Tistega leta 1987 se je vse začelo. In začelo se je – kot se je sicer začenjalo vse – v Sloveniji: medtem ko smo se mi zafrkavali z Miloševićem, je na sončni strani Alp izšla slavna 57. številka Nove revije s »Prispevki za slovenski nacionalni program«, slovenska Socialistična mladina je podpisovala peticijo za ukinitev štafete mladosti, izbruhnil je škandal s plakatom Novega kolektivizma za Titov rojstni dan, repliko nacističnega plakata Richarda Kleina, v Ljubljani je potekal festival Magnus gej, v Litostroju pa so organizirali zgodovinsko stavko in dali pobudo za ustanovitev Socialdemokratske zveze Slovenije. Mi, študenti z drugega brega Mure in Sotle, smo takrat brali »Famo o kolesarjih«, mojstrsko Basarovo zgodovinsko dekonstrukcijo o svetovni zaroti tajne organizacije kolesarjev, ki je nastala v Franciji že v srednjem veku, ko je hudič ljudem izročil nenavadno vozilo, ki se je premikalo samo z dvema kolesoma in ki po nobenem takrat znanem zakonu fizike in po nobenem človeškem in božjem zakonu ne bi moglo stati in se peljati pokonci.
Nam, s tega brega, se je Slovenija tistega leta 1987 zdela kot dežela čudes, Disneyland, dežela Nije, napredni slovenski umetniki, pisci, novinarji, intelektualci in disidenti pa kot Basarova tajna organizacija kolesarjev Vrtničinega križa. Celih sedemintrideset let sem tudi jaz, glejte, Basarovo »Famo o kolesarjih« bral, pripovedoval o njej in jo razlagal kot noro postmodernistično zafrkancijo, vse dokler me v teh vročih julijskih dneh nista prišla obiskat Zoran Predin in njegova Barbara. Lepo smo se družili, kot vsakič, vse dokler nekega dne nisem na terasi zalotil Barbare v halucinogenem transu pred prenosnikom, na katerem je kot začarana več ur gledala nekega tipa v rumeni majici, kako nekje v Franciji bogu za hrbtom kolesari.
Zakaj bi kdorkoli gledal kolesarje, kako kolesarijo nekje po Franciji bogu za hrbtom? To sem se vprašal, medtem ko je Barbara odklopljena od tega sveta tulila, zmerjala, skakala, razbijala vse okrog sebe in zavijala z očmi kot obsedena ter spuščala nekakšne neartikulirane zvoke v meni povsem neznanem jeziku, omenjala je nekakšne »etape«, »klasifikacije«, »kronometer«, »glavnino« in takšne besede in najbolj srdito zmerjala nekega »Vingegaarda« ali kako mu je že ime. Kolikor mi je uspelo razumeti, gre za nekakšno dansko mitološko bitje, največjega sovražnika slovenskega naroda, slovenske države in slovenskega kolesarstva. Ko se je vse končalo, je bila Barbara spet najbolj normalna, prijazna in spodobna oseba, kakršno od nekdaj poznam, kot da se ni nič zgodilo. Sam nisem postavljal nobenih vprašanj, molče sem počistil nered na terasi, pospravil razbite stvari in vse prepustil pozabi.
Slovenci. Včasih jih je treba samo pustiti in ne vprašati ničesar. Zadeva pa je postala sumljiva, ko sem se dva dni pozneje spustil k morju in v Marinovem kafiču naletel na celo skupino ljudi, ki so zbrani okrog pametnega telefona gledali taistega tipa v rumeni majici, ki je neutrudno še naprej nekje v Franciji bogu za hrbtom vrtel pedale svojega kolesa: odklopljeni od našega sveta so ti tipi tulili, skakali, razbijali in zavijali z očmi kot obsedeni ter spuščali nekakšne neartikulirane zvoke v neznanem jeziku, pri tem pa ves čas zmerjali tistega Vingegaarda ali kako mu je že ime.
»Slovenci?« sem vprašal Marina. »Ja,« je rekel on. »In tako je ves dan.«
Pojav je bil, kot sem kmalu dojel, veliko bolj razširjen, kot sem mislil. Po vsej naši obali, od Omiša do Makarske, Slovenci tako te dni preživljajo svoje dopuste pred televizorji, prenosniki in mobiteli, ure in dneve gledajo tistega kolesarja v rumeni majici, kričijo v svojem nerazumljivem demonskem jeziku in preklinjajo nesrečnega Vingegaarda. Poklical sem prijatelja Ervina Hladnika - Milharčiča, da bi mi pojasnil to zadevo, on pa je samo živčno momljal o nekakšnih »etapah«, »klasifikacijah«, »kronometru« in »glavnini«. Ko sem poskušal vzpostaviti kontakt in rekel »Vingegaard«, sem zaslišal glasen pok, kot da bi eksplodiral televizor, preden se je zveza prekinila.
Takrat sem razumel, vse se mi je lepo sestavilo. Ljubljana s svojimi sedmimi kolesarskimi parki, največje bike-friendly mesto v srednji Evropi, kolesarski vrh Velo-city, kolesarske steze po vsej Sloveniji, Borut Pahor na kolesu in na koncu tisti znameniti »kolesarski protesti« pred nekaj leti: seveda, gre za tajni red Vrtničinega križa! Mi pa smo ves čas mislili, da se Basara zafrkava! Tovariši in tovarišice, v Sloveniji se nekaj dogaja, mi z druge strani pa – kot običajno – nimamo pojma, za kaj gre. Ja, dobro, ni prvič in ne zadnjič, da ne razumemo Slovencev. Kot smo se naučili iz zgodovinske izkušnje, nam preostane samo to, da ne sprašujemo preveč, ampak si kupimo kolesa, se naučimo demonskega jezika »kronometra« in »glavnine« ter se počasi poženemo za Slovenci.
Samo da ne naletimo na Vingegaarda.
