Si predstavljate, da je na tej kartici toliko podatkov, da jih človek pravzaprav ne more nikoli obdelati in izoblikovati v določeno diagnozo? Si predstavljate, da bo to moral narediti računalnik? In si predstavljate, da bo nekega dne morda ta računalnik poslal sporočilo na vaš mobilni telefon, da so vaše ledvice zanič in da je treba narediti nove? Hkrati bo napisal, da zaradi tega nikar ne skrbite, da je že sporočil v Abu Dabi, kjer bo 3D-tiskalnik naredil vaše nove ledvice, in da vas te nove ledvice, podobno kot je pri naročnini na Google, ne bodo stale nič. Si predstavljate, da bo te ledvice pripeljal v Ljubljano nek dron in da bo ta dron ledvice izročil robotu, ta robot pa bo prišel na vaš dom in vam zamenjal stare pokvarjene ledvice z novimi? Si predstavljate, da se tak zdrav človek potem odloči imeti otroka in da bo lahko odločal o tem, kako visok bo ta otrok, kakšne barve las bo imel, kakšne barve oči bo imel in morda celo, za kaj bo ta otrok nadarjen? Morda si zaželite otroka, kot je Luka Dončić, in ko boste otroka dobili, si predstavljate, da boste tekli najprej na patentni urad, da boste svojega otroka patentno zaščitili, da vaš sosed ne bo mogel narediti enakega?
Zgodbica, ki sem vam jo povedal, se sliši zelo poletno, a še zdaleč ni izmišljena. Vsi posamezni deli te zgodbice so danes že uresničljivi, le nihče jih še ni povezal v celoto na način, kot sem v tej zgodbici naredil jaz. Toda pomembneje je, da se podobne zgodbice dogajajo tudi na drugih področjih sodobnega gospodarstva in sodobne družbe. Takšna so področja avtonomne mobilnosti, robotike, digitalne ekonomije, sodobne informatike, umetne inteligence, proizvodnje hrane, proizvodnje energije in še številna druga, za katera manj vemo v javnosti. Vse to označuje sodoben čas. Vse to so preboji 21. stoletja, ki jih še pred nekaj leti v resnici nismo poznali.
Kapitalizem živi,
kot živi industrijska proizvodnja
Vsi opisani tehnološki preboji na nek način spominjajo na čase okoli leta 1750. To so bili časi, ko se je porajala industrijska revolucija. Tudi tedaj so se pojavljale številne novosti. V središču teh pa je bila industrijska proizvodnja s strojem kot simbolom proizvodnje s proizvajalnimi sredstvi. Prepričan sem in tako kaže tudi zgodovina, da tedaj ljudje niso prav dobro vedeli, kaj se pravzaprav dogaja okoli njih, da se niso zavedali, da razpada fevdalizem in da se poraja nov red, kapitalizem.
Prav zaradi tega je tudi danes zanimivo vprašanje, ali tehnološki preboji, ki sem jih omenil na začetku, ne pomenijo konca kapitalizma in začetka novega družbenega reda. Ali ti tehnološki preboji ne spreminjajo družbenega sistema, ki ga živimo, in vzpostavljajo nek nov sistem? Leta 1750 so ljudje premalo vedeli o svoji zgodovini pa tudi o stvareh, ki so se dogajale okoli njih. Danes se sveta bistveno bolj zavedamo, zato je še toliko bolj zanimivo vprašanje, ali ni danes čas, ko kapitalizem že odmira in nastaja nov družbeni red. Ni nesmiselno pričakovati, da znamo danes na to vprašanje odgovoriti bolj popolno, kot so znali na podobno vprašanje odgovarjati v letih okoli 1750 in še dobrih 100 let kasneje.
