Neverjetno politično spretni 36-letni Albanec iz Ulcinja Dritan Abazović s komaj štirimi poslanci svoje majhne liberalne proevropske zelene stranke URA vodi manjšinsko vlado v Črni gori, ki pa ji zdaj, po nekaj mesecih obstoja, grozi konec. Podporo ji je namreč odrekla Demokratična stranka socialistov (DPS) predsednika države Mila Đukanovića, ki je s 30 poslanci največja stranka v 81-članskem parlamentu. Vladni tabor sestavlja 16 poslancev iz Socialistične narodne stranke, Socialdemokratov, bošnjaške in dveh albanskih strank. Đukanovićeva DPS, ki je vlado odločilno podpirala od zunaj kot nevladna stranka, pa Abazoviću noče več omogočati vladanja, ker nasprotuje njegovemu sporazumu s Srbsko pravoslavno cerkvijo (SPC). Proti sporazumu so tudi socialdemokratska, bošnjaška in obe albanski stranki. Abazovića pa zdaj podpira SPC, največja verska skupnost v državi, ki je zadovoljna z novim zakonom, po katerem bi obdržala cerkve, samostane in druge nepremičnine.
Zelo verjetne predčasne volitve
Abazović bo najbrž poskušal preživeti kot premier, a zaenkrat se zdi, da ne bo zbral potrebne večine v parlamentu. Preko SPC bi lahko poskušal snubiti prosrbske stranke. Vendar Demokratična fronta, ki je s 15 poslanci največja med njimi, s svojim navduševanjem nad Putinom ne more podpreti proevropske usmeritve Abazovića. Poleg tega je ta včeraj v čustvenem govoru v Potočarih ob obletnici genocida najostreje obsodil pokol Bošnjakov v Srebrenici leta 1995, kar gotovo ni po godu prosrbskim politikom. Se je pa zavzel za spravo in nasprotoval »duhu delitev, razdora in sovraštva« med narodi. Dejal je: »Preteklosti ne moremo spremeniti, spremenimo pa lahko prihodnost.« Zaključil je z besedami: »Samo skupaj lahko gradimo lepšo prihodnost.«
Zelo verjetno je, da Abazovićeva vlada ne bo preživela in da bo spričo razklanosti parlamenta na prosrbski in suverenistični tabor prišlo do predčasnih volitev, za katere se zavzema tudi predsednik Đukanović. Abazovič je sicer jeseni 2020, ko je imela v koalicijskih pogajanjih pomembno vlogo ravno SPC, vstopil v vlado prosrbskih strank, ki so pravzaprav napisale sedanji sporni zakon. Potem je pred nekaj meseci izstopil iz koalicije in sam prevzel oblast, pri čemer se je oprl na suverenistično DPS, ki ni prenesla oblasti prosrbskih strank. Skratka, Abazovićeva vlada je bila odtlej dejansko odvisna od Đukanovića, ki je enkrat kot premier, drugič kot predsednik Črni gori vladal kar trideset let, vse do poraza njegovih socialistov na volitvah leta 2020.
Ta poraz je bil posledica očitkov o korupciji in zelo aktivne vloge SPC v kampanji proti socialistom zaradi njihovega predloga zakona, po katerem bi cerkev izgubila večino nepremičnin. Abazović je sicer leta 2020 izjavil, da sodi Đukanović v zapor, zdaj pa je do njega prizanesljiv. Videli bomo, ali bo albanski politik še naprej tako spretno manevriral (in menjal tabore) kot doslej, ko je na eni strani pod pritiskom nekdanje skorumpirane politične elite z Đukanovićem na čelu, na drugi pa pod pritiskom SPC in prosrbskih strank.
