Prva povojna jugoslovanska vlada ga je za vse zaposlene uvedla leta 1947, kajti zavedala se je, da si mora delovno ljudstvo pri gradnji socializma in doseganju petletnih planov privoščiti tudi nekaj počitka. Poleg družbeno široko podprtih gradenj zadružnih domov so tako začeli spodbujati tudi gradnjo počitniških domov in naselij. Pozneje, kmalu po pojavu prvih počitniških prikolic, so podjetja kupovala tudi te, da so delovni ljudje v kampih dopustovali bliže naravi. Kljub temu so ugotavljali, da delavstvo ne hodi tako množično na morje, kot so pričakovali.
Poleg tega, da je veliko zaposlenih v tovarnah doma premoglo tudi kakšno njivico ali dve ter vrt, za kar je bilo treba skrbeti tudi poleti, je bilo na dlani, da tudi cene v počitniških domovih niso vsakomur dostopne. Tako so leta 1965 uvedli še letni dodatek za dopust, regres, sledilo je tudi kreditiranje izdatkov za dopustovanje v počitniških domovih, naseljih in kampih. Toda še vedno so mnogi regres raje porabili za nakup dobrin, potrebnih za vsakodnevno življenje, kot da bi se z avtobusi ali vlaki ter polnimi rokami kovčkov vozili na morje. Še otrok mnogi niso zmogli pošiljati v počitniške kolonije, med katerimi so bile pri nas najbolj znane tiste na Debelem rtiču.
Zakaj sindikalne podružnice vračajo
neizkoriščena napotila za dopuste
v počitniških domovih
Plačani letni dopust, ki je vsakemu delavcu in nameščencu zajamčen vsako leto, je velika pridobitev delavskega razreda nove Jugoslavije. Težke milijone je ljudska oblast žrtvovala za ureditev posebnih počitniških domov po vsej državi. Da bi v prvi vrsti prišli v poštev za oddih v teh domovih najbolj zaslužni delavci, udarniki, racionalizatorji in novatorji, je letos prevzel dodeljevanje napotil za vse domove, odnosno hotele, Centralni oddelek Enotnih sindikatov. Čeprav so ta napotila zelo ugodna, veliko je celo brezplačnih, se vendar dogaja, da sindikalne podružnice že dodeljena napotila vračajo neizkoriščena. Kaj je temu vzrok? (…)
Glavna ovira je v tem, da okrajni sindikalni svet ne prejme niti enkrat po dve napotili za en dom oddiha hkrati, ampak so vsa tako premešana, da praktično več kot en član sindikata iz celega okraja ne more izkoristiti te, sicer zelo dobre ugodnosti. Vem, da je pri tem edini cilj, da čimveč ljudi iz različnih krajev spozna med seboj, toda ta način razdeljevanja ni vedno dovolj življenjski. N. pr. sam sem član sindikata že več let in seveda tudi v službi. Prav tako tudi žena. Dejansko se vidiva samo zjutraj, ko odhajava v službo. Želela bi, da skupaj prebijeva letni dopust, toda pri takem dodeljevanju napotil je to nemogoče. Raje se odrečeva tej ugodnosti, kakor pa da bi ločeno izkoriščala svoj letni dopust. (…)
Slovenski poročevalec, 12. julija 1950
Na oddihu v Fiessi
13. junija je prispela v počitniški dom Glavnega odbora ZSS »Fiesso« pri Portorožu na 14-dnevni letni oddih tudi skupina mladih delavcev-kovinarjev iz jeseniške železarne. Z nasmejanih obrazov je sijala hvaležnost do današnje ljudske oblasti, ki nudi letni dopust vsakemu delavcu, sto in sto tisočem pa omogoča oddih v raznih obmorskih in gorskih počitniških domovih. Skupina mladih železarjev, ki so člani zabavnega orkestra ŠKUD »Tone Čufar« na Jesenicah, je imela s seboj instrumente in je igrala dnevno svojim tovarišem v lepem počitniškem domu. Mladi delavci in kulturniki, ki so vajeni v jeseniški železarni opravljati važna in najtežja dela bilo na plavžu, v martinarni, v valjarnah ali drugih obratih, tudi tu niso mirovali, četudi so imeli možnost uživati vse ugodnosti letoviščarja Fiesse. Hoteli so se tudi na oddihu izpopolnjevati, zato so poleg rednega dnevnega igranja v domu in rednih vaj organizirali tudi dnevna predavanja. (…)
Tako bo letos v teh domovih v Sloveniji in še v domovih, ki jih ima Centralni odbor širom po vsej državi, preživelo svoj letni dopust okrog 10.000 članov sindikatov, ki bodo, ko se vrnejo na svoja delovna mesta, še bolj napeli vse sile za izpolnitev nalog, katere postavlja prednje graditev socializma. (…)
Delavska enotnost, 14. julija 1950
Najboljši rudar iz Senovega
je z letalom odpotoval na dopust
Danes zjutraj je s svojo družino odpotoval z ljubljanskega letališča na letovanje v Ohrid 13 kratni udarnik, rudar iz Senovega Karel Kozinc. Za izvršitev planskih nalog v rudniku Senovo ima tov. Kozinc veliko zaslug. Njegova 9 članska brigada je najboljša v rudniku. Petletni plan je izvršil že letos v januarju. S svojimi strokovnimi nasveti je razširil gibanje za večjo produktivnost dela. Uprava rudnika mu je zaradi požrtvovalnega dela dala 30 dni dopusta, sindikalna podružnica pa mu je preskrbela odmor na Ohridskem jezeru. Karel Kozinc je prvi slovenski rudar, ki bo preživel svoj odmor v Makedoniji. (…)
Slovenski poročevalec, 14. julija 1950.
Delavci, izkoristite svoj dopust
ob morju ali na planinah
Sezona kopanja in letnih dopustov je na vrhuncu. Tisti, ki so že izkoristili svoj dopust, so se upravičeno jezili na vreme. Sončnih dni je bilo do sedaj zelo malo, tako da se je sezona kopanja zavlekla in se začela šele sredi julija. Upajmo, da bodo lepi vsaj dnevi, ki so pred nami, da bi lahko prišli na svoj račun vsi, ki bodo svoj dopust na morju ali pa so se odločili za planine.
Glede dopustov velja tudi letos ista ugotovitev kot za prejšnja leta, namreč, da je med »dopustniki« zelo malo delavcev. Tisti, ki so dopust že izkoristili, so mi pripovedovali, da so hoteli v Opatiji, Crikvenici, Ulcinju in drugod sicer polni, toda med gosti je vse premalo delavcev. Še tiste maloštevilne delavce, ki so jih srečali ob morju, so poslale na svoje stroške na dopust večinoma uprave podjetij ali sindikalne organizacije. (…)
Menim, da se večina delavcev še vedno ni povsem oživela v to, da jim država vsako leto zagotavlja plačan dopust. Pred vojno o dopustu še sanjati niso mogli. Tega se uslužbenci bolj zavedajo. Zato številni uslužbenci že med letom razmišljajo o dopustu in zanj hranijo denar. To je, po mojem mnenju, glavni vzrok, da je v naših letoviščih tako malo delavcev. (…)
Delavska enotnost, 31. julija 1953
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