Da bi odgovorili na vprašanje o stanju kapitalizma, moramo zelo dobro razumeti, kaj pravzaprav je kapitalizem. Pred njim je obstajal fevdalizem. Ta je temeljil na delu oziroma delovni sili, ni bilo strojev, orodja, ki so jih ljudje tedaj uporabljali, pa so bila narejena z delom. Zato je bilo delo – ob naravi – temeljni proizvodni dejavnik. Z industrijsko revolucijo pa se je pojavil stroj. Ta je povzročil, da je postala proizvodnja bolj učinkovita in da je nov tip proizvodnje kar s konkurenco v srednjeveškem mestu – vsaj v Evropi – zgodovinsko pregnal z odra fevdalizem. Še enkrat se je potrdilo, da zgodovino človeštva zaznamujejo samo učinkovite oblike družbene organiziranosti. Oblike, ki niso bile učinkovitejše, kot velja tudi za socializem in številne poskuse delavskih revolucij, pa je zgodovina zbrisala kar s konkurenco na trgu. Nauk za vse večne čase!
Temeljna značilnost nastajajočega kapitalizma je torej bil stroj. Zanj pa ste potrebovali denar. Dokler so proizvajalci potrebovali zgolj orodje, ki so ga naredili sami, ni bilo treba imeti denarja. Ko pa se pojavi stroj, ta pa nastane v družbeni in tehnični delitvi dela, ki je ne more več obvladovati posameznik s svojo delovno silo, zanj potrebujete denar. Tisti, ki je dal denar za ta stroj, je lahko organiziral proizvodnjo in ker je dal denar, je pričakoval donos. In ta donos se imenuje profit. Denar, ki so ga posamezniki vlagali v novo organizacijo proizvodnje, natančneje v nakup strojev, in je moral prinašati profit, pa se imenuje kapital.
Kapital ni nič drugega kot denar, ki se oplaja s profitom, čeprav je opredmeten v proizvajalnih sredstvih – simbolično v stroju. Seveda je bilo treba za industrijsko organizacijo proizvodnje poleg proizvajalnih sredstev in kapitala imeti tudi delovno silo. In tako se razvije trg delovne sile. Srce kapitalizma torej sestavljata trg delovne sile in kapital, s katerim je tudi možno trgovati in zato dobi svoj trg – trg kapitala. To je tisto, kar označuje kapitalizem. In če se vprašamo, ali danes kapitalizem še obstaja, se moramo predvsem vprašati, ali danes še obstaja proizvodnja, ki je ne moremo organizirati, če nimamo delovne sile in kapitala. In vemo: dokler obstaja industrijska proizvodnja, potrebujemo tudi proizvajalna sredstva kot fizično obliko kapitala in delovno silo, saj brez proizvajalnih sredstev in delovne sile ni mogoče organizirati industrijske proizvodnje, obstajata pa tudi profitni motiv in seveda kapitalizem. Ta sklep velja, dokler drugih oblik proizvodnje, ki bi v konkurenci, z vidika učinkovitosti, lahko nadomestile industrijsko, ne poznamo (če zanemarimo nekaj ostankov fevdalnega tipa proizvodnje v sodobni obrti).
Ali smo že pometli
z industrijsko proizvodnjo?
Ko poskušamo odgovoriti na vprašanje, ali so tehnološki dosežki in preboji 21. stoletja spremenili kapitalizem, moramo torej odgovoriti na vprašanje, ali ti tehnološki preboji pomenijo, da brez njih ni mogoče organizirati industrijske proizvodnje. Dejal sem, da v kapitalistični družbi potrebujemo kapital in delovno silo, da lahko organiziramo proizvodnjo. To sicer organiziramo v tržnem okolju, ampak trg je nastal daleč pred kapitalizmom. Zato lahko usodo kapitalizma presojamo zgolj tako, da se vprašamo, ali ob delu in kapitalu danes za organiziranje industrijske proizvodnje potrebujemo, na primer, personalizirano medicino, avtonomno mobilnost, robote in vse tisto novo, kar sem omenil na začetku. Prepričan sem, da vsi dobro vemo, da je odgovor ne. Danes lahko industrijsko proizvodnjo ali pa kar proizvodnjo nasploh organiziramo, ne da bi potrebovali personalizirano medicino, avtonomno mobilnost ali robote.
