Raziskava: Verniki so v življenju srečnejši kot ateisti

Komentarji

1. pepe sreda, 19.03.2008 ob 09:52

   najbolj srečni se kar "razpočijo" v slavo boga

2. Bosanac sreda, 19.03.2008 ob 10:11

   Jaz trdim, da to ni res.

3. nebodigatreba sreda, 19.03.2008 ob 10:33

   Kolikor jaz poznam vernike (v moji bližini jih je kar nekaj), so srečnejši samo zato, ker se jim zdi ves svet razen njih samih slab, pokvarjen, nemoralen,... Oni se pač imajo za nekakšen svetilnik na poti v srečo.

4. nebodigatreba sreda, 19.03.2008 ob 10:34

   btw: tudi džankiji se imajo za srečne.

5. Polly sreda, 19.03.2008 ob 10:53

   Tudi jaz sem zelooooo srečna, če ne vidim kakega popa, ki guli uboge vernike in jim izberači še zadnji cent iz denarnice;))):Sicer pa je že Kristus rekel: blčagor ubogim na duhu , saj njih je nebeško kraljestvo. Ampak RKC s tem nima nobene povezave.

6. bhcohn sreda, 19.03.2008 ob 11:38

   Osnovna ideja krščanstva je notranja zmaga duha nad sužnostjo nagonom. Občutek nesreče je stvar nagona in ideja današnjega sveta je prepustiti se nagonom. "Če mi preseda, se bom pač prepustil temu občutku in bom nesrečen..." To je udobno, ampak nevredno človeka. Človek zmore to presegati in zakaj, pravi krščanstvo, da je prav da to presegamo? 1) Zaradi drugih: če se prepustiš žalosti, ta občutek sevaš tudi na okolico... 2) Zaradi sebe: Vsaka žival, se zna prepuščati občutkom, človek pa je edini, ki lahko te občutke z močjo duha presega. Če živimo zgolj v skladu z občutki in nagoni, bi bilo dovolj, da bi bili živali in človeka nism vredni. Šele oblast nad nagoni je presežek človeka in šele tako izpolnimo svoje poslanstvo. Seveda pa to zahteva stalen trud in jasno je tudi, da vedno ne rata. Pa tudi sicer večina nagonskega samo po sebi ni slabo, slabo je, če nas imajo nagoni v oblasti.
   
   Biti kristjan zahteva trud in če si na pravi poti, je ta trud poplačan z občutkom sreče. Pomilovati samega sebe, pa je greh...
   
   So pa tudi druge poti. Celo ateiste razumem, ampak samo tiste, ki svoje življenje posvetijo presežkom vrednim človeka, ki se trudijo najti smisel in ljubezen. Tiste pa, ki živijo zgolj "iz rok v usta" in so jim duhovni presežki tuji, pa pomilujem. Grajeni so za več...
   
   ...občutek imam, da večina šimfa vernike, ne da bi zares poznali njihov (oziroma naš) nauk, in ne da bi antropološko razumeli vpliv vere na življenje celotne družbe. Morda je vera naredila marsikaj slabega, ampah brez nje bi bilo miljonkrat več gorja na svetu:
   
   Največji dokaz tega, da je vera v človekovem življenju potrebna so vsi dosedanji poskusi, v katerih se je hotelo ustvariti družbo brez vere: Kambodža, Kitajska (za časa Mao ze donga) in Rusija (predvsem za časa stalina), tisti, ki vam gre tako zelo na živce, da verniki in cerkev sploh obstajamo, pa se danes lahko preselite v Severno Korejo. Prepričan sem, da vam bo "bolje..."
   
   Lep pozdrav

7. Gris sreda, 19.03.2008 ob 12:19

   Sedaj tudi uradno: religija je opij za ljudstvo!

8. sequel sreda, 19.03.2008 ob 12:56

   Iskreno upam,da nebesa in pekel obstajajo !!...
   ZAKAJ ?
   Zato,da se bodo tudi nekateri verniki iz RS cvrli v peklu - samo zato !!...

