Joe Biden je prišel, Xi Jinping prav tako, pa Narendra Modi, Emmanuel Macron, Olaf Scholz, Keir Starmer … In če bi bilo po želji gostitelja, to je brazilskega predsednika Luiza Inacia Lule da Silve, bi v Rio de Janeiro na dvodnevni vrh G20, ki se končuje v torek, prišel tudi ruski predsednik Vladimir Putin, ki pa se očitno boji aretacije. Namesto njega je v Braziliji zunanji minister Sergej Lavrov.
V Rio je torej prišlo 19 voditeljev gospodarsko najpomembnejših držav sveta, prav tako predstavniki Evropske unije in Afriške unije, tudi generalni sekretar ZN Antonio Guterres. Vrh zaznamuje izvolitev Donalda Trupa, ki bo začel voditi ZDA 20. januarja. Večino odločitev tega vrha G20 bi namreč ZDA pod Trumpom lahko postavile pod vprašaj ali razveljavile. Menda pa bi že zdaj lahko sklepe vrha onemogočil argentinski predsednik Javier Milei, ki se ima za Trumpovega zaveznika. Sicer ga je v nedeljo poskušal pridobiti Macron z obiskom v Argentini, a je Mileija tudi razjezil, ker se je poklonil žrtvam argentinske diktature v letih 1976–1983, o kateri ima skrajno desni argentinski predsednik precej dobro mnenje.
Lulova košarica Xiju
Gostitelj Lula bo na vrhu G20 torej težko uveljavil svoje ideje o pravičnejšem svetu, v katerem bi bile države tretjega sveta enakopravnejše z zahodnimi. V tem smislu bi rad reformiral svetovni finančni sistem v prid državam v razvoju. Prizadeva si tudi za obdavčenje bogatih na svetovni ravni in za zmanjšanje lakote v svetu. Veliko pozornosti je nedavno zbudila njegova primerjava med holokavstom in sedanjim pobijanjem Palestincev v Gazi.
Poslavljajoči se Biden na sedanjem vrhu G20 nima več tako pomembne vloge kot na prejšnjih. Vodilna osebnost je tokrat Xi, ki pa je tudi negotov, saj ne ve, kakšne poteze bo vlekel nepredvidljivi Trump. Poleg tega je Xi konec oktobra doživel neuspeh, ko je Lula zavrnil njegovo ponudbo, da Brazilija postane del novih svilnih poti (gre za pobudo o pasu in cesti), s katerimi si Kitajska po svetu zagotavlja trge za svojo industrijsko hiperprodukcijo. Doslej se je namreč zdelo, da je Lula, čeprav demokratično izvoljen, blizu Pekingu in tudi Moskvi, zlasti prek skupine BRICS. Poleg tega Brazilija največ izvozi prav na Kitajsko.
Zanimivo bo videti, ali bosta G20 v Braziliji in podnebni vrh COP29 v Azerbajdžanu vplivala drug na drugega. Vsekakor bo v Riu in Bakuju veliko govora o tem, da namerava Trump izstopiti iz pariškega podnebnega sporazuma, kot je to že storil v prvem mandatu (2017–2020). Brez tako pomembne države, kot so ZDA, ki so za Kitajsko druge po emisijah toplogrednih plinov, bo svetovni boj proti podnebnim spremembam neuspešen. Morda bi posamezne ameriške zvezne države lahko kaj naredile namesto Bele hiše.
»Podnebna kriza ne obstaja«
Biden je pred tem v nedeljo postal prvi ameriški predsednik, ki je obiskal Amazonijo, »pljuča sveta«, s čimer je hotel pokazati solidarnost z bojem proti podnebnim spremembam. Z njim so ZDA spet postale podpisnice pariškega podnebnega sporazuma in Biden se je zavzel za zmanjšanje izpustov za polovico do leta 2030 glede na leto 2005 (kar bo težko doseči), s subvencijami spodbuja čisto energijo in domačo proizvodnjo električnih avtomobilov. Hvali se tudi, da letos namenja 11 milijard dolarjev za boj proti podnebnim spremembam v svetu, kar pa je veliko manj kot EU, po prepričanju okoljevarstvenikov tudi premalo glede na to, kakršen bi moral biti ameriški delež.
Za Trumpa pa je vsak dolar preveč. Globalno segrevanje ima namreč za prevaro, s katero naj bi poskušali oslabiti ameriško industrijo, še posebej naftno (tudi v času Bidna se je ameriško črpanje nafte samo še povečevalo). Bodoči Trumpov minister za energijo Chris Wright celo trdi, da podnebna kriza sploh ne obstaja in da orkanov, tornadov, suš in poplav ni več kot nekoč oziroma danes niso nič hujši. Wright naj bi med drugim poskrbel za ukinitev financiranja ukrepov proti podnebnim spremembam, ki so v Bidnovem zakonu o zmanjšanju inflacije. Pomembno mesto v Trumpovi administraciji pa ima Elon Musk, ki je že zaradi svoje Tesle zagovornik električnih avtomobilov in zelenega prehoda.
