Ženske v gozdu – jutranja vzhičenost

Včasih, in one tega ne vedo, se, ko jih gledam, igram samo meni znano igro; v mislih z njih luščim leta in desetletja in si jih skušam predstavljati mlade v zanje mladem času, ko me še ni bilo ali pa sem bil še otrok in sem čepel v travi in božal majhno muco. V času, ko je zemlja žarela in so ljudje vstopali v prihodnost, kot bi vstopali v mehko obljubo. A danes tega ne počnem. Danes samo opazujem svetlikanje njihove jutranje vzhičenosti, valovanje njihovega živahnega pogovora. Nalezljivo toploto, ki se prenaša tudi name.

Ko se jim počasi bližam, pomislim, da bi se ustavil in jih vprašal, kje imajo može, kako to, da z njimi ni nikoli nobenega moškega. Vendar iz mojih ust pride samo pozdrav. Seveda bi lahko zastal in vprašal. Spreten sem z besedami, znam jih izbrati in jim dodati prave tone, barve in odtenke. A tega ne naredim. Ne zaradi strahu, da bi me imele za vsiljivca, ampak zato, da ne bi zmotil te jutranje povezanosti, da ne bi v mislih gledal, kako se kot steklo drobi popoln trenutek in kako temna senca širi svoje peruti, da bi preletela njihovo in mojo jutranjo vzhičenost. Vzvišeno uro, ko so vsa vprašanja, ki so bila kadar koli naslovljena na božji načrt, za hip pozabljena.

Poletje 1976

Visoko poletje. Avgust. Crikvenica. Sindikalni domovi trboveljskih podjetij. Oče je po zvezah dobil nastanitev v cementarniškem domu. Nikoli ni delal v cementarni. Ko sem se prvi dan razgledal po jedilnici, sem ugotovil, da bom med počitnicami sam, da so vse moje fantazije o druženjih, o terasi hotela Omorika in o zapomnjenih avanturah padle v vodo ali pa izpuhtele v vroč poletni zrak. Moja sestra je bila stara dve leti in pol, z njo si nisem mogel veliko pomagati. Nikogar nisem poznal. Nikogar ni bilo. Le na plaži, ki je bila čez cesto, sem zagledal vrhovnega frajerja; golmana mladinskega moštva trboveljskega Rudarja, ki bi bil lahko tudi srednji napadalec, kako se objema in tunka z neko prelepo tujko.

Nisem bil zavisten zaradi lepotice. Končal sem šesti razred. Bil sem odličnjak. Punce so bile zame oddaljene. Slast in nevarnost v enem, ki se ju še ne zavedam. To bo prišlo z leti. Zavisten sem bil zaradi njegove zabavljaške nonšalance, načina, kako je skakal v vodo, kako je plaval in govoril, zaradi frizure, ki jo je imel. Lasje čez ušesa. Zaradi temno modrih kopalk speedo z rumenima črtama na boku, medtem ko sem jaz še vedno nosil kopalke, ki so se sušile neskončno dolgo. Ampak mogoče zavist sploh ni prava beseda, bolj primerna bi bila občudovanje. Edini, ki sem ga na tistih počitnicah na videz poznal in bi se z njim lahko družil, je bil fant z očali. Bil je dve leti starejši od mene. Končal je osemletko. A bil mi je prav tako oddaljen kot vratar nogometnega moštva, ki je poleti v domačem bazenu ležal na dvignjeni betonski ploščadi, med največjimi frajerji, čeprav je bil mlajši od njih, in je zdaj svoj frajerski status samo preselil v Crikvenico in tam, namesto da bi šarmiral lokalne lepotice, šarmiral zagorelo tujko.

Fanta z očali sem opazoval od daleč, čez jedilnico, verjetno zanj nisem bil zanimiv. Tisti dve leti, ki sta naju ločevali, sta bili podobni prepadu. Globokemu prepadu. Takrat niti v sanjah nisem slutil, da bova, ko bom jaz v drugem letniku srednje šole in on pred maturo, skupaj sedela v temi kinodvorane in z velikimi očmi gledala filme Louisa Buñuela, kot bi se pripravljala na pisanje nerazumljivih filmskih recenzij za revijo Ekran, ko jo bo urejal Silvan Furlan. Tako pa sem opečen od sonca ležal na plaži in listal po almanahu, posvečenem olimpijskim igram v Montrealu. Iz njega so me gledali: Nadia Comăneci, John Naber, Alberto Juantorena, Lasse Viren, Nikolaj Jefimovič Andrianov in ostali nosilci medalj. Moji veliki junaki.

Lepil sem njihove slike na stene in v zvezek z zelenimi trdimi platnicami in ga odpiral s pazljivimi kretnjami, kot da bi v njegovi notranjosti lahko vsak hip uzrl ali pa otipal kakšno relikvijo. A ne jaz ne obrazi športnikov nismo slutili, kako omejeno bo zame njihovo trajanje, kako hitro bodo v mojem vesolju prenehali metati okrog sebe kroge luči, kajti v nedoločni temi so že čakali drugi obrazi, ki mi jih bo, kot mi je odkril Fantoma svobode, Ta mračni predmet poželenja, ali pa Diskretni šarm buržoazije, prav tako odkril fant z očali iz jedilnice cementarniškega doma: obraz Gabriela Garcíe Márqueza, obraz polkovnika Aureliana Buendie, obraz Mateta Dolenca in kneza Miškina, obraz Lenore in še druge obraze. Veliko obrazov z dolgim rokom trajanja, ki bo na koncu enak dolžini mojega življenja.

