Na avstrijskem Štajerskem se v zadnjih letih soočajo z alarmantno širitvijo drobnega,vendar potencialno uničujočega tujerodnega škodljivca – hrastovo čipkarko (Corythucha arcuata). Tako je te dni poročal časnik Kleine Zeitung. Milijardni roji teh krilatih žuželk, ki jih vetrovi nosijo kot nekakšen zračni plankton, prekrivajo pokrajino, se lepijo na oblačila kolesarjev in, kar je najbolj skrb vzbujajoče, povzročajo vidno škodo na hrastih, ključni drevesni vrsti v Avstriji (in pri nas). Njihova prisotnost sproža celo vprašanja o dolgoročni stabilnosti gozdnih ekosistemov in prihodnosti gozdarstva.
Ta mrežasti insekt, komaj nekaj milimetrov velika žuželka z značilnimi mrežastimi krili, izvira iz Severne Amerike. Njena pot v Evropo se je začela pred približno dvajsetimi leti, ko so jo prvič opazili v Švici. Po desetletju ali več relativne stabilnosti se je začela nenadoma in silovito širiti. V Sloveniji so jo prvič odkrili jeseni 2016 pri brežiškem zaselku Zakot, nedaleč od hrvaške meje. Že naslednje leto so našli več gruč na robu bližnjega Krakovskega gozda. Po ocenah je večina listopadnih gozdov v vsej Evraziji primeren habitat za hrastovo čipkarko, zato je pričakovati nadaljnje intenzivno širjenje, kar zbuja precejšnje skrbi v gozdarstvu, opozarjajo strokovnjaki. Leta 2019 pa je dosegla, kot je še pisal Kleine Zeitung, južne predele avstrijske Štajerske. V zadnjih dveh letih pa je tam populacija dobesedno eksplodirala.
Širjenje poganja veter
Čeprav imajo te žuželke krila, niso dobri letalci. Njihovo širjenje poganja veter, ki jih lahko ponese več sto kilometrov daleč na leto. Tako so jih našli celo na nadmorski višini 2000 metrov, daleč od najbližjih hrastovih gozdov.
Hrastova čipkarka se prehranjuje tako, da se naseli na spodnji strani listov in sesa rastlinske sokove. To povzroči značilno razbarvanje listov, ki najprej porumenijo, nato porjavijo in prezgodaj odpadejo. Drevesa zaradi tega težje izvajajo fotosintezo, kar vodi v slabšo rast, manjšo vitalnost in zmanjšan prirast lesne mase.
Čeprav je njihov primarni gostitelj hrast, so jih opazili tudi na drugih drevesnih vrstah, vključno s sadnim drevjem.
Gospodarske posledice so vidne. V severni Italiji, kjer je čipkarka prisotna dlje časa, že poročajo o zmanjšanem donosu v gozdarstvu. Na avstrijskem Štajerskem, kot pišejo v omenjenem časniku, je skrb še posebej velika, saj hrast velja za drevo prihodnosti. Zaradi podnebnih sprememb, ki prinašajo višje temperature in sušo, naj bi se namreč zmanjševal delež na vlago bolj občutljivih vrst, kot sta bukev in smreka. Hrast pa s svojo odpornostjo predstavlja ključno alternativo za prihodnje gozdove. Množičen pojav novega škodljivca na tej drevesni vrsti tako postavlja resna vprašanja.
Resna grožnja?
Kako resna je dejanska grožnja? Znanstveniki težko dokončno ocenijo. Podoben je bil primer platanove čipkarke (Corythucha ciliata), bližnje sorodnice hrastove čipkarke, ki je bila v Evropo prinešena pred 30 do 40 leti. Takrat so jih pogosto poskušali zatreti s pesticidi, vendar je bila škoda zaradi kemikalij za drevesa večja kot škoda zaradi samih žuželk.
Ključni dejavnik za eksplozivno širjenje hrastove čipkarke je dejstvo, da v novem okolju zaenkrat nima naravnih sovražnikov, ki bi uravnavali njeno populacijo. Lahko traja več let, preden se bo ekosistem prilagodil in vzpostavil novo ravnovesje.
Kljub resnosti situacije poznavalci menijo, da ni čas za paniko. Obstaja upanje, da dolgoročni vpliv ne bo tako uničujoč, kot se morda zdi. Med možnimi načini omejevanja širjenja omenjajo ohranjanje in gojenje mešanih gozdov, kjer raste več različnih drevesnih vrst, s čimer lahko najbolj učinkovito preprečijo obsežne napade enega samega škodljivca.
Za ljudi hrastova čipkarka ni nevarna. Ne piči, ne grize skozi kožo in ne prenaša bolezni. Lahko nas le nekoliko »zbode«, ker išče listnati sok. Prav tako ni škodljivec v domovih ali na zalogah hrane.