A ob tem obstaja drugo vprašanje, ki na stvar gleda z druge strani. To pa je, ali danes personalizirana medicina, avtonomna mobilnost in roboti pa še kaj, kar je sodoben dosežek 21. stoletja, potrebuje delovno silo, trg delovne sile in kapital ter v koreninah industrijsko proizvodnjo. In odgovor je da. Vsi sodobni tehnološki preboj so pravzaprav nastali tako, da je bil vanje investiran kapital in da se je ob njem zaposlila delovna sila. Vsi tehnološki preboji 21. stoletja so nastali tako, da smo organizirali proizvodnjo na način, kot je bil vzpostavljen že tam okoli leta 1750. Daleč daleč nazaj. Nič se ni spremenilo. Danes še vedno živimo kapitalizem in najnovejši tehnološki preboji kapitalizma še niso odpravili, ker preprosto temeljijo na industrijski proizvodnji. Personalizirana medicina, avtonomna mobilnost, robotika in podobni preboji 21. stoletja so očitno torej del industrijske proizvodnje in s tem kapitalizma. Nastali so s kapitalom, z delovno silo in so rezultat maksimiranja dobička oziroma ekstra dobička, za katerega že dolgo vemo, da je temeljna spodbuda za razvoj proizvajalnih sil. Ti preboji skratka niso zunaj kapitalizma in za svoj nastanek zahtevajo kapital in delovno silo tako, kot je bilo značilno vse od industrijske revolucije dalje.
Bilo pa bi prehitro skleniti, da ti preboji niso prinesli nič novega v naše življenje. Ko sem imel razpravo na enem od mednarodnih posvetovanj profesorjev ekonomik na Slovaškem, sem za čisto provokacijo postavil naslednje vprašanje: kaj bi vas bolj prizadelo, če bi izgubili mobilni telefon ali če bi umrl vaš predsednik vlade? Dvorana se je zasmejala. Mislim, da so vsi imeli v mislih enak odgovor, le da si ga niso upali povedati. Tisti, ki so sedeli v prvi vrsti in so bili v glavnem evropski funkcionarji, pa so pogledali v tla. Toda tudi oni so se nasmejali. Sodobni preboji so nam seveda spremenili življenje. Življenje nam spreminjajo tudi v tem trenutku in nam ga bodo tudi v bodoče. To je nesporno. To pa verjetno pomeni, da so ti preboji neke vrste Fordov model T iz leta 1908, ki je bil le črne barve. Avto je bil prodan v sedemnajstih milijonih primerkov in je naredil – vsaj v Ameriki – pravo revolucijo. Spremenil je življenje Američanov: začeli so hoditi na večerne plese, pogosteje so se začeli pogovarjati med sabo, saj so kot mož in žena sedeli v zaprtem prostoru avta. In da, nihče jih ni motil pri pogovoru. Obstaja simpatična zgodba. Henry Ford, ki si je izmislil ta avto in je bil lastnik tovarne, se je tam okoli leta 1910 baje odločil, da se razdalja med prvimi in zadnjimi sedeži zmanjša. V časopisih je namreč prebral govorice, da se polovica ameriške nove generacije naredi na zadnjem sedežu njegovega avtomobila. Henry Ford pa je bil zelo konservativen, veren človek.
Kljub temu je ta model avtomobila v svojih sedemnajstih milijonih izvodov – vsi v črni barvi – odločilno vplival na to, kako so živeli Američani in kako smo živeli tudi drugod po svetu. Model je sprožil evolucijski proces, ki je privedel do avtomobilov, kot jih vozimo danes. Prav primer tega avtomobila izziva usodno vprašanje za današnji čas: ali so vsi opisani sodobni preboji zgolj neka oblika evolucije kapitalizma ali pa so kaj več? Tudi ko se je tam okoli leta 1780 pojavil uporabni parni stroj, je kazalo, da je to zgolj nekaj, kar je element evolucije znotraj fevdalizma. Ljudje pravzaprav niti niso razumeli, kaj je v družbo prinašal parni stroj.