Ob večerih sem hodil igrat mini golf. V leseni hišici so izposojali palice in žogice, in ko ti je uspelo žogico spraviti v zadnjo, dvajseto luknjo, nisi mogel več do nje, kajti žogica se je skotalila skozi kovinsko cev in je končala v leseni hišici. Nekje na steni hišice je bila zapisana številka 24 ali pa 25; rekord mini golfa. Igranje mini golfa je postalo moja obsesija. Vsak dan sem visel tam. In študiral luknje in načine, kako s čim manj udarci spraviti žogico vanje. Kakšen dan pred vrnitvijo domov sem ponovno plačal za palico in žogico in vzel listek in svinčnik in beležil svoje rezultate.

Vsakodnevno igranje mi je dalo občutek. Mi dodajalo še večji občutek k občutku, ki sem ga že imel. Mogoče sem izbral pravo palico. Občutku in palici se je pridružila sreča, in ko sem prišel do konca, nisem mogel verjeti. Znova in znova sem sešteval enke in tistih nekaj dvojk. Rezultat se ni spreminjal, bil je eden in isti. Triindvajset. Postavil sem nov rekord mini golfa. To je bil torej tisti veliki dogodek. Avantura, o kateri sem sanjaril. Če že nisem imel nobene družbe, potem me je našla sreča v obliki rekorda. Ves vzhičen sem stopil do moških, ki sta izposojala palice in žogice, in jima s sijočim obrazom oznanil, da bo treba popraviti številko, jo znižati, kajti postal sem novi rekorder.

Premerila sta me z nezaupljivim pogledom, skoraj z nekakšnim zaničevanjem. Rekla sta: »Lažeš, mali!« »Pojdi stran! Lažeš!« Bila je moja beseda proti njuni. Igral sem sam. Nisem imel nobenih prič. Nihče ni mogel potrditi, da mi je uspelo v triindvajsetih udarcih končati igro. Nisem lagal. Res sem potreboval samo triindvajset udarcev. Res sem postavil rekord. Počutil sem se ogoljufanega. Bil sem žalosten. Prizadet. Počutil sem se grozno, najbolj zato, ker sta me tako slabo ocenila, ker nista bila sposobna videti, da sem pošten fant. Da je bil v moji počitniški samoti rekord nekakšen zvezdni žarek, ki jo je presvetlil.

Ko smo se na začetku septembra vrnili v šolske klopi, sem natančno vedel, kakšen bo naslov prvega prostega spisa. Ni bilo težko vedeti, kot ni bilo težko vedeti, da bodo na silvestrovo neprestano vrteli Silvestrski poljub. Bil je standardni naslov, septembrska klasika: Kaj ste počeli med počitnicami? Kot bi se nevede pripravljal za svoj bodoči poklic, sem se še enkrat soočil z zaničevanjem in rano in opisal krivico, ki se mi je zgodila. Počutil sem se boljše. Mogoče sem celo dobil petico. To je bilo moje malo maščevanje moškima, ki sta me imela za lažnivca.

Mnogo let kasneje, ko sem že popolnoma pozabil na vratarja mladinske ekipe in njegovo prelepo tujko in tudi na junake Montreala, sem odprl knjigo, za katero mi ni povedal moj prijatelj z očali, ampak me je knjiga čakala sama od sebe, po svoji volji. Me čakala doma, kjer sem neprestano hodil mimo nje in prebiral naslov na platnicah.

Njen ščitni ovitek je bil nedoločne barve. Pravzaprav kombinacija treh barv. Zelene, rjave in rumene. Na njem je bila ilustracija hišnih fasad iz orientalskega mesta. Mogoče iz mesta, v katerem se knjiga dogaja. Njen naslov je bil Aleksandrijski kvartet. Napisal jo je Lawrence Durrell in desetletja dolgo je bila to moja najljubša knjiga. Včasih sem si iz nje izpisal kakšen odlomek, ki me je zadel. Ki me je položil in v katerem sem prepoznal dele svojega življenja. In mogoče me je od mojih podčrtavanj v njej in izpisov iz nje najbolj zadel tale odlomek: »Nas umetnike čaka s pomočjo umetnosti radostni sporazum z vsem, kar nas je ranilo in premagalo v vsakdanjem življenju; tako se ne umikamo usodi, kakor poskušajo navadni ljudje, temveč si jo prizadevamo uresničiti v njenem resničnem potencialu – domišljiji.«

Nikoli ne govorim o sebi kot o umetniku. Niti ne razmišljam o sebi na tak način. Če je že treba govoriti, o sebi govorim kot o nekom, ki se ukvarja z besedami in je pri tem dosegel neko stopnjo veščine. Govorim o sebi kot o nekom, ki je kot otrok prvič zavestno naredil nekaj, o čemer bo kot mladenič bral v Durrellovi knjigi. To pa je, da bo tisto, kar ga je ranilo in premagalo v vsakdanjem življenju, poskušal uresničiti v domišljiji.

In zdaj, po desetletjih, na pragu starosti, to vedno znova in znova ponavlja. Ponavlja z veliko mero odločne nuje, kot se je zapisalo pesnici, ki jo občuduje, nuje, ki omogoča prenesti vse oblike poraza (zdaj beseda teče izključno o pisanju) in ponižanja. In hkrati ponavlja to z veliko neutolažljivega strahu, da njegovo delo na koncu v resnici ni nič več kot srednje zanimivo in da v njem obstaja velik razkorak med sanjami in dokazi.