Po mnenju zagovornika je zakon diskriminatoren v 9. členu, ki omogoča razrešitev svetovalcev za begunce v primerih, ko bi se izkazalo, da pristojnim organom niso posredovali podatkov o pravi identiteti prosilca za mednarodno zaščito ali dejstev, zaradi katerih ta ni upravičen do statusa begunca oz. subsidiarne zaščite, v kolikor s takimi podatki svetovalci razpolagajo.

Zaradi takšne ureditve je po mnenju zagovornika pravica do učinkovitega pravnega varstva v pritožbenih postopkih zagotovljena le prosilcem za mednarodno zaščito, ki si lahko plačajo odvetniške storitve, kar »povzroča neupravičeno slabšo obravnavo prosilcev za mednarodno zaščito na podlagi njihovega premoženjskega stanja«.

V primeru, ko namreč prosilca v pritožbenem postopku zastopa odvetnik, je ta zavarovan »pred razkritjem njemu škodljivih podatkov pristojnim organom, saj odvetnika zavezuje dolžnost varovanja poklicne tajnosti«. »Pred takim razkritjem pa niso varovani prosilci za mednarodno zaščito, ki jim pravno pomoč oziroma zastopanje v pritožbenem postopku nudi svetovalec za begunce. Posamezniki v primerljivem položaju so torej samo glede na to, ali si lahko privoščijo odvetnika ali ne, deležni različne obravnave, pri čemer so na slabšem tisti, ki nimajo sredstev za plačilo odvetniških storitev,« ugotavlja zagovornik.
Takšna ureditev po njegovem mnenju tudi posega v zaupnost odnosa med svetovalci in njihovimi strankami, s tem pa tudi v pravico do učinkovitega sodnega varstva prosilcev za mednarodno zaščito.

Zagovornik je zato izdal priporočilo, s katerim je ministrstvo za notranje zadeve pozval, naj diskriminatornost odpravi. Če priporočilo ne bi bilo upoštevano, lahko vloži pobudo za oceno ustavnosti obravnavanega zakona, so še zapisali.