Potem se je zgodila vrsta krvavih incidentov, vključno s topniškim napadom na sarajevsko tržnico in genocidom v Srebrenici. Rastoče število žrtev te morije je najprej evropsko, potem pa tudi ameriško javno mnenje obrnilo proti politikom z zahtevo, da končno nekaj naredijo za prekinitev vojne. Ko je pritisk javnosti postal politično premočan, so se stališča čez noč spremenila. Nato, ki je do tedaj vztrajno tiščal glavo v pesek, se je odločil posredovati, tako kot zna – vojaško. Po nekaj začetnih težavah s prečkanjem narasle Save mu je uspelo. Medetnični spopad je bil zaustavljen in diplomatska pogajanja v Daytonu so pripeljala do nepopolnega sporazuma, ki vse od takrat omogoča mirno, dasiravno disfunkcionalno življenje države BiH.

Neuravnotežen vrh

Zakaj se nič podobnega ne dogaja v zvezi z Gazo? Če, hipotetično, vojne v Ukrajini ne bi bilo, bi se vrh v Washingtonu ukvarjal z Gazo – ali pa sploh ne? Se zavezništvo vojaško lahko pripravlja na dve vojni, politično pa prebavi samo eno? Kaj se je spremenilo v Natu, kaj v državah, kaj v širši mednarodni skupnosti in njeni civilni družbi? To, kar očitamo ruski javnosti v zvezi z vojno v Ukrajini, se Zahodu dogaja v Gazi. Politični pritisk na Nato, naj nekaj stori v zvezi z Gazo, praktično ne obstaja ali je zanemarljiv. To je nekaj, na kar se vladajočim politikam ni treba odzivati ali česar jim ni treba upoštevati, ker jih politično ne ogroža. Zato je v politični deklaraciji jubilejnega 75. vrha Nata v Washingtonu zapisanega le nekaj splošnega glede južnega krila Nata. Kot je pojasnil Mike Carpenter, eden od Bidnovih varnostnih svetovalcev, Bližnji vzhod ni Natovo območje, čeprav vpliva na varnost evroatlantskega prostora. Natova vloga na Bližnjem vzhodu ostaja omejena na vojaško urjenje, ne zajema pa vojaškega posredovanja. Spomin na spodletelo operacijo v Afganistanu je še preveč svež in boleč, da bi tvegali njeno ponovitev. Edini, ki je povzdignil glas glede Gaze in izraelskih vojnih zločinov zoper palestinsko prebivalstvo, je bil turški predsednik Erdogan. Manj prepričljivo, pa vendar, sta o nujnosti izogibanja dvojnim standardom glede vojne v Ukrajini in Gazi govorila še španski in belgijski premier. Nekaj sramežljivo dvoumnega je dodal tudi premier Golob. Vse to ni bilo dovolj, da bi bilo zavezništvo sposobno in voljno vsaj minimalne omembe vojne na Bližnjem vzhodu ter obsodbe izraelskih temeljnih kršitev mednarodnega vojnega prava. Razprave o Gazi so bile varno odmaknjene med bilateralna srečanja na marginah zasedanja. Vrh je tako ostal neuravnotežen, osredotočen zgolj na eno vojno, eno sovražnico – Rusijo in njeno zaveznico – Kitajsko.

V taki mednarodni atmosferi političnega praznovanja spoštljivega jubileja zavezništva, negotovih političnih usod ključnih igralcev, ki bodo iz temeljev spreminjale tudi usodo samega zavezništva, moralne dvoličnosti glede vojn v Ukrajini in Gazi je zavezništvo, kljub globalni prisotnosti v Washingtonu, bolj izostrilo fokus na vojaške zmogljivosti Nata kot na njegovo potencialno globalno varnostno vlogo. Za atlantiste je to znak za smiselno krepitev samoobrambnih zmogljivosti, za nasprotnike Nata ter rusko-kitajski blok pa nevaren militarizem, ki ogroža svetovni mir.

Odhajajoči generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg je poln samega sebe, ko po težavnem desetletju na njegovem čelu zapušča »najmočnejši Nato v zgodovini«. Predsednik Biden je po katastrofalnem soočenju s Trumpom vrh poskušal izkoristiti za politični »come back« in ponovno pridobitev podpore demokratov, ki mu vse bolj glasno in neposredno predlagajo, naj odstopi od ponovne kandidature. Macron je na vrhu deloval izgubljeno, ne ve natančno, kaj ga čaka doma, kaj šele v Evropi in svetu. Novi britanski laburistični premier Keir Starmer šele odpira nove mednarodne perspektive. Predsedujoči evropskemu svetu, madžarski premier Viktor Orban, si po bliskoviti globalni mirovni pobudi (Ukrajina, Moskva, Peking) liže rane neuspeha. Turški premier Erdogan ni uspel (pre)usmeriti politične pozornosti zavezništva na Bližnji vzhod in Gazo. Indopacifiška dimenzija Nata navzlic številni prisotnosti partnerjev s tistega dela sveta za večino zaveznic ostaja imaginarna in težko predstavljiva. Kitajci se zmrdujejo, da jih imamo za neposredne zaveznike Rusov in da bo to imelo posledice za dvostranske odnose. Kako Putin razume Natovo enormno ekonomsko vojaško pomoč (več kot 40 milijard dolarjev) Ukrajini za nadaljevanje vojne, ne pa tudi politične za članstvo v Natu, bomo videli na bojiščih Ukrajine v naslednjih mesecih. Še naprej se iščejo čudežna orožja, ki naj bi Ukrajini omogočila vojno zaključiti v njeno korist. Lovci F-16 bodo vplivali na vojno v zraku, poteka vojne pa ne bodo spremenili. Ameriško razmeščanje zmogljivejših raket srednjega dometa v Nemčiji je potencialno nova stopnička na lestvici eskalacije konflikta.

