Patrice Lumumba velja za afriškega Cheja Guevaro in je nacionalni junak Konga, saj je v marsičem zaslužen, da je nekdanja belgijska kolonija v šestdesetih letih minulega stoletja razglasila samostojnost. Bil je vodja Kongovskega narodnega gibanja in od junija do septembra 1960 tudi predsednik vlade nove države. Toda tako kot v mnogih državah, ki so se v tistem času izvile iz kolonializma, so se tudi v Kongu takoj po razglasitvi neodvisnosti 30. junija 1960 začeli notranji boji. Z rudninami bogata provinca Katanga se je hotela odcepiti, pri tem pa ji je pomagala belgijska vojska. Lumumba je za pomoč v boju proti separatistom prosil Združene države Amerike, ki pa so pomoč zavrnile. Nato se je obrnil na Sovjetsko zvezo. Prav ta poteza je bila zanj pogubna, saj so ga označili za komunista, kar je znal dobro izkoristiti njegov nasprotnik Joseph Mobutu, znan kot Mobutu Sese Seko, poznejši dolgoletni diktator Konga. Vojaška struja, naklonjena Mobutu, je Lumumbovo vlado z državnim udarom odstranila, za karizmatičnim Lumumbo pa je izginila vsaka sled. Njegova smrt je še vedno eden najbolj skrivnostnih političnih umorov 20. stoletja, ki so ga dokončno razrešili šele letos, čeprav še vedno ni jasno, kakšna je bila dejanska vloga Belgije, pa tudi ameriške Cie, pri Lumumbovem umoru.
Policijska trofeja
Po državnem udaru so Lumumbo 3. decembra 1960 aretirali ter prepeljali v vojašnico Camp Hardy, 150 kilometrov od glavnega mesta. V zadnjem pismu iz zapora je Lumumba zapisal, da so razmere v zaporu nemogoče. Ker so se uporniki bali, da vojašnica ni dovolj dobro varovana in bi politični zapornik lahko ušel, so ga 16. januarja 1961 skupaj z dvema sodelavcema z belgijskim letalom prepeljali v Katango. Na letalu so jih pretepali, prav tako v hiši, kamor so jih zaprli. Dan pozneje so jih v navzočnosti belgijskih oficirjev ustrelili. Trupla so pokopali v plitek grob. Toda vodje katangovskega režima so želeli, da truplo Lumumbe za vedno izgine. Zato so ga izkopali, razsekali, polili s kislino, ostanke pa zažgali. Pri tem dejanju je bil navzoč tudi belgijski policist Gerard Soete, ki je med razkosavanjem trupla ukradel dva zoba in prsta. Prsta in en zob so izginili neznano kam, en zob pa je ostal v lasti družine Soete in je edini znani posmrtni ostanek afriškega borca za neodvisnost.
Javnost so o Lumumbovi smrti obvestili šele mesec dni zatem, češ da je pobegnil iz zapora in so ga ubili jezni vaščani. Ta obrazložitev je v svetu izzvala ogorčenje in proteste, ki so jih tedaj organizirali tudi v Beogradu. Belgija je dolgo molčala o svoji vlogi pri umoru Patricea Lumumbe. Leta 1999 je Gerard Soete v dokumentarcu razložil, da je zoba in prsta vzel kot »neke vrsto lovsko trofejo«. Leto zatem je umrl, zlati zob pa je shranila njegova hči, ki se je leta 2002 piscu knjige o Lumumbovi smrti Ludu De Wittu pohvalila, da čuva to relikvijo. De Witte je nemudoma sprožil sodne postopke in po štirih letih je zob postal last Belgije. Leta 2002 je belgijska parlamentarna komisija ugotovila, da je država moralno odgovorna za Lumumbovo smrt. Državniki, vključno z belgijskim kraljem, so se Kongu opravičili za 80 let kolonializma, nikoli pa se niso opravičili za smrt narodnega junaka.
Lumumbova družina si je desetletja prizadevala, da bi našli njegove posmrtne ostanke. Njegova hči Juliana je pred dvema letoma belgijskega kralja prosila, naj jim vrnejo očetov posmrtni ostanek, da ga lahko v miru pokopljejo in končajo žalovanje. To se je zgodilo 20. junija, ko je Lumumbov sin Roland v bruseljski palači Egmont sprejel zob svojega očeta. Odpeljali so ga v Kongo, kjer ga bodo v četrtek pokopali ob spomeniku Patriceu Lumumbi v Kinšasi. x c
