Prvi prvem se na nas zgrnejo obremenitve pred odhodom. Vznemirjajo nas priprave, načrtovanje in usklajevanje počitnic. Bremenijo nas službene obveznosti, ki jih moramo dokončati. Skrbi nas, da ne bi česa pozabili. Zaskrbljeni smo, ali bo vse tako, kot si želimo. Kaj če bo dež? Slab hotel? Kaj če bomo zboleli? Pri drugem sindromu se z odhodom drugam vržemo iz ustaljene rutine, ki nam sicer preseda, vendar smo nanjo navajeni. Spremenijo se prehrana, spanje, podnebje, dnevne aktivnosti, kar vse vpliva na fizično in psihično počutje. V sproščeni izpraznjenosti z obveznostmi se počasi na ekran pozornosti prikrade marsikaj, česar bi se morali že davno lotiti, vendar se nismo, ne pri sebi in ne v odnosih, službi, življenju. Zastali problemi nas privijejo kot v stiskalnici. V tretji stresni fazi po vrnitvi nas muči nostalgija po sladkem ugodju ter odpor do ponovnega zdrsa v dnevno rutino službe. Telo potrebuje čas, da se znova zažene v višje obrate. Zakaj vse te tegobe, saj so adaptacijski mehanizmi vgrajeni v nas?

Najverjetneje poznate pojma homeostaze in alostaze. Sta dva temeljna principa razumevanja delovanja in odzivanja možganov. Homeostaza je proces, ki nam pomaga ohranjati stabilnost in se prilagajati razmeram, ki so optimalne za preživetje. Skrbi za to, da kemični procesi v možganih, ki pošiljajo signale in ukaze po telesu, delujejo normalno in uravnoteženo, da ničesar ni preveč ali premalo. Ker pa ne živimo v laboratorijsko nadzorovanih idealnih pogojih, temveč v vedno spremenljivih izzivih zunanjega sveta, se moramo na njih prilagoditi telesno in psihično. Tej zmožnosti prilagoditve pravimo alostaza. Je ta, ki omogoča stabilnost skozi spremembe. Alostaza zagotavlja prilagoditev spremembam, homeostaza pa ohranja ravnotežje. Oba procesa sta temeljna preživetvena mehanizma, kljub temu pa se nekateri s spremembami in prilagoditvami spopadajo težje kot drugi. V pomoč čez počitnice so lahko trije prijemi.

Prvi je sindrom tretjega dne, ki ni nikakršen medicinsko priznan pojav, je pa izkustveno. Ste opazili, da na počitnicah ali potovanju postanemo najbolj utrujeni, čustveno nestabilni, celo razdraženi in nemirni okoli tretjega dne? Po prehodni fazi je tretji dan začetek resničnega procesa prilagoditve. Daljša potovanja med druge kulture in v novo podnebje z večjimi spremembami časovnega pasu bi morala bolj tenkočutno upoštevati te ključne prve tri dni prilagoditvenega časa, ki je potreben, da se uskladimo z novim okoljem. Sodobni turizem je močno konzumentski in želi v čim krajšem času použiti čim več. Tega nikoli nisem razumela. Kako naj ljudje občutijo in doživljajo nova okolja, če so povsem utrujeni in nejevoljni? Redki aranžmaji upoštevajo čas prvih dni, ki je potreben za prilagoditev.

Drugi sindrom gre boleznim. Na dopustu nekateri zbolijo. Pojav je nizozemski psiholog Ad Vingerhoets imenoval »bolezen prostega časa« ali »bolezen brezdelja« (leisure sickness). V svojih raziskavah se je več kot dvajset let ukvarjal s stresom in čustvi ter ugotovil, da v času počitnic zboli okoli 3,2 odstotka tako moških kot tudi žensk. Imeli so nekaj skupnih karakternih lastnosti: niso se mogli sprostiti in prepustiti sproščenosti ter brezdelju, doma so si nalagali velike delovne obremenitve, imeli so izrazit čut odgovornosti in bili so perfekcionisti. Najpogostejši simptomi so bili glavoboli, utrujenost, bolečine v mišicah, slabost, tudi prehladi in gripe. Kako si to pojasniti? Ko se končno sprostimo, ne potrebujemo stresnih hormonov, ki nam v vsakdanjem življenju pomagajo, da se spopadamo z obveznostmi in napori. Nenadoma jih je v telesnem sistemu preveč in ničemur ne služijo. Oslabijo naš imunski sistem, zato postanemo ranljivi za infekcije. Bolj ko je prehod iz močno stresnega življenja v globok počitek nenaden, več škode si lahko povzročimo. Ni dobro takoj planiti v visečo mrežo. Adrenalin in kortizol v telesu je treba najprej pokuriti.

Pri tretjem sindromu ni receptov, le potrpežljivo vseživljenjsko delo. Ko se zaustavimo in umirimo, nas nagovorijo težave, ki smo jih potiskali vstran. Zaslišimo sebe. In če nismo sami, jasneje vidimo druge, naše odnose in njihove razpoke. Sprožijo se prepiri med partnerji, ki ne zmorejo bližine, ne znajo komunicirati, si gredo s svojimi navadami na živce ter imajo drugačne želje in prioritete. Menda (tako beležijo ankete) najpogosteje kreganje zanetita zamuda in pozabljivost ali dolga pregovarjanja, kaj naj bi se počelo in kje jedlo. V odnosih izbije tisto, kar se je odlagalo, prikrivalo, čemur smo se izogibali, naše zatrte želje, potrebe. Počitnice lahko postanejo naporna psihoterapevtska delavnica, intenziv zavozlavanja in razvozlavanja odnosov.

Na plaži je bil nemški par, ki se je glasno prepiral in čez čas obmolknil. Moški z obilnim vampom se je do večera nacedil s pivom in se, ne ravno z dobrim ravnotežjem, prekucnil na pesku. Ženska se je zaprla v prikolico in do večera kuhala mulo. Nataknila sem si plavalna očala, skočila v morje in zaplavala. Kakšno olajšanje! Radostna sama.