Zdaj čepi ob Donavi kot spomin na samega sebe. Nekaj nadstropji še vedno deluje kot hotel, ki pa ponuja zgolj prenočišča. Recepcija je na hitro sestavljena votlina iz ivernih plošč in neona. Desno od skoraj skritega vhoda je imitacija ameriškega dinersa, hitre restavracije, ki ponuja cenene hamburgerje. Levo je v prostorih sprejemnih dvoran velika telovadnica in nekaj z deskami zabitih prostorov, desno pa nekaj manjših improviziranih podjetji, ki se končajo s trgovino s kolesi. Med kamni na pločniku poganja trava in tudi nekaj grmov, ki počasi prodirajo poti glavni zgradbi. Ob recepciji je na koncu tunela iz ivernih plošč napis, da je tam restavracija Kod Juge, ki na vrtu ponuja čevapčiče in koktejle. Na Donavo pa gleda ogromen svetleč napis, da je tam »Grand Casino Beograd.« Nekaj časa je bila igralnica slavna, ker je bil njen lastnik vojni zločinec, njegova žena pa je imela v njeni soseščini lokale. Vojnega zločinca so ustrelili, žena še vedno poje. Na reki je ostalo nekaj splavov z restavracijami, ki tudi dajejo vtis institucij pred odpisom.

»Si videl lestenec?« je vprašal gasilec Miloš, ki ponoči za mizico sedi ob zadnjem vhodu in poskuša ustvariti vtis uradnega človeka. »Pazi. V njegovem času je to bil največji lestenec na svetu. 14 ton kristala. Ha!« Na stropu je nad še vedno elegantnimi zavitimi stopnicami, ki peljejo v nekdanje jedilnice, trideset kvadratnih metrov kristalov iz tovarne Swarowski. Lestenec je nekoliko posivel od prahu in že dolgo ga niso prižgali. Še vedno pa da vedeti, da so v njegovi svetlobi v prav tako ugasnjenem aperitiv baru posedali cesarji, predsedniki Amerike in drugi najmočnejši politiki sveta. Hotel je imel ambicije biti njegov center.

Zlate žlice za kraljico, srebrne za vsak dan

V Beogradu je s hotelom Jugoslavijo tekmoval samo nekoliko starejši hotel Metropol. Danijel Manojlović je bil v svoji dolgi karieri direktor obeh. »Ah, to je bil hotel o kakršnem vsak hotelir samo sanja. Si predstavljaš hotel ob veliki reki, ki gre od Dunaja do Črnega Morja, pod svojim zadnjim vhodom pa ima marino z motornimi čolni? Odprt je bil leta 1969. Imeli smo poseben hotel za pse in druge domače živali, ki so jih gosti vozili s seboj. Niso smeli v sobe. Imeli so svoje prostore in osebje.«

Za ljudi je bilo v hotelu 345 enoposteljnih sob, 124 dvoposteljnih, 7 manjših, 21 srednjih in 10 velikih apartmajev. Ločen od ostalih je bil največji predsedniški apartma.

»Tam je stanovala kraljica Elizabeta,« je rekel Manojlović. »Tito je bil seveda pogosto tam. Ni tam stanoval, ampak se je družil s svojimi gosti. Srečal se je s predsednikom Italije Giuseppejem Saragatom, pa z Richardom Nixonom in soprogo Patricijo. Naš je bil vojvoda Luxemburški s soprogo. Ko je umrl Đemal Bijedić, je bila tam žalna seja. Kje drugje? Drugje ni bilo dovolj prostora. Kuhinja je lahko pripravila 3000 banketnih obrokov. 3000 celotnih obrokov od hladne predjedi do sladice. Za te priložnosti smo imeli pozlačen pribor. Za vsak dan je bil v restavraciji srebrn.«

Sedel je pri mizici na pločniku bara v ulici Carice Milice, kjer mu je lastnik prinesel kavo ne da bi jo naročil, ker je ob dvanajstih vedno tam. Od leta 2006 ni več šel v hotel. Takrat so hotel prodali, njega in vse prestalo osebje pa odpustili. Ampak od leta 1969 se je moralo prej zgoditi marsikaj.

