Pred 86 leti je morala Melanie Berger-Volle z Dunaja zbežati pred nacizmom, potem ko je še 15. marca 1938 na Trgu junakov z grozo poslušala Hitlerjev govor pred navdušeno množico. Minuli petek se je, zdaj stara že 102 leti, kot v kaki zgodovinski revanši vrnila na Dunaj, kjer je ob predstavitvi svoje biografije – ki jo je napisal 58-letni novinar nemškega tednika Spiegel Nils Klawitter – ravno na Trgu junakov pričala o tem, kako je kot Judinja in komunistka, sicer iz vrst trockistov, na lastni koži občutila nacizem, pa tudi stalinizem.
Takole se je za avstrijsko televizijo ÖRF spomnila svojega neposrednega odziva na Hitlerjev govor: »Po koncu govora sem sedla na klop in se zjokala. K meni je pristopil starejši gospod in me vprašal, zakaj jokam. Rekla sem mu, da zato, ker to pomeni vojno.« Dva meseca pozneje je zbežala v Belgijo in Francijo, kjer danes v mestu Saint-Etienne živi v domu upokojencev – in v tem mestu je letos 22. junija nosila olimpijsko baklo. Po šolah tudi pripoveduje zgodbo svoje mladosti, zgodbo 20. stoletja.
Že s 14 leti se je pridružila trockistom, za katere so bili socialdemokrati preveč mlačni in kompromisarski, stalinizem, ki je leta 1936 začel izvajati množične likvidacije »nepravovernih« komunistov, pa se jim je zdel odvraten. »Hoteli smo spremeniti svet,« se spominja danes. Nevarnost pa jim ni pretila le od avstrijske klerofašistične oblasti, ampak tudi od članov stalinistične Komunistične partije, ki so oblastem ovajali »krivoverne« trockiste. V Franciji se je še naprej družila s trockisti, ki so kot ona zbežali pred Hitlerjem, večina tudi zaradi judovskih prednikov.
Po izbruhu vojne septembra 1939 so se morali v Parizu skrivati predvsem zato, ker so kot nemški državljani veljali za sovražnike. Ko pa se je maja 1940 začela uspešna Hitlerjeva ofenziva, je Melanie s tovariši bežala na jug, kjer je bilo potem v kolaboracionistični vichyjski Franciji za Jude manj nevarno kot v okupirani Franciji. V mestecu Montauban sta sprva za begunce, tudi avstrijske, poskrbela socialistični župan in verska ločina kvekerjev, Melaniejina skupina trockistov pa se je lahko naselila na zapuščeni kmetiji. Še naprej je podtalno tiskala in delila letake, a odziva ni bilo in skupine se je polaščalo malodušje. Nekdo od njih, ki je imel dovolj teoretiziranja o revoluciji in je želel iti v akcijo, je sporočil, da se namerava pridružiti Titovim partizanom v Jugoslaviji. A od tega so ga odvrnili z opozorilom, da se mu lahko v Jugoslaviji zgodi to, kar se je številnim trockistom v Španiji, ki so jih stalinisti likvidirali.
Kot v Odpisanih
Januarja 1942 so oblasti vichyjske Francije 20-letno Melanie prijele. Izdala jo je 18-letna strojepiska teh trockistov na zaslišanju, potem ko je policija v njenem pismu odkrila, da za nekoga tipka. Melanie ni niti takrat, ko so jo tepli, nikogar izdala. Novembra 1942 so jo zaradi prevratništva obsodili na 15 let ječe. Premestili so jo v Marseille, kjer so jo šikanirale stalinistične jetnice. Potem je z grozo izvedela, da Gestapo preverja in zaslišuje jetnike vichyjske Francije. A na podlagi tega je potem tudi dobila idejo, kako bi ji tovariši, s katerimi je bila v stiku preko listkov na umazanem perilu, lahko pomagali zbežati. Kot da bi šlo za serijo Odpisani, je pet trockistov, preoblečenih v gestapovce, ob dogovorjeni uri vstopilo v bolnišnico in odpeljalo Melanie, ki se je zdravila zaradi zlatenice. Danes pravi, da je bil to najsrečnejši dan v njenem življenju.
Zatem se je pridružila odporniškemu gibanju. A tudi po vojni ni bilo konec njene odisejade. Leta 1947 sta jo policista prišla aretirat, ker ni odslužila zaporne kazni v Marseillu. Uspelo ji je zbežati v Avstrijo, a tudi tam ji je pretila nevarnost. Trockista Karla Ficherja (ki jo je, preoblečen v gestapovca, tudi reševal) v Linzu ni bilo na dogovorjeno mesto, ker ga je v sovjetski coni aretirala sovjetska tajna služba NKVD, potem ko so ga ovadili avstrijski stalinisti. Osem let Sibirije mu je uničilo zdravje in leta 1963 je umrl. Melanie pa se je že leta 1956, tudi zaradi toleriranja nacističnih zločincev v Avstriji, s svojim novim partnerjem, francoskim novinarjem, vrnila v Francijo.
