnjo na podeželju in ohranili rodovitne površine. Drugi način je razvoj učinkovite prometne infrastrukture. Ta trenutno temelji na osebnem prometu, javni pa je v podrejenem položaju in zato neučinkovit. Tretji način je sprememba tehnologije gradnje. Tu v ospredje prihajajo prenove obstoječega in tudi gradnja z materiali, ki so lokalni in imajo nizek ogljični odtis, in to sta les in zemlja. Zato je pomembno razvijati neizrabljene potenciale, ki jih ti materiali imajo.

Naše okolje je že zelo zasičeno s stavbami. Pozidane je veliko površine. Zato je treba s prostorom ravnati racionalno. Prenove postajajo vse bolj pomembne v sodobnem arhitekturnem diskurzu, saj aktivirajo potenciale obstoječega. S prenovami lahko dosežemo zelo zanimive prostorske rešitve, poleg tega pa ohranjamo dediščino. Združevanje sledi preteklosti s sodobnimi načini gradnje lahko ustvarja pester in duhovit dialog. Tako so razmišljali tudi naši predniki v časih, ko so bili viri in dostop do surovin bolj omejeni kot danes. Plečnik je zapisal, da je to, kar so naši očetje zgradili dobro, treba ohranjati. V svojih delih je obstoječo arhitekturo pogosto združeval s svojo lastno, avtorsko. V sodobnem kontekstu ima takšno razmišljanje tudi pomemben okoljski učinek.

S prenovami v praksi spoznavamo, da pogosto primanjkuje obrtniškega znanja in izvajalcev. Zato je (pre)pogosta miselnost, da je stare objekte lažje podreti in zgraditi nove. A s tem izgubljamo prostorsko identiteto, ki je nastajala več tisočletij. Prenova zato včasih res ni najlažja pot, a je zagotovo izpolnjujoča. Kot pravi arhitekt Alejandro Aravena v novem Outsiderju: ne bojmo se omejitev.