»Generalni sekretar Združenih narodov U-Tant je prišel, holandska kraljica Julijana, nemški minister za ekonomijo Karl Schiller. To vas bo veselilo. V hotelu so živeli udeleženci konference o zaščiti človekovih pravic s celega sveta. V Beogradu! Belgijski kralj Baudoin in kraljica Fabiola, predsednik Cipra Spiros Kiprianu. Kraljica Elizabeta II. je leta 1972 tukaj organizirala koktajl za diplomatske predstavnike Commonweltha. Tisti Armstrong, ki je prvi stopil na luno in pred njim trobentač Louis Armstrong, sta spala v istem apartmaju. Bil je dovolj velik za največji svetovni kongres meteorologov.«

Manojlović je bil najprej direktor hotela Metropol in je doživel njegove najboljše čase, kot direktor Jugoslavije pa je doživel potop institucije. Hotela sta že na začetku delila usodo. Kjer stojita, bi moralo pri obeh stati nekaj drugega.

»Ali res nimaš nič boljšega?«

Metropol bi moral biti najprej sedež centralnega komiteja in zveze mladine. Delale so ga mladinske delovne brigade. Na delovišču se je takoj po koncu vojne izmenjalo 18.000 brigadirjev. To je bil čas, ko so udarniki delali železniške proge in prekope. Navdušeno so razkopali zemljo okrog parka Tašmajdan in začeli zidati. Vmes so si načrtovalci premislili. Namesto centralnega komiteja so brigadirji gradili dom mladine, potem pa so stavbo preimenovali v veliki kongresni center. Leta 1950 so potem čez noč vsi brigadirji odšli. Projekt je bil opuščen in od njega je stal samo okostnjak. Sredi petdesetih so ponovno začeli graditi in leta 1957 otvorili luksuzni hotel z imenom Metropol. Beograd je potreboval luksuzen hotel. Neuvrščeni so tam bili prvi zares ugledni gosti. Che Guevara, Gamal Abdel Naser, Nehru in Haile Selassie.

»Metropol je bil najboljši hotel v mestu,« je rekel Manojlović. »Ampak za etiopskega cesarja Haile Selassieja ni bil dovolj dober. Tako so vsaj govorili, da se je med prvim zasedanjem neuvrščenih leta 1961 pritožil Titu, da Beograd nima zares veličastnega hotela. Metropol je bil luksuzen, ampak zanj naj ne bi bil dovolj grandiozen.«

Upokojeni dopisnik Politike Boško Jakšić, ki je v Libanonu preživel celo obdobje državljanske vojne, je med prvim kongresom neuvrščenih stanoval v vili na Dedinju, četrti, ki je bila rezervirana za tedanjo elito. Njegov oče je bil načelnik štaba 4. armade partizanske vojske, ki je osvobodila Trst in je bil narodni heroj. Zato je mali Boško živel v Titovi soseščini.

»Beograd ni imel dovolj hotelov za vse te delegacije, ki so prišle iz celega sveta. Najmočnejši so bili v Metropolu, manj pomembne pa so dali kar v vile, ki so jih med zasedanjem izselili. Mojo družino so tudi izselili iz naše hiše na Dedinju, ker je v naši hiši bila nastanjena delegacija Iraka. Mene in mamo so poslali na Brijone. Leta sem poskušal dobiti seznam, da bi videl, če je Sadam Husein spal pri nas, ampak ga nisem našel.«