Zmanjkalo je cementa

Z nedvoumno vojaško krepitvijo Nato postaja močnejši v Evropi in morda tudi širše. Vendar vse to ne more prekriti grozeče politične heterogenosti, ki jo z ene strani povzroča negotovost politične perspektive ključnih igralcev in z druge nesposobnost vzdrževanja tradicionalnega sistema vrednot, ki ga uničuje dvoličnost ignorance vojne v Gazi. Bolj ko je zavezništvo krhko, večja je potreba po deklarativnem priseganju na njegovo trdnost in nespremenljivost dolgoročnih politik. To še posebej izrazito kaže ta vrh. S spremembami, ki visijo v zraku (v ZDA in drugod v zavezništvu), je videti, da je samo vprašanje časa, kdaj in kako se bodo zgodile. Spodleteli atentat na Donalda Trumpa v ameriško predsedniško tekmo vnaša novo dinamiko, ki skoraj zagotovo pelje k njegovi zmagi. Zacementirana politika ne obstaja, zavezništvo (več) nima takšnega cementa, ki bi kot vezivo držal skupaj 32 varnostnih politik držav članic, ne glede na to, kdo je na njihovem čelu.

Izjave predsednika vlade Goloba, da … »Zahod nima povsem dodelanih stališč do konflikta na Bližnjem vzhodu« in da ... »dvojni standardi, ki nam jih očitajo druge, predvsem arabske države, niso v korist Ukrajine«, ter želje … »da bi Nato pomagal končati morijo in postal garant miru tudi na drugih žariščih po svetu«, so koncentriran cvetober njegovih izjav v Washingtonu. Te ne dovolj domišljene, dvoumne ter nekritične misli pojasnjujejo stališča in odnos naših državljanov do Nata iz zadnje raziskave javnega mnenja v zavezništvu. Po njej je borna večina (58 odstotkov) Slovencev za članstvo v Natu, da za varnost trošimo preveč, nas meni 61 odstotkov, skoraj polovica (48 odstotkov) nas meni, da je nadaljevanje pomoči Ukrajini napačna politika. Za skepticizem in odklonilno stališče do Nata nista krivi zgolj levica in njej naklonjena civilna družba samooklicanih mirovnikov, temveč gre za odgovor in reakcije na sosledje vladajočih politik vseh barv v dveh desetletjih našega članstva v Natu. Najava, da bomo podvojili naš kontingent na Kosovu v okviru Natove misije Kfor, pa kaže, da se naše razumevanje prispevka k zavezništvu tudi v teh drugačnih časih za svet in za nas same ni v ničemer spremenilo. Še vedno smo prepričani, da bomo z ekstra prispevkom k nalogam kriznega upravljanja oziroma ekspedicijskim nalogam Nata kompenzirali naš vse večji in očitnejši zaostanek lastnih nacionalnih obrambnih zmogljivosti. Najava, da bomo Ukrajini pomagali z 80 do 100 milijoni evrov pomoči, to je z desetino našega obrambnega proračuna, ki nam že sedaj ne omogoča držati koraka z ostalimi zaveznicami, je enostavno iracionalna in težko razumljivo žrtvovanje za višje cilje.

Ko so nas pred sprejemom v Nato leta 2014 zaveznice, zlasti ZDA, kritizirale zaradi naše samovšečnosti in nas trdo pritisnile glede bodočih zavez v Natu, smo se spraševali, čemu takšen pritisk. »Da ne postanete takšni kot tisti, ki samo obljubljajo in tistega nikoli ne izpolnijo,« je bil odgovor takratnega političnega vrha ZDA. Počutili smo se užaljene, da nas vidijo tako. Mi smo vendar drugačni, boljši, držimo besedo. Ne vem, zakaj se z grenkobo spominjam tistih dni, ko smo bili sprejeti v Nato in so se v Washingtonu, tako kot na zdajšnji obletnici, gnetli novopečeni deklarirani Natovi privrženci, ki niso nikoli zares ponotranjili pomena zavezništva.