Indeks zaznane korupcije, ki ga pripravlja Transparency International, kaže, da so najbolj skorumpirane države v Afriki. Tudi zato večini ne uspe razviti svojega gospodarstva in zmanjšati velike revščine, prebivalstvo pa se na vsakih 30 let podvoji. Tak primer je Egipt, ki je po indeksu na 130. mestu med 180 ocenjenimi državami. Velika večina od 110 milijonov Egipčanov živi vse slabše. Vlada sicer trdi, da pod pragom revščine še vedno živi le 30 odstotkov Egipčanov, a ne pove, da je v zadnjih šestih letih ta uradni prag znižala s 55 na 29 ameriških dolarjev na mesec. Danes si povprečen Egipčan težko privošči vse dražja jajca in sir, mesu pa se je povsem odpovedal. Številni mesarji nameravajo nehati opravljati svoje delo, ker ni več kupcev.

V pristaniščih stoji za skoraj 10 milijard dolarjev blaga

Danes je Egipt poleg Libanona in Sirije najrevnejši del Sredozemlja. Vse hujša revščina odraža vse večjo krizo egiptovskega gospodarstva. Pandemija koronavirusa je močno prizadela turizem, lani je krizo še pospešil uradni padec vrednosti egiptovskega funta glede na dolar za 50 odstotkov, dejanski padec je še mnogo večji. V zadnjih mesecih gospodarsko krizo poglabljajo velike težave z dobavami, ki jih imajo lastniki podjetij, saj si lahko blago zagotovijo le s plačilom v ameriških dolarjih, do katerih pa je težko priti. V egiptovskih pristaniščih je tako obtičalo blago v vrednosti 9,5 milijarde dolarjev (8,7 milijarde evrov) in številni obrati so ustavili proizvodnjo. Tudi varčevalci v devizah lahko namreč na bankah dvignejo le 100 dolarjev na mesec.

Tuji mošnjički zategnjeni

Odkar je leta 2013 z državnim udarom oblast prevzel general Abdel Fatah Al Sisi, zasebna podjetja, ki morajo za preživetje podkupovati, nazadujejo, kar pomeni manjše davčne prihodke države. Lani je ukrajinska vojna vodila do zaostritve krize in zato do prekinitve tujih posojil Egiptu zlasti zaradi podražitve žita (Egipt je njegov velik uvoznik, v antiki pa je s svojim žitom prehranjeval milijonski Rim). Pred tem so tuji investitorji za velike obresti brez zadržkov posojali denar Egiptu, v državi pa so se naglo povečevali javni izdatki za največkrat sporne megalomanske infrastrukturne projekte, v katere se je spustil Al Sisi, da bi spodbudil gospodarsko rast, ki je v zasebnem sektorju v zadnjih sedmih letih ni bilo. Sicer je bilo pametno, da je v letih 2014–2015 poglobil in razširil Sueški kanal, tako da gre zdaj lahko skozenj sto in ne le petdeset ladij na dan. A zelo problematična je ustanovitev in gradnja nove prestolnice (ki še nima imena) pri Kairu ter na tisoče kilometrov novih cest ob vse manjšem številu avtomobilov. Januarja so morale oblasti zaradi pomanjkanja denarja ustaviti oba megaprojekta. Proračunski primanjkljaj je lani presegel šest odstotkov BDP in Egipt je v vse večji dolžniški krizi.

Pomemben vzrok gospodarskih težav Egipta je tudi ta, da so se generali podobno kot v Venezueli, Alžiriji, Iranu in še kje polastili večjega dela gospodarstva. Podjetja, ki jih vodi vojska, so v prednosti pred konkurenco zasebnih podjetij z družinsko tradicijo, ker ne plačujejo davkov in carin, poleg tega so izbrana na razpisih za državna naročila.

Skepsa zalivskih držav

Al Sisi je tako zelo zavozil egiptovsko gospodarstvo, da mu tudi zalivske države s Savdsko Arabijo na čelu nočejo več pomagati. Te so mu do lani podarile 25 milijard dolarjev in tako pripomogle k stabilnosti njegovega režima. Zdaj pa gledajo predvsem, kako bi kaj poceni kupile v Egiptu. Ugiba se celo, da bi lahko bil Al Sisi kmalu prisiljen prodati upravljanje Sueškega kanala, kar prinaša Egiptu okoli pet milijard evrov prihodkov na leto, pri čemer pa bi bila takšna poteza za Egipčane nesprejemljiva. Morda bi bilo za tretjo najštevilčnejšo afriško državo bolje, če bi se Al Sisi umaknil, toda skoraj gotovo bo prihodnje leto na predsedniških volitvah spet kandidiral in dobil nov mandat. Navsezadnje so na njegovo pobudo na referendumu leta 2019 spremenili ustavo tako, da se lahko poteguje za še eno šestletno vodenje države.

Priporočamo