Toda ko govorimo o evoluciji, se moramo zavedati, da nad kapitalizmom vlada zakonitost razvoja človeške družbe, po kateri preživijo zgolj tisti njeni elementi, ki so učinkovitejši od obstoječih oblik. Preboji 21. stoletja, o katerih govorim v tem spisu, bodo preživeli zgolj, če v resnici izboljšujejo industrijski način proizvodnje in – lahko rečemo – kapitalizem. Če vnašajo v kapitalizem nove dimenzije učinkovitosti. Danes se že vidi pri nekaterih prebojih, da so za staro železo ali pa da bodo v kratkem – z vidika ur človeštva – na odpadu, da so zgolj trženjske ali kratkotrajne profitne muhe. A ta vidik lahko razumemo tudi širše. Hudo naučeni ekonomisti vemo od Vilfreda Pareta (1840–1923) dalje, da privatno lastninsko in popolno konkurenčno gospodarstvo v industrijski proizvodnji, kar je za ekonomista idealni kapitalizem, ni učinkovito, če ni popolne konkurence in če so v gospodarstvu javne dobrine, zunanji učinki in nepopolne informacije. V tem primeru predlagamo zamenjavo trga z javnim sektorjem. Javni sektor imamo torej zaradi izboljšanja učinkovitosti kapitalizma, a mora biti zgolj tam, kjer so omenjene tržne nepopolnosti. Ekonomistov njihova teorija zato nikoli ne pripelje do komunističnih, socialističnih in – kot pravimo danes – skrajno levičarskih idej, bi pa lahko njihovo teorijo imenovali socialdemokratsko, če jim je to všeč ali ne.
Napovedujmo bodočnost
Vendar se je kasneje pokazalo, da je bil parni stroj veliko več kot samo element evolucije. V bistvu je stroj prinesel industrijski način proizvodnje in pojav kapitalizma. Zato je – kakor koli razumemo sodobne preboje 21. stoletja – zanimivo vprašanje, ali so ti preboji kaj več kot samo element evolucije sodobnega kapitalizma. Ali v sebi vseeno nosijo seme začetka nekega novega družbenega reda, ki se ga danes niti ne zavedamo, za katerega ne vemo, kako bo nastal, je pa zanj značilno, da bodo vsaj nekateri od teh prebojev – tisti, ki bodo preživeli test zgodovinske učinkovitosti – njegov sestavni del. Napovedovanje bodočnosti je sicer čarovniški posel, a kljub temu danes v 21. stoletju bistveno bolje razumemo, kako se razvija družba, kot pa tam okoli leta 1780, ko se je pojavil parni stroj, industrijski način proizvodnje in ko se je rojeval kapitalizem. Zato morda nekaj čarovniškega poguma velja.
Poglejmo, kaj se pravzaprav – vsaj po mojem mnenju – dogaja danes, da bi lahko na nek način dalo oris bodoče družbe. Najprej naj omenim neenakost. Po svetu se pojavlja enormna neenakost in je objektivni pojav delovanja trga v kapitalistični družbi. Neenakost je skoraj takšna, kot je bila v starem Egiptu, ko je bil faraon lastnik vsega. Tudi danes se človeška družba usmerja k takšnemu standardu: dva odstotka najbogatejših na eni strani in množica revnejših na drugi strani. A da bi lahko bogati bili bogati, morajo revni, manj revni in bolj revni kupovati od njih. Faraoni so gradili piramide, da so tlačani dobili z delom pri gradnji piramid dohodke, s katerimi so od faraonov kupovali žito za preživetje, za katero tlačani niso dobili plačila. Ta plačila in nakupi pa so faraonom dajali dohodke, ki so jih delali bogate. Žito samo po sebi ni pomenilo faraonom nič, za njih ni bilo bogastvo, dokler se tlačani niso pojavili z denarjem, ki ga je iz nič ustvaril faraon in s katerim je plačeval njihovo delo na piramidah.