Torta Triglav in blejska rezina ob Donavi

Zaradi pomanjkanja luksuznih prenočišč so potem začeli graditi Jugoslavijo, v betonski konstrukciji, ki je tako kot prej Metropol v središču mesta stala kot nedokončan okostnjak na obali Donave. Tudi tam so veliko zgradbo začeli graditi takoj po vojni. Načrtovali so institucijo, ki naj bi zaznamovala pripadnost svetovnemu komunizmu, končalo pa se je z zgradbo, ki je od njega pobegnila v zahodnjaški luksuz. Na obali Donave v Zemunu bi moral najprej biti sedež Informibiroja Kominterne. Centrala svetovne komunistične organizacije pod modrim vodstvom Sovjetske zveze. Dve nadstropji bi imela Sovjetska zveza, in potem po vrsti, Bolgarija, Vzhodna Nemčija, Češka in tako naprej. Sezidali so ogrodje, potem se je Tito skregal s Stalinom in deset let se ni zgodilo nič. Na temeljih spora z Informbirojem so potem zgradili hotel Jugoslavijo. Hotel ni imel samo ambicije po razkošnosti, ampak je žarel od modernosti in želje po sestavljanju jugoslovanske identitete iz različni drobcev nacionalnih posebnosti njenih sestavnih delov.

»Spomnim se, da sem kot otrok v Hotelu Jugoslavija jedla torto Triglav,« je pripovedovala zgodovinarka Radina Vučetić. S kolegico Ružo Fotiadis sta pred dvema letoma izdali knjigo Bratstvo in enotnost za mizo, kjer sta zastavili vprašanje, če je obstajalo kaj takega kot jugoslovanska kuhinja. »Rezino Triglav si dobil v kavarni hotela Moskva na Terazijah in v hotelu Jugoslavija. Otroci smo jo oboževali, ker je imela koščke čokolade. Boljša je bila samo še blejska kremšnita. Mi smo ji rekli bledska krempita. To je bil za nas otroke pojem Slovenije. V Jugoslavijo so nas starši redko peljali. Tam je bilo vse drugače. Bosi smo tekli po teh mehkih preprogah in se zaletavali v velike steklene šipe vrat, ki so se sama odpirala in zapirala. To je bilo potovanje v razkošje.«

Boško Jakšić pa je ugotavljal, da kot Beograjčan hotela ni zaznal kot kraj kamor se gre spat ampak bedet. Takoj po otvoritvi je postal kulten kraj.

»Bil je nekaj popolnoma novega. Česa takega še nismo videli. Isto se je zgodilo z letališčem. Ljudje so tja hodili na kavo. Beograd je bil poln kavarn, če si kaj dal nase pa si šel na kavo na letališče ali v Jugoslavijo. Moja generacija je ravno dovolj odrasla, da je lahko šla na kavo v Jugoslavijo. Tam se je pilo kavo s smetano. Samo kavo s smetano.«

Kava s smetano je ustrezala ozemlju, na katerem je hotel nastal. Do prve svetovne vojne je bil Zemun meja med Avstro-Ogrsko in Srbijo.

»Fantje se seveda nismo lepo oblekli zaradi zgodovine. Tudi nismo gledali v zrak v tisti slavni 14 ton težki lestenec, gledali smo dekleta, ki so se prišla pokazat. To je bil kraj, na katerem se je zbiral lepi Beograd. To je bil čas, ko je bila v mestu izvedena druga svetovna premiera musicala Hair. Na Bitefu so igrali najbolj avantgardne gledališke predstave na svetu. Sem so prihajale največje glasbene skupne na svetu. Prišle so v kozmopolitsko okolje.«

Radina Vučetić je rekla, da je imel kozmopolitizem tudi drugo, veliko bolj provincialno plat.