9. JEŽEK sreda, 19.03.2008 ob 15:38

   bhcohn | 19.03.2008 ob 11:38 Citat
   Spoštovani
   Z vašo teorijo se ne strinjam, preprosto zaradi navajanja držav kjer ni bilo vere. Sprašujem se in vas katere vere. Na svetu je veliko ver in vernikov pa vendar po vsem svetu ne glede na religijo prevladuje vera v denar. Za dosego te vere posamezniki rarličnih religij in njihovi dostojanstveniki in celo države ne poznajo ovir. Vsi po vrsti pozabljajo na druge, ki morajo delati za najbolj verne v nemogočih pogojih. Katera vera, pa vodi naše slovenske vernike, da brez sramu bogatijo na račun verne raje in hočejo kljub bogastvu še več in več. Ljubezen v vero denarja ne pozna nikogar ne glede na barvo, raso, starost in .. . Žal se kaže, da čim višje si večja je vera v denar, za ostalo se ne meni nihče.

   1. bhcohn četrtek, 20.03.2008 ob 08:31

      Spoštovani Ježek
      Kar se vere v denar tiče se načeloma strinjam z vami, ampak menim, da ne gre mešati dejanskih veroizpovedi z vero v denar. Ravno slednje je kategorija, ki spada strogo v nagonsko pogojeno stvar: zakaj hočemo denar? Za potešitev nagonov. Pri pravih verah pa to nikoli ni cilj, čeprav bi bilo naivno reči, da se v zgodovini ne dogaja tudi to, da kdo vero izkoristi za lastno bogatenje. Takemu pač Bog pomagaj. Ampak širše gledano pa to ni motiv za vero. Noben vernik ne postane veren zaradi denarja. Vsaj pri nas se to ne izplača, verjemite, biti veren je dandanes prej označeno z zastarelo miselnostjo kot z modernim. Prav tako cerkveni dostojanstveniki - tisti, na katere, če vas prav razumem, namigujete, da vero izkoriščajo za svojo vero v denar - nimajo razloga, da bi to postali iz koristoljubja. Zakaj? Danes je mnogo več drugih načinov za bogatenje, ki so hitrejši in učinkovitejši in če mislite, da duhovniki in škofje živijo na veliki nogi... Duhovniki gotovo ne. Mnogi životarijo in se le stežka prebijajo skozi mesec, njihovo delo pa ni majhno: skrb za razmeroma velik objekt kulturne dediščine (cerkev+župnija - kulturna središča slovenskih vasi, brez katerih bi vasi izgledale kulturno precej osiromašene, vi ki verjetno niste verni, se boste morda strinjali, da so vsaj vaba za turiste), vodenje župnijskih dejanosti (verouki, duhovne obnove,.. ) pa še kaj bi se našlo. Škofi pa: njihova funkcija ima podoben ugled kot na primer županska funkcija, pa so od županov dosti revnejši. Vozijo se v spodobnih, vendar nikakor ne luksuznih avtomobilih in večina si privošči le skromno življenja. Morda je tudi kakšna izjema, ampak ljudje - tudi župniki in škofi - so pač ljudje... Večina cerkvenega "bogastva" pa je tako in tako javno dobro.
      Države, kjer ni bili vere: Morda je bila povsod vera v denar, ampak vero v Boga pa so v Kambodži pod Polom Potom povsem izbrisali. Stalinova rusija je vernike - posebno vernike intelektualce - grobo preganjala, kitajski komunizem temelji na razvrednotenju posameznika, severna koreja pa je ero v Boga sistematsko zamenjala z vero v njihovega vodjo (O tem obstaja dober dokumentarec). Vera v supervladarja pa očitno nima istega efekta kot vera v Boga...
      Zato konceptov ver ne gre mešati. Vera v denar je stvar nagonov, vera v vladarja je stvar dresute in posrredno tako tudi nagonov, vera v Boga pa je stvar duha. In, vsaj krščanska, vera v Boga uči, da si ne smemo preveč dovoliti, da bi bili sužnji nagonom - tudi po denarju...
      Lep pozdrav