Drugi proces, ki teče danes in ki bo po mojem mnenju označil bodočnost, je robotizacija, verjetno skupaj vsaj še z umetno inteligenco in še čim, česar še ne poznamo. Namreč, delo ogromne večine tistih, ki danes plačujejo za najbogatejše, bo zelo verjetno jutri nadomestil robot. Verjetno se bo ta proces razvijal po svetu zelo neenakomerno. Ampak roboti bodo jutri prevzeli ogromne količine dela, kar pomeni, da bo proizvodnja v največji meri odvisna od proizvajalnih sredstev, in ne od delovne sile. Če je fevdalizem označevala delovna sila in kapitalizem delovna sila in kapital, opredmeten v proizvajalnih sredstvih, bi morala jutrišnji čas označevati proizvajalna sredstva, ki so danes v kapitalu. Ampak če bodo proizvajalna sredstva glavni proizvodni dejavnik in delo ne bo več pomembno, kako bo pravzaprav kapital še lahko vztrajal? Kapital brez dela oziroma delovne sile pač ne more. Po zgledu starega Egipta bi dejali, da bodo manjkali tlačani s svojimi dohodki. Če delovna sila ne bo več delala in ne bo imela dohodkov, tudi kapitala, ki se oplaja z delom in dohodki iz dela, ne bo več.
Izhod iz te zagate ponuja še en proces. To je tisti, s katerim sem začel to razmišljanje. Gre za nov tip proizvodov in storitev. Vse več proizvodov in storitev se pojavlja kot svetovni proizvodi in storitve, kot dobrine, za katere pravzaprav ne plačujemo nič, ker jih ne kupujemo kot tipične industrijske dobrine. Za Google in številne družbene medije nihče ne plačuje, a so njihovi lastniki kljub temu najbogatejši zemljani. Trend je jasen: v prihodnjih letih bomo imeli vse več dobrin, za katere ne bomo plačevali, korist pa bomo imeli vsi živeči na tem planetu. Danes takim dobrinam pravimo javne dobrine. In ta proces bo globalen. Globalizem je namreč že od samega začetka posledica razvoja tehnologij oziroma proizvajalnih sil, zlasti informatizacije in transporta, in je nad političnimi procesi, kar vsak dan dokazuje.
In ko se vprašamo, na kakšen način se bo v takih razmerah pretakal dohodek k tistim, ki naj bi delali, a ne bodo delali, ker bodo prišli roboti, in kako bodo potem ti kupovali, če ne bodo imeli dohodka, dobrine, s prodajo katerih naj bi bili nekateri bogati in ki bi omogočale oplajanja denarja ter ustvarjanje kapitala ter ponudbo dobrin, od katerih korist ne bo omejena na posameznike, je odgovor, zanimivo, zelo enostaven. Dobrine morajo biti zastonj, tako kakor je danes zastonj Google. Jutrišnja družba, če je moje fantaziranje o bodočnosti vsaj malo pravilno, ne bo poznala cen in dohodkov. Zagotovo je ne bomo mogli imenovati komunizem, ker je njegova dosedanja definicija vedno izhajala iz okvirov industrijske družbe. Ampak brez skrbi, neko ime si bomo še pravočasno izmislili.
Seveda so to le špekulacije, čarovniški posel, in morda iz vsega tega ne bo nič. Morda bomo prišli zgolj do tiste faze, ko bo 3D-tiskalnik natisnil dobro svinjsko meso brez tistih sestavnih delov, ki škodijo našemu zdravju, in človeški rod ne bo več pobijal živali za to, da se bo prehranjeval. Če bo takšen tisk zelo poceni, bomo zelo verjetno odpravili tudi lakoto in velik del neenakosti v sodobnem svetu. Že to bi bil verjetno uspeh tega človeštva. Vsaj z današnjega vidika. Hkrati pa ne smemo pozabiti, da vse te spremembe proizvajalnih sil radikalno spreminjajo položaje ljudi v družbi, izzivajo konflikte in družbene eksperimente, ki ne morejo uspeti, ker so ostanek starega ali napačnih ideoloških in političnih presoj. Kot nas uči zgodovina kapitalizma in industrijske družbe, bo razlogov za vojne ali celo kaj več veliko. Tudi zato, ker se ne zavedamo, da proizvajalne sile in razvoj tehnologije delajo mimo nas ter da ljudje ideologije in politike precenjujemo.