»V restavraciji hotela Jugoslavija je bilo mogoče dobiti različne jedi iz različnih delov države. Ko so hodili na obisk tuji državniki, so jim poleg mednarodne kuhinje skozi nekatere jedi predstavili tudi državo gostiteljico. Na jedilniku je bil istrski pršut, makedonski fižol, zagorski štruklji, slovensko vino, dalmatinska riba in vedno tudi čevapčiči. Tito je za sprejem kraljice Elizabete dal pripeljati mojstra žara iz Leskovca, da ji je spekel čevapčiče. Najbrž si na jedilniku našel tudi Karadžordževičev zrezek. Isto hrano si našel v delavskih menzah, le da je tukaj bila čisto drugačna prezentacija in tudi kvaliteta.«

Folklora-rokenrol, Berlin-Beograd

Ime je zahtevalo, da hotel ponuja jugoslovansko identiteto. Vendar so gostom, ki so si prišli ogledati to čudno državo, ki ni bila niti na vzhodu niti na zahodu, ponujali zbirko lokalnih posebnosti, ki jih brez vodiča niso mogli postaviti na zemljevid. Nikoli ni obstajal noben jugoslovanski jedilnik.

Ruža Fotiadis je rekla, da v hotelu Jugoslavija zagotovo ne, tako kot v nobenem drugem hotelu v Jugoslaviji nikoli ni bilo jugoslovanskih jedi. Rodila se je v Berlinu, kjer je odraščala in študirala.

»Jugoslovansko kuhinjo so naredili gastarbajterji v Nemčiji. Moj oče je v Berlinu v Kreuzbergu imel kiosk, kjer je pekel čevapčiče. Tako kot mnogi drugi je prišel v Nemčijo kot fizični delavec. Delavska ekipa, v glavnem fizičnim delavci, so na zahodu začeli odpirati restavracije. Brez težav so takoj začeli funkcionirati v kapitalističnem sistemu. Ustvarili so blagovno znamko, ki so ji rekli jugoslovanska kuhinja. To v resnici nikoli ni bila zgodba o Jugoslaviji, ampak zgodba o Jugoslovanih v svetu.« Temelj je bila avstrijska visoka meščanska kuhinja, ki so jo Nemci poznali. Njo so križali z velikimi kupi mesa na žaru na ovalnih pločevinastih krožnikih.

»V šestdesetih letih je jugoslovanska kuhinja postala v Nemčiji zelo popularna,« je rekla Ruža Fotiadis. »Najprej v Zahodnem Berlinu, potem pa tudi drugje. Med vojno in po njej je Nemčija živela revno in meso je bilo razkošje. Ko se je v šestdesetih začel nemški gospodarski čudež, je meso postalo prvi znak blagostanja.«

Jugoslovani so odpirali eno restavracijo za drugo in na mizo polagali velike pladnje polne mesa z žara. Nemci so k temu mesu želeli jesti ocvrt krompir. Čevapčiči in pomfrit so v Nemčiji postali običajna kombinacija, ki je potem zašla nazaj v Jugoslavijo. Veliko mesa na žaru za zmerno ceno je v Nemčiji postala uspešnica.

Medtem ko so Nemci dobili veselje nad balkansko interpretacijo otomanskih jedi z žara, so v Beogradu v hotelu Jugoslavija podoživljali svoje predstave o Zahodu. Na stropu dvorane je bil kristalni lestenec s 500 žarnicami in 14 tonami kristala.

»Morali smo narediti posebno hlajenje zanj,« je rekel nekdanji direktor Manojlović. »Celega smo vžgali samo, ko je bil Tito tam, drugače bi potrebovali posebno napajanje. Ampak ko si vžgal celega, je bilo kot da sije celo mesto. V restavraciji je orkester igral baročno glasbo.

»Ta Kaiserlige un Koenigsche ambient se je začel rušiti, pa se je tafelmusik začela umikati pred turbofolkom,« je rekel Jakšić.

»Tukaj svojo veliko kariero začela Lepa Brena in stvari so šle počasi navzdol. Pravi propad je prišel konec osemdesetih let. Namesto svetovnega kongresa zdravniških združenj, je začel tam stalno zasedati politbiro beograjskega kriminala. Predsedoval je prosluli Arkan. Željko Ražnjatović. Vsak večer je tam sedel s šefi mafijskih družb. Hotel je delil usodo Srbije. Arkan ni bil samo vladar hotela in lastnik njegove igralnice, ampak vladar Srbije. Bil je baby face kriminala. V mladih letih je delal za tajno službo in ubijal četniško in ustaško emigracijo v tujini. Iz podzemlja je prišel na površje, javno delil klofute policijskim inšpektorjem, s podporo Miloševića je ustanovil paravojaške enote, s katerimi je ropal po Hrvaški in Bosni. Takrat sem nehal hoditi tja na kavo.«

Podreti staro, zgraditi novo

Ideja modernosti je propadla v hotelu, ki je bil tako kot palača federacije v njegovi soseščini, simbol napredne, čiste betonske arhitekture dvajsetega stoletja. Ta ni bila povojni izum. Zgradbe v Novem Beogradu, ki so bile zgrajene v šestdesetih letih nimajo ničesar skupnega s sovjetsko arhitekturo ali socrealizmom.

»Jugoslovanski modernizem je zgodba z dolgo kontinuiteto,« je razložil arhitekt Miloš Kosec iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani. »Že pred vojno v času Kraljevine Jugoslavije so arhitekti imeli zelo internacionalen slog. Ves čas so imeli direkten kontakt s stvarmi, ki so se dogajale v Parizu in drugje na Zahodu. Slovenski modernisti so imeli neposreden stik z Le Courbisiejem in njegovim ateljejem. Povojni modernizem pa je bil organsko nadaljevanje predvojnega. Zadnji veliki kongres Zveze arhitektov modernistične arhitekture je bil v Dubrovniku v petdesetih letih.«

Pravi, da je bilo v prvih povojnih letih v arhitekturi še najmanj poskusov socrealizma po vzoru stalinistične Sovjetske zveze. Pa še to se je hitro nehalo, nekaj zaradi spora Jugoslavije s Stalinom, nekaj pa zaradi notranjih polemik.

»Navdušenje nad vsem modernim in zavračanje starega je nekaj, kar je v tem času Jugoslavija popolnoma delila z Zahodom. Veliki hoteli petdesetih in šestdesetih let niso prenovljene stare palače. Tja do sedemdesetih in osemdesetih let so stare palače povsod doživljale žalostne usode. Zidali so velike modernistične palače, ki so kazale zagon tako v velikih hotelih kot v infrastrukturnih projektih Roberta Mosesa v New Yorku. Podreti staro in zgraditi novo v skrajno modernističnem idiomu hitrosti, betona, velikosti, množičnosti. Jezik je čist in brez ornamentov in govori o novem tehnološkem veku. Popotniku s kapitalističnega zahoda se je zdel postanek v hotelu Jugoslavija bistveno bolj domač kot postanek v hotelu iz začetka stoletja. To je bil jezik modernizacije.«

Na koncu so v hotelu govorili samo še v jeziku oboroženih nacionalističnih spopadov. Med vojno za Kosovo je bil hotel tarča raketnega napada, ki je uničil kuhinjo in recepcijo. Hotel je bil kaznovan, ker ga je s paravojaškimi milicami zavzel Arkan in ga spremenil v festival vojnih zločincev. Raketni napad je Arkan preživel, leto kasneje pa so ga v istem hotelu ustrelili njegovi nekdanji pajdaši.

»Bil je najbolj luksuzni hotel v mestu,« je sklenil Jakšić. »V njem je vse bilo najboljše, najlepše, največje. Postal pa je najgrši, najbolj nevaren in najbolj umazan. Temu rečemo tranzicija. Končalo se je z bombardiranjem države in hotela, ki je doživel isto usodo kot država, po kateri je dobil ime. Nikoli več si ni opomogel.«

Prespati pa je tam še vedno mogoče. Z veliko potrpljenja. Na zadnji strani so poleti rock koncerti na vrtu restavracije, ki pod rdečo zvezdo nosi ime Kod Juge. Nostalgija bo minila tudi najbolj vzdržljive.